Jedro

Dolžnost obvestiti podjemnika o morebitnih (skritih) napakah izvršenega dela je (zgolj in samo) naročnikova. Notifikacija je namreč opravilo, ki ga mora opraviti naročnik (oziroma nekdo po njegovem pooblastilu), saj predstavlja izjavo njegove volje, ki je podlaga (pogoj) za njegovo morebitno kasnejše uveljavljanje podjemnikove odgovornosti za stvarne napake oziroma sankcij zoper slednjega. Te njegove izjave volje obvestilo tretje osebe ne more nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.8.2014 odločilo, da je dolžna toženka tožnici v 15 dneh plačati 10.399,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2011 dalje do plačila ter 1.483,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi listinskih dokazov in navedb tožnice zaključilo, da se je toženka s stvarno napako na čistilni napravi seznanila najkasneje 6.7.2011, toženko(1) pa o napaki obvestila šele dne 24.8.2011 ter da je s tem zamudila predpisani enomesečni rok. Pri tem se ni opredelilo do večkrat izpostavljenih toženkinih argumentov, da zaradi specifičnosti razmerij udeležencev pravnega posla izgradnje čistilne naprave (v katerem je bila glavni naročnik Občina X, glavni izvajalec družba S. d.d., pravdni stranki pa sta bili le dva v verigi podizvajalcev) do zamude 30 dnevnega roka za grajanje napak ni moglo priti. Zaradi te okoliščine začetka teka 30 dnevnega roka ni mogoče šteti od trenutka, ko se je toženka dejansko seznanila z obstojem stvarne napake na čistilni napravi, temveč šele takrat, ko stvarne napake na poziv naročnika ni odpravil glavni izvajalec (zaradi česar je prišlo do vnovčenja bančne garancije glavnega izvajalca). Šele s tem trenutkom so stvarne napake na predmetu pravnega posla toženki vzpostavile pravico grajanja teh napak v razmerju do tožnice. Toženka je svojim vlogam priložila več primerov sodne prakse, ki potrjujejo, da naročniki iz naslova stvarnih napak nimajo nobenih zahtevkov zoper podizvajalce, temveč le zoper glavnega izvajalca, kar logično pomeni, da zaradi stvarnih napak tudi posamezen podizvajalec nima avtomatično zahtevkov zoper druge podizvajalce (takšne zahtevke pridobi šele, če glavni izvajalec svoje obveznosti odprave stvarnih napak ne izpolni sam). Občina X je bančno garancijo zoper S. (zaradi opustitve prostovoljne odprave stvarnih napak na čistilni napravi) realizirala dne 19.8.2011. To je najstarejši datum, od katerega je mogoče šteti začetek teka rokov (v katerem bi morala toženka tožnico obvestiti o obstoju stvarnih napak). V zvezi z zaključkom, da je toženka zamudila enomesečni roka za grajanje napak, je sodišče prve stopnje spregledalo tudi njene navedbe, da je bila tožnica o obstoju stvarne napake na čistilni napravi seznanjena že bistveno pred 24.8.2011, ko jo je o tem pisno seznanila toženka. O vseh napakah pri delovanju čistilne naprave je toženka sproti obveščala družbo E. d.o.o., ta pa je o tem obveščala