Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika.
Časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
I.Pritožba se zavrne, odločba sodišča prve stopnje pa se v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdi.
II.Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 6.199,125 EUR stroškov pritožbenega postopka.
Dosedanji potek postopka
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 10. 11. 2023 (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 1.428.378,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2023 naprej do plačila (II. točka izreka). Tožnici je v istem roku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka v znesku 23.666,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (III. točka izreka).
2.Zoper II. in III. točko izreka odločbe (po vsebini sodbo) se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožuje tožnica. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.
3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.
Oris spora
4.Tožnica v tem sporu od toženke zahteva plačilo terjatve iz naslova sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2, pri katerem je v imenu in za račun toženke vodila komunikacijo z investitorjem, sodelovala pri pripravi dokumentacije za investitorja, sodelovala pri pogajanjih z investitorjem, vodila komunikacijo s podizvajalci, sodelovala pri potrjevanju dokumentacije podizvajalcev, vodila izvedbo projekta, izbirala podizvajalce na projektu, nadzirala izvajanje del ter vsebinsko usmerjala toženkine zaposlene pri izvedbi projekta in pripravi dokumentacije.
5.Domnevno dolgovana plačila iz sodelovanja na tem projektu je tožnica toženki zaračunala z iztoževanima računoma z dne 20. 7. 2023 št. 02-041/23 za 784.962,56 EUR (glavnica) in št. 03-041/23 za 643.685,62 EUR (obresti). Utemeljuje jih na Dogovoru o odškodnini, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 7. 7. 2022 (v nadaljevanju: Dogovor z dne 7. 7. 2022; priloga A13). Toženka zanika, da bi slednji predstavljal podlago iztoževane terjatve, in zatrjuje, da sta pravdni stranki svoja pogodbena razmerja iz naslova sodelovanja na spornem projektu uredili s predhodno sklenjenimi Sporazumom o medsebojni ureditvi pogodbenih razmerij in o nadaljnjem poslovnem sodelovanju z dne 19. 2. 2019, Aneksom št. 1 k temu sporazumu z dne 14. 6. 2019 in neposredno izvršljivim notarskim zapisom št. SV 502/19 z dne 14. 6. 2019 (v nadaljevanju: Sporazum, Aneks št. 1 in Notarski zapis SV 502/19; priloge B4, B5 in B8), po katerih tožnica do toženke iz tega naslova nima več terjatev.
Razlogi sodišča prve stopnje
6.Sodišče prve stopnje je sledilo ugovoru toženke. Ugotovilo je, da sta se pravdni stranki v letu 2019 s sklenitvijo Sporazuma, Aneksa št. 1 in Notarskega zapisa SV 502/19 dogovorili o neobstoju medsebojnih zapadlih in nezapadlih obveznosti iz preteklega sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A. , Sklop 1 in Sklop 2, iz kateregakoli pravnega temelja, ter o nadomestitvi vseh predhodnih (ustnih in pisnih) dogovorov glede tega projekta. Presodilo je, da sta s sklenitvijo navedenih pogodb pravdni stranki svojo obveznost prenovili (prvi odstavek 323. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zadevna pogodbena določila je ocenilo kot jasna, zato se po prvem odstavku 82. člena OZ uporabljajo tako, kot se glasijo.
7.Glede na navedeno je zaključilo, da iz Sporazuma, Aneksa št. 1 in Notarskega zapisa SV 502/19 izhaja, da pravdni stranki niti na dan 19. 2. 2019 niti na dan 14. 6. 2019 iz naslova projekta Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2 nista več imeli medsebojnih zahtevkov. Po presoji sodišča prve stopnje tudi pozneje sklenjeni Dogovor z dne 7. 7. 2022 v nobeni od izpostavljenih točk ne daje temelja za iztoževano terjatev, ta pa ni utemeljena niti v drugih ponujenih trditvah tožnice. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.
Pritožbeni očitki
Pritožnica graja vodenje postopka pred sodiščem prve stopnje, ki naj bi povzročilo kršitev njene pravice do izjave ter izdajo nepoštene sodbe presenečenja. Ta naj bi bila tudi protispisna, njen preizkus pa naj ne bi bil mogoč. Izpodbija tudi vsebinsko presojo zadeve in sprejeto odločitev s stroškovno posledico.
