Jedro

V zadevi je sporno, ali je toženka v zakonskem roku začela obnovo postopka odmere dohodnine tožniku za leto 2010 ali ne. V tej zvezi je sporno še nadaljnje vprašanje, ali je tožnikova žena pravočasno in pravilno uveljavljala posebno olajšavo za svojega moža za potrebe odmere njene dohodnine. Glede na zbrane podatke tožnikovi ženi ni mogoče očitati, da ne bi storila vsega, kar ji zakon nalaga za uveljavljanje posebne olajšave za tožnika. Zato tudi po mnenju sodišča rok za obnovo postopka iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 ne more teči šele od dneva, ko je tožnikova žena podala ugovor zoper informativni izračun dohodnine in torej drugič pravilno uveljavljala olajšavo za tožnika, pač pa od takrat, ko je posebno olajšavo za tožnika uveljavljala prvič.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 07-08016-0 z dne 28.2.2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350 EUR z 20% DDV v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odločbo št. 07-208016 z dne 31. 5. 2011 o odmeri dohodnine za leto 2010 odpravil in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Zavezancu je za leto 2010 odmeril dohodnino v znesku 2.633,09 EUR. Pri tem je ugotovil, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačano akontacijo dohodnine 567,66 EUR. Razlika za plačilo znaša 418,52 EUR in mora biti plačana v 30-ih dneh.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila z odločbo z dne 31. 5. 2011 zavezancu odmerjena dohodnina za leto 2010. Davčni organ pa je po tem, ko je omenjena odločba postala dokončna, izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku. Pri tem se sklicuje na 89. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 263. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotavlja, da je bil tožniku dne 21. 11. 2011 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za sporno leto. Dana mu je bila tudi možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Zavezanec se vabilu ni ustrezno odzval. Pojasnjuje, da je davčni organ za obnovitveni razlog izvedel 24. 6. 2011. Ugotovljeno je bilo, da je bila zavezancu z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2010 priznana splošna olajšava v višini 3.100,17 EUR. V skladu z določilom 111. člena ZDavP-2 se zavezancu zmanjšanje letne davčne osnove v omenjeni višini prizna pod pogojem, da drug zavezanec za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Ker je zavezanka A.A. uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževanega B.B., ji je bila v odločbi o odmeri dohodnine za leto 2010 priznana v višini 762,49 EUR. Zato je bila zavezancu splošna olajšava v ugotovljeni višini v izpodbijani odločbi neupravičeno priznana.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo, št. DT 499-01-371/2012-2 z dne 7. 12. 2012, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je A.A. dne 9. 2. 2011 poslala izpolnjen obrazec za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri informativnem izračunu dohodnine za leto 2010. V njem je med drugim uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževanje B.B. v obdobju od 1. do 4. meseca in od 11. do 12. meseca. Omenjena olajšava ni bila upoštevana v njenem informativnem izračunu dohodnine v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2, saj jo je potrebno poslati do 5. 2. tekočega leta za preteklo leto, kar pa A.A. ni storila.