tožečo stranko. Glede tega je toženka predlagala zaslišanje prič (P. V., S. T., Ti. U., P. Ž., direktorja tožene stranke A. K. in d. Občinske uprave B. Z.), a je sodišče prve stopnje te dokaze neargumentirano zavrnilo (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Posledično je bilo nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče se do argumenta, da je bilo tožnici nepravilno delovanje čistilne naprave znano že pred obvestilom s strani toženke ni opredelilo (pritožnica se sklicuje na 465. člen OZ). Nadalje je ob odsotnosti vsakršnih dokazov zaključilo, da pri napakah na čistilni napravi ni šlo za napako v solidnosti gradnje in da zato ne pridejo v poštev roki, ki jih s tem v zvezi določa OZ. Gre za strokovno vprašanje, ki ga sodišče ne sme reševati samo, temveč mora v zvezi s tem postaviti sodnega izvedenca ustrezne stroke. Dokaza ni izvedlo, ker tožnica ni plačala naloženega predujma. Zato bi moralo v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima, da stranka ni v roku založila zneska potrebnega za stroške. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve navedlo, da toženka tožnici ni omogočila odprave napak ter da v postopku ni bilo ugotovljeno, ali sploh gre za tožničino napako. Takšen zaključek naj bi izhajal iz dejstev, ki naj bi jih pojasnilo v nadaljevanju, česar pa ni storilo. Zato je tudi v tem delu podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženkin ugovor, da je njena obveznost notifikacije napake tožnici nastala šele s trenutkom, ko stvarne napake na poziv naročnika ni odpravil glavni izvajalec in je zato prišlo do vnovčenja bančne garancije glavnega izvajalca, je očitno neutemeljen. Situacija, ko je posamezno obligacijsko (podjemno)(2) razmerje zgolj „člen“ v verigi obligacijskih razmerij, nima nobenega vpliva na dejstvo, da je (razen če ni v sami pogodbi določeno drugače),(3) tudi kar se tiče odgovornosti za stvarne napake in njihovega uveljavljanja, popolnoma samostojno oziroma od ostalih razmerij neodvisno. To je v skladu z načelom relativnosti pogodbenih razmerij oziroma dejstvom, da se pogodbeni učinki načeloma ne raztezajo na tretje osebe,(4) ampak zgolj pogodbeni stranki (glej prvi odstavek 125. člena OZ(5)). Okoliščina, ali tretja oseba zoper naročnika glede opravljenega dela podjemnika karkoli uveljavlja (ali ne), tako ne vpliva na dolžnosti (predpostavke), ki jih mora naročnik izpolniti (upoštevati) po samem zakonu (OZ), da lahko uveljavlja podjemnikovo odgovornost za stvarne napake. To pa velja seveda tudi za konkretni primer. Zato navajanje, kdaj je tretja oseba zoper toženko uveljavljala odgovornost zaradi nepravilne izpolnitve (in je imelo to zanjo finančne posledice), ni v nobeni (pravno-upoštevni) povezavi z njeno dolžnostjo, da tožničino odgovornost za stvarne napake uveljavlja (v ta okvir pa sodi tudi notifikacija napak) v za to predvidenih zakonskih rokih.(6)