Odločitev in razlogi višjega sodišča
Pritožba ni utemeljena.
Glede zavrnitve predloga tožničine (nove) pooblaščenke za preložitev naroka z dne 4. 9. 2025
Možnost preložitve naroka je zaradi varstva položaja nasprotne stranke ter njene pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) omejena. Po prvem odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če za to obstajajo drugi upravičeni razlogi. Ne zadošča vsaka okoliščina, ki otežuje udeležbo oziroma pripravo na narok, temveč mora iti za razlog, ki ga stranka ob potrebni skrbnosti ni mogla preprečiti ali odvrniti.
Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tedanji pooblaščenki tožnice vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z dne 4. 9. 2025 vročilo že 7. 3. 2025. Tožnica je bila torej z datumom naroka seznanjena šest mesecev vnaprej. Pooblastilo pooblaščenki je preklicala 30. 4. 2025, novo pooblaščenko pa je angažirala šele 29. 8. 2025. Istega dne je nova (sedanja) pooblaščenka sodišču prve stopnje priglasila pooblastilo in podala prošnjo za preložitev naroka, ki ji je priložila dve vabili na narok celjskih sodišč z istega dne, ki ju je prejela 2. 7. 2025 oziroma 16. 7. 2025. Pritožnica teh ugotovitev ne izpodbija.
Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika. Posplošeno sklicevanje na to, da so bile vmes prvomajske in sodne počitnice, ni utemeljeno, saj pritožnica ni navedla nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazala na to, da je zamenjavo odvetnika poskušala urediti že prej, pa ji zaradi množičnega koriščenja letnih dopustov v odvetniških pisarnah to ni uspelo. Poleg tega omenjeni čas počitnic skupno predstavlja obdobje približno petih tednov, kar ne pojasni, zakaj je tožnica s pooblastitvijo novega odvetnika čakala vse od 30. 4. 2025 do 29. 8. 2025, torej kar štiri mesece, sedanji pooblaščenki pa je pooblastilo podelila tik pred samim narokom.
Sedanja pooblaščenka se je v prošnji za preložitev sklicevala na dva naroka, na katera je bila vabljena na isti dan kot v tej zadevi (4. 9. 2025), pri čemer sta bila naroka razpisana kasneje (julija) kot tukajšnji narok (marca). V času, ko je sprejela tukajšnje zastopanje (29. 8. 2025), je bilo pooblaščenki časovno prekrivanje narokov znano. Udeležba na drugih obravnavah, ki so bile celo pozneje razpisane, ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, saj si lahko pooblaščenec zagotovi substitucijo. Tako je bilo tudi v tej zadevi, ko je na narok pristopila substitutka sedanje pooblaščenke. Tožnica je bila torej na naroku zastopana po odvetniku. Pravico do izjave je uveljavila ustno in pisno, saj je substitutka na zapisnik grajala procesno kršitev nepreložitve naroka, v spis pa je vložila pripravljalno vlogo sedanje pooblaščenke z dne 3. 9. 2025.
Pritožnica izpostavlja, da je imela pooblaščenka v pravno in vsebinsko zahtevni zadevi le pet dni časa za sestavo pripravljalne vloge in pripravo na narok, vendar ne konkretizira, katerih navedb in dokazov posledično ni bilo mogoče podati oziroma predlagati ter kako naj bi to vplivalo na odločitev. Višje sodišče se s pritožnico strinja, da je bilo časa malo, vendar časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati visoko delovno obremenitev odvetnikov, ki presega običajni osemurni delovnik, ter tudi dejstvo, da se po sodnih počitnicah obravnave intenzivirajo in trajajo od začetka do konca delovnega časa sodišča, pooblaščenci pa morajo vsakodnevno pripraviti veliko število na rok vezanih vlog, potovati na sodišče in opravljati razgovore s strankami. Višje sodišče pojasnjuje, da navedene okoliščine pomenijo splošno značilnost odvetniškega dela, ne pa konkreten nepredvidljiv in neodvrnljiv vzrok za preložitev naroka. Tako tožnici kot sedanji pooblaščenki je bilo ob pooblastitvi znano, da bo narok že čez pet dni, njuno pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje narok preložilo, pa ni bilo utemeljeno.
