Jedro

Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni raziskovalo, ali je podano dejansko stanje, na katero je tožnik oprl svoj zahtevek, pač pa je podane navedbe pravno vrednotilo. Tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in dokazovala okoliščin, ki bi vodile v materialnopravni zaključek, da je tožeča stranka privolitev v spremembo dolžnika odklonila (glej 4. odstavek 446. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 316.046,20 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z 12 % obrestmi od 1.2.2000 dalje do dneva plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.574.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila. Zoper takšno sodbo se je tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega odgovora. Pritožba ni utemeljena. Pritožbene navedbe: da tožena stranka ni mogla poravnati obveznosti tožeči stranki, ker je ta ni seznanila s stanjem dolga, da je plačevala obroke svojemu prodajalcu M d.o.o. (prodajna pogodba v prilogi A6 spisa), da v njen prevzem dolga tožeča stranka ni privolila, da je vprašljiva njena pasivna legitimacija, ker s tožečo stranko ni sklenila dogovora o plačilu spornega dolga, da je ne morejo bremeniti posledice zamujenih plačil zaradi neskrbnega in malomarnega poslovanja tožeče stranke ter da višina tožbenega zahtevka vsebinsko ni precizirana, so v celoti uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni raziskovalo, ali je podano dejansko stanje, na katero je tožnik oprl svoj zahtevek, pač pa je podane navedbe pravno vrednotilo. Tako se ugotovitve prvostopnega sodišča v drugem odstavku na 2. strani izpodbijane sodbe nanašajo na vprašanje materialnopravne sklepčnosti tožbe, torej na preizkus, ali iz v tožbi zatrjevanih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). V nadaljevanju (tretji odstavek na 2. strani izpodbijane sodbe) pa je prvostopno sodišče opravilo še preizkus obstoja naslednjega pogoja za izdajo zamudne sodbe, ko je ugotovilo, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo niti tožbenim niti splošno znanim dejstvom (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, torej glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je tako pokazal, da izpodbijana sodba s tema kršitvama ni obremenjena. Toženo stranko je sodišče prve stopnje obsodilo po tožbenem zahtevku zato, ker je iz tožbenih dejstev, ki niso bila v nasprotju s predloženimi dokazi, izhajala njena materialnopravna obveznost plačila dolga, ki ga je po določilu drugega odstavka 7. člena prodajne pogodbe z dne 15.4.1997, sklenjene med njo in MERX FR finance in računovodstvo d.o.o., Celje, Kosovelova 16 (priloga A6 spisa), prevzela. Tožeča stranka pa je že z dopisom z dne 14.10.1997 (priloga A9) v to privolila (glej 1. odstavek 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in dokazovala okoliščin, ki bi vodile v materialnopravni zaključek, da je tožeča stranka privolitev v spremembo dolžnika odklonila (glej 4. odstavek 446. člena ZOR). Sklicevanje pritožbe na neizkazanost višine tožbenega zahtevka ni razumljivo; če pa pomeni uveljavljanje neobstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe po 3. in 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP, pa je tudi neutemeljeno. Za višino tožbenega zahtevka je namreč tožeča stranka navedla materialnopravno sklepčna dejstva in predložila opomin pred izvršbo z dne 22.3.1999 ter izpisek odprtih postavk na dan 1.2.2000 (priloga A11 in A13), kar sta dokaza, ki, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tožbenim dejstvom ne nasprotujeta. Ker je prvostopno sodišče določbe 318. člena ZPP pravilno uporabilo in tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (na druge, ki jih mora pritožba izrecno uveljavljati, pa pritožnica ni opozorila), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno in zakonito prvostopno sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Neuspešna pritožnica mora svoje pritožbene stroške kriti sama po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP, nasprotna stranka pa po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP stroške pritožbenega odgovora, ki k preizkusu izpodbijane sodbe ni doprinesel.