6. Brezpredmetno je nadalje navajanje, da naj bi bila tožnica o vseh (skritih) napakah pri delovanju čistilne naprave seznanjena že bistveno pred 24.8.2011 (ko jo je o tem obvestila tožnica).(7) Dolžnost obvestiti podjemnika o morebitnih (skritih) napakah izvršenega dela je (zgolj in samo) naročnikova.(8) Notifikacija (skritih) stvarnih napakah je namreč opravilo, ki ga mora opraviti naročnik (oziroma nekdo po njegovem pooblastilu), saj predstavlja izjavo njegove volje, ki je podlaga (pogoj) za njegovo morebitno kasnejše uveljavljanje podjemnikove odgovornosti za stvarne napake oziroma sankcij zoper slednjega. Te njegove izjave volje obvestilo tretje osebe ne more nadomestiti. Zato tudi zaslišanje s strani toženke predlaganih prič, ki naj bi potrdile, da je bila toženka z napakami seznanjena že pred 24.8.2011,(9) ni bilo potrebno.(10)

7. Sodišče prve stopnje je v okviru 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, zakaj ni bilo moč slediti toženkinemu zatrjevanju, da naj bi šlo v konkretnem primeru za napako v solidnosti gradbe (zaradi česar bi bilo potrebno glede roka za notifikacijo napak upoštevati šestmesečni rok - 1. odstavek 663. člena OZ). Toženka se je namreč na napako v solidnosti gradbe od samega začetka sklicevala povsem splošno.(11) Tudi v nadaljevanju postopka na prvi stopnji ni podala trditev, ki bi kazale na takšno napako.(12) Ker torej ustreznih konkretnih trditev toženka v tej smeri ni podala,(13) sodišče v tem oziru (za preizkus njihove utemeljenosti) tudi ni bilo dolžno izvajati nobenih dokazov (npr. z izvedencem). Obstoja potrebnih navedb ne more nadomestiti ne sodišče samo ne izvedba dokazov. Posledično je zato sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo 634. člena OZ. Nerelevanten pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov za v 7. točki obrazložitve podano ugotovitev, da toženka tožnici ni omogočila odprave napake, prav tako, da ni bilo ugotovljeno, ali sploh gre za tožničino napako. Ker ni bil izpolnjen že pogoj pravočasne notifikacije napak s strani toženke, sta ti dve okoliščini za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve brezpredmetni. Prepozna notifikacija napak s strani tožene stranke namreč pomeni, da pravne podlage za uveljavljanje tožničine odgovornosti za stvarne napake oziroma toženkino vnovčenje menice ni bilo. Zato je posledično prišlo do njene neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP(14)). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Pravilno tožnico.

(2) Kar v skladu z določbo 649. člena OZ velja tudi za razmerje nastalo na podlagi gradbene pogodbe.

(3) Tega pa pritožnica ne zatrjuje, niti iz pogodbe št. 71/2008, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 14.11.2008, ni razvidno.

(4) Prav tako (razen če ni posebej dogovorjeno drugače), ne morejo biti odvisni od postopanja tretje osebe.

(5) Obligacijski zakonik,Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ)

(6) Odločbe, na katere se je toženka sklicevala tekom postopka, ne potrjujejo njenega stališča (kot to neprepričljivo zatrjuje). V obeh predloženih odločbah (VSC Cp 73/2004 in VSL I Cpg 490/2007 v prilogah B10 in B12) je jasno izpostavljeno načelo relativnosti obligacijskega (pogodbenega) razmerja, ki pa si ga toženka za konkretni primer popolnoma zmotno razlaga oziroma dela napačne zaključke. To velja za stališče, da zato, ker naročnik iz naslova stvarnih napak nima zahtevkov zoper podizvajalce (temveč le zoper glavnega izvajalca), tudi noben posamezen podizvajalec nima avtomatično zahtevkov zoper druge podizvajalce, ampak jih pridobi šele, ko glavni izvajalec svoje obveznosti o odpravi stvarnih napak ne izpolni sam. Takšno sklepanje (iz načelnega pravila da naročnik zoper podizvajalce nima nobenih zahtevkov) seveda ne drži (držalo bi le, če bi obstajal tak poseben dogovor, ki pa v konkretnem primeru ne).

(7) Da naj bi zanje vedela že ob sami primopredaji del, pa pritožnica ne navaja. Zato je sklicevanje na 465. člen OZ neutemeljeno.

(8) Kar je napram tožnici toženka.

(9) Pri čemer ni niti konkretno navedeno, kdaj naj bi bila točno seznanjena, katera oseba iz družbe Euromec d.o.o. naj bi jo seznanila in o katerih napakah točno. Tudi to kaže na pavšalno postavitev trditev kot tudi obrazložitev predlaganih dokazov.

(10) Kot je to v okviru 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo sodišče prve stopnje.

(11) Glej npr. vlogo z dne 5.3.2014 (l. št. 32 in 33).

(12) Prav nasprotno. V drugi pripravljalni vlogi z dne 1.4.2014 (l. št. 43) je navedla, da je bilo za usposobitev čistilne naprave potrebno vgraditi dodatne elemente za obešanje bio mase in grablje pred vtokom v čistilno napravo. To pa je že na prvi pogled povsem nekaj drugega od tega, kar npr. Posebne gradbene uzance (glej prvi odstavek 104. člena) štejejo za takšno pomanjkljivost (iz omenjene določbe izhaja, da gre za pomanjkljivosti objekta glede njegove trdnosti in varnosti).

(13) Na kar je opozorila že tožnica (glej l. št. 38).

(14) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.