Glede pripravljalnega naroka, nadaljnjega vodenja postopka in neupoštevanja tožničine pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2025
Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje pripravljalnega naroka ni opravilo v skladu z njegovim namenom, saj ni izvedlo vseh dejanj, ki jih predvideva ZPP. Pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo sta skupaj trajala (le) 24 minut, nato pa naj bi sodišče glavno obravnavo zaključilo, tožničine kasnejše vloge z dne 26. 11. 2025 pa ni upoštevalo. S tem naj bi tožnico prikrajšalo za pravico do izjave in kontradiktornega postopka ter kršilo 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP. Pritožbeni očitki so neutemeljeni.
Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 4. 9. 2025 izhaja, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku izvedlo poskus sklenitve sodne poravnave, vendar do mirne rešitve spora ni prišlo (list. št. 63).
Pripravljalni narok je urejen v 279.c členu ZPP. Drži, da njegov namen ni omejen le na prizadevanje za sklenitev sodne poravnave, temveč naj bi sodišče na njem tudi "usmerilo" nadaljnji postopek. Odprto naj bi razpravljalo o pravnih in dejanskih vidikih spora, da stranke dopolnijo svoje trditve in pravna naziranja, predlagajo nadaljnje dokaze, se o njih izjavijo, izdelalo pa naj bi tudi program vodenja postopka (prim. 279.c člen v zvezi z 279.č členom ZPP). Če sodišče vseh predvidenih opravil ne izvede, lahko to pomeni (le) relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, če je podan njen vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe.
Pritožnica bi, če bi želela uspeti s pritožbenim očitkom, morala konkretno zatrjevati in izkazati, kako je očitana nepravilna uporaba določbe 279.c člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tega ne stori, saj ne pojasni niti, katero sporno vprašanje bi moralo biti pretreseno na pripravljalnem naroku oziroma katerih navedb tožnica zaradi zatrjevane opustitve ni mogla podati. Graja po njeni oceni kratek čas skupnega trajanja pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo (24 minut), pri čemer ZPP izrecno dopušča, da sodišče oba naroka razpiše za isti dan ter po koncu pripravljalnega naroka nadaljuje z glavno obravnavo (peti odstavek 279.c člena ZPP), ob tem pa ne določa njunega najkrajšega trajanja. Zgoščeno in učinkovito vodenje postopka tudi ne pomeni nepoštenega sojenja, saj je dolžnost sodišča, da postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP).
Ni utemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še pripravljalno vlogo tožnice, poslano po elektronski pošti 26. 11. 2025, torej dan pred drugim narokom za glavno obravnavo.
Po četrtem odstavku 286.a člena ZPP lahko stranka tudi brez posebnega poziva sodišča po pripravljalnem naroku vlaga pripravljalne vloge, vendar jih mora poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče pravočasno vročiti nasprotni stranki in ji omogočiti, da se o njih izjavi, ne da bi bilo zaradi tega treba narok preložiti. Po petem odstavku istega člena se prepozna vloga upošteva le, če je stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti prej ali če njena dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.
Tožnica je pripravljalno vlogo toženke z dne 19. 9. 2025 prejela 26. 9. 2025. Do vložitve svoje naslednje vloge 26. 11. 2025 je imela približno dva meseca. Pritožnica ne navede nobene konkretne okoliščine, zakaj vloge brez svoje krivde ni mogla vložiti prej, niti ne pojasni, zakaj naj bi bilo mogoče obsežno vlogo (19 strani s prilogo), vloženo dan pred narokom, vročiti toženki in ji omogočiti učinkovito izjavo, ne da bi bilo treba narok preložiti ali ji določiti dodaten rok. Splošno sklicevanje na ustavna procesna jamstva in na omilitev sistema prekluzij v sodni praksi ne zadošča. Poleg tega je sodišče prve stopnje stranki obravnavalo enako, saj je poleg pripravljalne vloge tožnice kot prepozno štelo tudi pripravljalno vlogo toženke z dne 21. 11. 2025, ki je bila predložena 24. 11. 2025, torej tri dni pred narokom. Višje sodišče zato ocenjuje, da je ustrezno uravnotežilo pravici obeh strank do izjave z zahtevo po učinkovitem vodenju postopka.