Davčni zavezanec pa lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine po prvem odstavku 271. člena ZDavP-2. Slednjo možnost je A.A. izkoristila 24. 6. 2011. S tem ugovorom je torej davčni organ izvedel, da je zavezanka uveljavlja posebno olajšavo za zavezanca B.B. V skladu s 111. členom ZDavP-2 se namreč rezidentu prizna zmanjšanje letne davčne osnove za znesek splošne olajšave le pod pogojem, da drug rezident za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. S tem, ko je drug zavezanec zanj uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževanje družinskega člana, je bila njegova dohodnina odmerjena prenizko. Zato je bil izdan sklep o obnovi odmere dohodnine zavezancu. Sklep o obnovi postopka je bil izdan 21. 11. 2011, torej v okviru šestmesečnega roka od dneva, ko je organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze kot to določa ZDavP-2. Tožnik v tožbi povzema dosedanji potek postopka in pravno podlago za odločanje. Pri tem poudarja, da je bila 5. 2. 2011 sobota, zato se je upoštevaje drugi odstavek 101. člena ZUP, rok za podajo vloge iztekel v ponedeljek 7. februarja 2011. Tega dne je A.A. tudi na pošti s priporočeno pošiljko oddala vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za tožnika. Pri tem navaja 96. člen ZUP, po katerem se šteje, da je tožena stranka vlogo prejela na dan oddaje priporočene pošiljke na pošto, torej istega dne, to je 7. 2. 2011. Navedba tožene stranke, da je A.A. vlogo za olajšavo za vzdrževanje tožnika v informativnem izračunu podala nekaj dni prepozno, zaradi česar je davčni organ ne bi mogel upoštevati, ne zdrži kritične strokovne presoje. Tožena stranka je z neupoštevanjem lastnih informacij in z neupoštevanjem določb ZUP in ZDavP-2 ravnala drugače, kot v postopku odmere dohodnine tožnika za leto 2009. Povzročila je tudi neenakopravno obravnavo tožnika v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci in strankami v drugih upravnih postopkih.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj odpravi sklep tožene stranke z dne 21. 11. 2011 o obnovi dohodnine in odločbo tožene stranke o odmeri dohodnine v obnovljenem postopku z dne 7. 12. 2012. Prav tako naj povrne neupravičeno odmerjenih 418,52 EUR dohodnine, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Med strankama je sporno, ali je tožena stranka zoper tožnika v zakonskem roku iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 pravilno začela obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2010 ali ne. V zvezi s tem pa je sporno nadaljnje vprašanje, ali je tožnikova žena A.A. pravočasno in pravilno uveljavljala posebno olajšavo za svojega moža B.B. za potrebe njene odločbe o odmeri dohodnine, ali pa tega v danem roku ni pravilno storila. 111. člen ZDavP-2 v prvem odstavku določa, da se vsakemu rezidentu prizna zmanjšanje letne davčne osnove pod pogojem, da drugi rezident za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Zakon je torej od A.A. zahteval le uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, kar je slednja nesporno storila. Pri vprašanju, ali je to storila pravilno in pravočasno, med strankama ni sporno, da je prvi rok za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana vsako leto 5. februar tekočega leta za prejšnje leto (2. odstavek 270. člena ZDavP-2). Izhajajoč iz te predpostavke je tožena stranka ugotovila, da je tožnikova žena uveljavitev posredovala davčnemu organu priporočeno po pošti šele 7. 2. 2011. Dani rok je po njenem zamudila, v posledici česar ga tožena stranka ni bila dolžna upoštevati. Pri tem pa je tožena stranka ob dejstvu, da tožnik ves čas govori, da je bila uveljavljena posebna olajšava zanj pravočasna, spregledala drugi odstavek 101. člena ZUP, ki pravi. Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije, ali dela prost dan v Republiki Sloveniji, ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanja postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delovnika. Ni sporno, da je bila 5. 2. 2011 sobota, kar ob upoštevanju omenjenega zakonskega določila nakazuje na to, kar trdi tudi tožnik v tožbi, da je njegova žena posebno olajšavo zanj uveljavljala pravočasno. Sporno tudi ni, da je bil tako za tožnika kot za njegovo ženo, za odločanje o odmeri dohodnine za leto 2010 pristojen isti davčni urad, to je Davčni urad Ljubljana. Tožnikovi ženi po sedaj zbranih podatkih tako ni mogoče očitati, da v skladu z zakonom ne bi storila vsega kar ji zakon nalaga za uveljavljanje posebne olajšave za tožnika. Zato tudi po mnenju sodišča ob takšni predpostavki, rok za obnovo davčnega postopka iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 ne more teči šele od dneva, ko je A.A. podala ugovor zoper informativni izračun dohodnine (kar se je zgodilo 24. 6. 2011) in torej drugič pravilno uveljavljala olajšavo za tožnika, pač pa takrat, ko je posebno olajšavo za tožnika uveljavljala prvič (7. 2. 2011) pod predpostavko, da je to storila v skladu z zakonom.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in jo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je sprejelo svojo odločitev na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom omenjenega člena.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in Pravilniku o povrnitvi stroškov upravnega spora tožniku.