Glede materialno procesnega vodstva in sodbe presenečenja
V skladu z 285. členom ZPP predsednik senata s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, ponudijo ali dopolnijo dokazila in podajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Materialno procesno vodstvo pa ne sme prerasti v pravno pomoč eni stranki, v oblikovanje njene dejanske podlage ali v iskanje zanjo ugodnejšega temelja zahtevka. Posebej ni potrebe, da bi sodišče ponavljalo opozorila, ki jih je jasno podala že nasprotna stranka.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka izrecno in večkrat ugovarjala, da tožnica ni pojasnila, kaj konkretno zaračunava in iz katerega pravnega temelja iztoževana terjatev izhaja. Ugovarjala je tudi, da dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. To potrjujejo podatki spisa.
Ko nasprotna stranka jasno opozori na nesklepčnost tožbe ali pomanjkanje konkretnih trditev, sodišče praviloma ni dolžno ponovno podajati istih opozoril. Pritožnica sama priznava, da je toženka podala ugovor "pomanjkljive" tožbe (iz njenih ostalih navedb je jasno, da s tem misli nesklepčno in ne formalno pomanjkljivo, nepopolno tožbo v smislu 180. člena ZPP), a nadalje posplošeno trdi, da je nato "svoje navedbe dopolnila in predlagala ter predložila dokazila". Njeno pričakovanje, da bi moralo sodišče prve stopnje, če bi še vedno štelo, da je tožba "pomanjkljiva" (smiselno nesklepčna), opraviti materialno procesno vodstvo, da ne bi prišlo do sodbe presenečenja, je zmotno. Takšno ravnanje bi, upoštevaje tudi, da je tožnico v tem sporu ves čas zastopala kvalificirana pooblaščenka, preseglo dopustno materialno procesno vodstvo in pomenilo pretirano pomoč sodišča eni stranki, s tem pa kršitev načela nepristranskosti.
Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred subjektivnim presenečenjem nad zanjo neugodno odločitvijo, temveč pred tem, da bi sodišče odločilo na podlagi, o kateri se stranka ob potrebni skrbnosti ni mogla izjaviti. Odločilna pravna in dejanska vprašanja, na katerih temelji izpodbijana odločba, so bila v postopku jasna in odprta: učinki Sporazuma, Aneksa št. 1 in Notarskega zapisa SV 502/19, pomen Dogovora z dne 7. 7. 2022 in pravni temelj obeh iztoževanih računov. Toženka je v tem sporu na ta vprašanja izrecno opozorila, zato je tožnica lahko utemeljeno pričakovala, da jih bo sodišče štelo za odločilna. Izpodbijana odločba zato zanjo ni sodba presenečenja.
Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno poudarjanje, da gre za zahteven gradbeni spor, zapletena razmerja, javno naročilo, uporabo pravil FIDIC in obsežno dokumentacijo v številnih fasciklih. Zahtevnost razmerja trditvenega bremena ne zmanjšuje, temveč od tožnice zahteva še skrbnejšo oblikovanje trditev, na katerih temelji svoj zahtevek. Nadalje ni jasno, zakaj pritožnica navaja, da se sporno razmerje težko pojasni v eni vlogi, saj je sodišče prve stopnje sprejelo kar tri njene vloge (dopolnitev tožbe, pripravljalno vlogo z dne 4. 9. 2025 in pripravljalno vlogo z dne 19. 9. 2025) z obsežnimi prilogami - listinskim dokaznim gradivom v dveh škatlah.
Glede vsebine pogodbenih dogovorov, (ne)izvedbe dokazov in dokazne ocene
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz Sporazuma, ki sta ga pravdni stranki (in B. B. st.) podpisali dne 19. 2. 2019, izhaja, da so bile na dan podpisa Sporazuma vse obveznosti iz medsebojnega sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A. - Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2 poravnane ter da tožnica in B. B. st. na ta dan do toženke iz naslova sodelovanja na tem projektu iz kateregakoli pravnega temelja nimata več nobenih zapadlih in nezapadlih terjatev. Hkrati sta stranki določili, da s podpisom Sporazuma prenehajo veljati vsi ustni in pisni dogovori v zvezi s projektom Oskrba s pitno vodo A., Sklop 1 in Sklop 2, ter da Sporazum v celoti nadomešča vse predhodne dogovore, vezane na medsebojno sodelovanje na omenjenem projektu. Smiselno enake ugotovitve vsebuje Aneks št. 1.
V Notarskem zapisu SV 502/19 (6. člen) sta stranki ponovno potrdili, da je njuno poslovno sodelovanje v celoti urejeno s Sporazumom in da na dan podpisa te pogodbe (14. 6. 2019) iz naslova sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A. , Sklop 1 in Sklop 2 ter drugega poslovnega sodelovanja nimata več nobenega medsebojnega (zapadlega ali nezapadlega) zahtevka. Tožnica se je posebej zavezala, da zoper toženko ne bo sprožila nobenega sodnega postopka ali na kakršen koli drug način uveljavljala kakršnih koli zahtevkov iz naslova sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A., Sklop 1 in Sklop 2 oziroma drugega poslovnega sodelovanja v nasprotju s Sporazumom.
Pritožnica povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebini pravnih poslov, ki sta jih pravdni stranki sklenili leta 2019, konkretizirano ne izpodbija, prav tako ne graja ocene sodišča prve stopnje, da so določila dogovorov jasna in se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da nobena od pravdnih strank ni uveljavljala katerega od razlogov neveljavnosti, zato je šteti, da dogovori niso nični, izpodbojen zahtevek pa ni bil postavljen. Pritožnica veljavnosti citiranih pravnih poslov iz leta 2019 ne oporeka niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno izhajalo iz vsebine teh dogovorov. Njihov pravni učinek je, da prej obstoječi dogovori in terjatve iz projekta Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2, po podpisu teh listin niso več predstavljali podlage za nov zahtevek za plačilo. Posledično bi bila elektronska sporočila, obračuni in tabele, na katere se sklicuje tožnica in izvirajo iz časa pred sklenitvijo navedenih dogovorov, lahko pravno pomembna le, če bi zatrjevala in dokazala, da sta jih stranki s poznejšim pravnim poslom ponovno vključili v svoje razmerje oziroma na njihovi podlagi izrecno ustanovili novo obveznost.
Višje sodišče pritrjuje načelnemu stališču pritožnice, da dogovori pravdnih strank iz leta 2019 niso nespremenljivi. Vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz vsebine Dogovora z dne 7. 7. 2022, na katerega iztoževani zahtevek opira tožnica, ne izhaja, da sta pravdni stranki iz naslova sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2 (ponovno) ustanovili takšno toženkino obveznost, kot jo terja tožnica, torej plačilo denarnega zneska 1.428.378,18 EUR oziroma 784.962,56 EUR glavnice in 643.685,62 EUR obresti.
Sodišče prve stopnje Dogovora z dne 7. 7. 2022 ni spregledalo niti mu ni odreklo dokazne vrednosti. Njegovo vsebino je izrecno povzelo in presodilo, vendar jo je razlagalo drugače kot pritožnica. Pritožba neutemeljeno očita, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti tako nejasni ali med seboj nasprotujoči, da njen preizkus ni mogoč. Ne gre za takšno kršitev, kadar se pritožnik z razlogi ne strinja ali jih šteje za materialnopravno napačne. Stališče iz 40. točke obrazložitve, da Dogovor z dne 7. 7. 2022 ni podlaga iztoževane terjatve, je sodišče prve stopnje podrobneje obrazložilo v nadaljnjih točkah od 41 do 47, te razloge pa je mogoče preizkusiti.
Točko 2 Dogovora z dne 7. 7. 2022 je sodišče prve stopnje v celoti povzelo v točki 29 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pravdni stranki sta se v točki 2.1 dogovorili, da bosta v roku enega leta od podpisa tega dogovora uskladili odprte medsebojne finančne obveznosti s pomočjo skupnega finančnega izvedenca. Višje sodišče se strinja z nosilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tako zapisano določilo ne daje podlage za dajatveni tožbeni zahtevek na plačilo terjatve po računih v skupni višini 1.428.378,18 EUR iz naslova sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2, kar v tem sporu zahteva tožnica. Določilo ustvarja le pogodbeno dolžnost strank, da sodelujeta pri usklajevanju medsebojnih postavk (tožnica takšnega sodelovanja od toženke s tožbo ne zahteva, niti ne terja povrnitve škode zaradi kršitve te obveznosti), ne pa neposredne zaveze toženke, da mora tožnici plačati iztoževani ali sploh katerikoli določen znesek. Ne opredeljuje namreč konkretnih obveznosti, ki naj bi bile odprte, njihove podlage, višine in zapadlosti. Besedna zveza "odprte medsebojne finančne obveznosti" sama po sebi ne pomeni priznanja, da je toženka tožničina dolžnica, ampak nakazuje, da naj bi se ugotavljale obveznosti ene in druge stranke, ter tudi možnost njihove uskladitve (pobotanja).
Pritožnica neutemeljeno meni, da sta zatrjevani potek enoletnega roka in toženkin nepristop k usklajevanju povzročila zapadlost zneska, ki ga je sama izračunala. Tožnica s tem ni pridobila pravice, da z enostransko izjavo določi vsebino in višino toženkine obveznosti. Posplošeno sklicevanje na pravila gradbene in podjemne pogodbe ni upoštevno, saj podlago za plačilo predstavlja sklenjena pogodba in ne enostranski obračun izvajalca, kot zmotno trdi pritožnica. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala dogovorjene opcije, pritožba ne izpodbija.
Pritožnica sicer trdi, da je pri obračunu iztoževane terjatve, prikazanem v tabeli, izhajala iz dogovora s takratnim zakonitim zastopnikom toženke C. C., ki je potrdil tak delni obračun (ta naj bi zajemal opravljena dela do 14. začasne situacije, ne pa tudi iz 15. začasne situacije). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnica toženki kar trikrat (v Sporazumu, Aneksu št. 1 in Notarskem zapisu SV 502/19) jasno potrdila, da do nje iz projekta Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2 nima več nobene zapadle in nezapadle terjatve. Zahtevek, kolikor temelji na dogovorih iz časa pred navedenimi tremi dokumenti, torej pred 19. 2. 2019 oziroma 14. 6. 2019, zato ni pravno upošteven.
Pritožnica ne navede niti tega, kdaj naj bi dosegla (ustni ali pisni) dogovor s C. C. in njegovo potrditev obračuna. Pritožbeno stališče, da bi zaslišanje C. C. sodišču šele razjasnilo okoliščine dogovora, potrjuje pravilnost presoje, da je bil dokaz predlagan informativno. Iz navedb v dopolnitvi tožbe medtem izhaja, da je tožnica kot podlago svojega obračuna (tabele), s katerim je obračunala terjatev po iztoževanih računih, vzela končni obračun, ki ga je tožnici dne 2. 2. 2017 po elektronski pošti poslal takratni direktor toženke C. C. (prim. list. št. 27 in priloga A4). Gre torej za dogovor pred letom 2019, ki je s podpisom Sporazuma prenehal veljati oziroma je bil z njim nadomeščen. Tožnica naknadne in izrecne spremembe Sporazuma, po kateri bi po letu 2019 ohranila ali ponovno pridobila pravico do iztoževanega plačila, ni konkretno zatrjevala in dokazala. Sklicevala se je le na Dogovor z dne 7. 7. 2022 (zlasti njegovo točko 2.1), iz katerega takšna volja strank ne izhaja.
Pritožnica poudarja, da je bila dejanska izvajalka poslov pri projektu Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2, da je vodila komunikacijo, izbirala in nadzirala podizvajalce, pripravljala dokumentacijo ter vsebinsko usmerjala toženkine zaposlene. Navedeno sodelovanje med strankama ni bilo sporno, kot je v izpodbijani odločbi izrecno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točka 27 obrazložitve). Vendar dejstvo, da je tožnica opravila pomemben oziroma pretežni del nalog na projektu, za presojo v tej zadevi ni pravno odločilno, saj ne utemeljuje pritožbenega zaključka, da ji toženka po celoviti ureditvi razmerij v letu 2019 še dolguje plačilo v iztoževani višini. Enako velja za trditev pritožnice, da naj bi si toženka iz posla izgovorila le določen odstotek.
V zvezi s točko 2.2 Dogovora z dne 7. 7. 2022 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delitev denarja med pravdnima strankama po obeh različicah te točke - po prvi, s skupnim nadaljevanjem postopka zoper Občino D. (kjer bi si stranki v primeru uspeha razdelili prejeta sredstva v razmerju 70 % za tožnico in 30 % za toženko, zmanjšano za stroške podizvajalcev), in po drugi, z odstopom terjatve toženke tožnici (pri čemer bi tožnici pripadlo 100 % izterjanega zneska, toženki pa stroški podizvajalcev) - odvisna od uspeha z zahtevki zoper Občino D. (investitorja).
Tožnica je sama zatrjevala, da odstop terjatve ni bil opravljen, obe stranki pa sta (vsaj smiselno) zatrjevali, da sta obe pravdi zoper občino pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti še v teku. Nobena od strank ni zatrjevala, da bi bili ti postopki končani in da bi se iz tega naslova nateklo kakršno koli denarno izplačilo. Pritožnica navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, prav tako v pritožbi ne zatrjuje končanja teh postopkov ali kakršnih koli izplačil. Višje sodišče zato zaključek sodišča prve stopnje, da tudi točka 2.2 Dogovora z dne 7. 7. 2022 ne utemeljuje tožbenega zahtevka, šteje za pravilen, saj dogovorjene predpostavke za delitev prejetih sredstev niso bile izpolnjene. Pritožbena navedba, da toženka brez sodelovanja tožnice (oziroma B. B.) ne bi mogla uspešno voditi postopkov proti Občini D. in naj bi vztrajala pri tožničini stranski intervenciji, pa ni pravno odločilna.
Pritožnica navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica na dan 19. 2. 2019 oziroma 14. 6. 2019 nima odprte nobene terjatve, protispisna, saj naj bi iz Dogovora z dne 7. 7. 2022 izhajalo, da ima tožnica še vedno odprto terjatev, povezano z zadevama I Pg 23/2020 in I Pg 247/2019, ki pa še ni dospela. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave in je podana, kadar sodišče vsebino listine, zapisnika ali drugega dokaza v obrazložitev prenese drugače, kot se ta dejansko glasi. Pritožnica dejansko nasprotuje razlagi dogovorov, ki sta jih sklenili pravdni stranki, kar pa je vprašanje dokazne ocene in pravilne uporabe materialnega prava, ne protispisnosti.
Omenjena ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožnica nenatančno povzema, saj se v resnici nanaša na neobstoj (zapadle ali nezapadle) tožničine terjatve do toženke iz naslova sodelovanja na projektu Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2 iz kateregakoli pravnega temelja na dan 19. 2. 2019 oziroma 14. 6. 2019, tudi sicer ni v nasprotju z vsebino točke 2.2 Dogovora z dne 7. 7. 2022, saj ta tožnici ne priznava obstoječe (še nedospele) terjatve, temveč določa bodoče in pogojno upravičenje, ki je odvisno od uspeha postopkov zoper občino oziroma od prejema plačila.
Nasprotje zgoraj citirane ugotovitve ni izkazano niti z dejstvi, da je imela tožnica v letu 2022 do toženke pravnomočen sklep izvršilnega sodišča za terjatev v višini 3.001.000,00 EUR in da se je toženka po Dogovoru z dne 7. 7. 2022 zavezala plačati tožnici znesek 500.000,00 EUR. Navedeno se nanaša na točko 1 Dogovora z dne 7. 7. 2022 o odškodnini 500.000,00 EUR za umike predlogov za izvršbo v tam navedenih zadevah, pri čemer pritožnica sama navaja, da je umaknila izvršilni predlog zoper toženko za terjatev 3.001.000,00 EUR, toženka pa ji je plačala dogovorjeni znesek. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da omenjeni dogovor pravdnih strank o odškodnini nima zveze z iztoževanim tožbenim zahtevkom v tem sporu (točka 26 obrazložitve in sprotna opomba št. 4 izpodbijane odločbe), niti ne pojasni, na kaj se terjatev po omenjenem izvršilnem naslovu sploh nanaša. Ne trdi niti, da naj bi šlo za terjatev iz časa pred podpisom Sporazuma in drugih dogovorov v letu 2019 oziroma za terjatev iz projekta Oskrba s pitno vodo A. — Sistem B, Sklop 1 in Sklop 2. Pritožbeni očitek protislovnih ugotovitev je zato neutemeljen.
Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov tožnici odvzelo pravico do izjave oziroma dokazovanja. Pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Dokazi so namenjeni dokazovanju zatrjevanih dejstev, zato jih sme sodišče zavrniti, če želi stranka z njimi šele nadomestiti manjkajoče navedbe. Sodna praksa je ustaljena na stališču, da dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage.
Izpodbijana odločba vsebuje jasne in utemeljene razloge, zakaj sodišče prve stopnje posameznih dokazov ni izvedlo. Zavrnilo je zaslišanje C. C. in B. B., kolikor naj bi šele pojasnila dejansko stanje, temelj in višino zahtevka ter zneske iz tabel, ki jih je predložila tožnica, saj so takšni dokazni predlogi po svoji vsebini zgolj informativni. Pravilno je zavrnilo tudi dokaz s finančnim izvedencem. Ta lahko preveri matematično pravilnost izračuna na podlagi konkretno zatrjevanih podatkov in dogovorjene metode obračuna, ne more pa sam ugotavljati, katere postavke sta stranki dogovorili, še manj pa razčiščevati pravnih vprašanj, ali je posamezna postavka pravno priznana. Pogodbeno predvideni "skupni finančni izvedenec" iz točke 2.1 Dogovora z dne 7. 7. 2022 in sodni izvedenec nista istovetna instituta, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prvi naj bi po dogovoru strank sodeloval pri njunem skupnem usklajevanju odprtih postavk, sodni izvedenec pa je dokazno sredstvo za ugotavljanje strokovnih vprašanj na podlagi dejstev, ki jih morajo stranke prej ustrezno zatrjevati.
Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pregledati celotnega spisa izvršilnega sodišča v zadevi I 572/2025. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora biti dokazni predlog za vpogled v drug spis substanciran tako, da stranka opredeli konkretno listino, dejstvo, ki naj se z njo dokazuje, in pomen tega dejstva za odločitev. Splošni predlog za vpogled v drug sodni spis sodišču ne nalaga, da v njem samo išče dokaze v korist predlagatelja. Tožnice, ki jo zastopa kvalificirana pooblaščenka, sodišče na to ni bilo dolžno posebej opozarjati niti nadomeščati njenih procesnih aktivnosti, kot zmotno meni pritožnica.
Ne drži niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predložene dokumentacije tožnice. Prebralo je listine obeh strank, v obrazložitvi pa ni bilo dolžno posebej povzemati in ocenjevati vsake posamezne listin, ampak se je moralo opredeliti le do tistih, ki so bile pomembne glede na sprejeto materialnopravno izhodišče. Dejstvo, da je nekaterim listinam toženke pripisalo večjo pravno pomembnost kot listinam tožnice, ne pomeni neenakega obravnavanja strank.
Odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) pritožnica izpodbija le v povezavi s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (II. točka izreka), ki pa ni utemeljena, zato pritožnica ne more uspeti niti zoper naložitev pravdnih stroškov.
Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso utemeljene, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višje sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo - OT in priglašenim stroškovnikom ter toženki kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo 8.375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk (11. člen OT), kar znaša 93,75 točk, ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 6.199,125 EUR. Posveta s stranko ni priznalo, ker ne gre za samostojno storitev. Stroške mora tožnica toženki povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe.
-------------------------------
1VSL sodba I Cpg 291/2016 z dne 14. 9. 2017.
2Med drugim lahko tako ravna v primeru, kot je obravnavani, ko je strankam vabilo na oba naroka vročilo hkrati, v njem pa sta bili izrecno opozorjeni, da bo v primeru, če na pripravljalnem naroku ne bosta sklenili sodne poravnave, sodišče takoj začelo glavno obravnavo (list. št. 53 do 54).