Jedro

V nepravdnem postopku postane pravnomočen izrek odločbe, ki oblikuje pravno razmerje tudi za bodoče. Določeno pravno razmerje se uredi glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v trenutku odločitve v nepravdnem postopku. Treba pa je računati s tem, da se bo morda dejansko stanje tako spremenilo, da bo potrebno s sodno odločbo že urejena razmerja morda kdaj zaradi prilagoditve resničnemu stanju spremeniti.

Pri vseh sodnih odločbah učinkuje negativni vidik materialne pravnomočnosti – prepoved ponovnega sojenja ob identičnih za odločitev relevantnih okoliščinah. Ob nespremenjenih okoliščinah torej vedno velja pravilo ne bis in idem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in vknjižbo lastninske pravice zavrže. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve predloga.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine: notarskega zapisa darilne pogodbe, opr. št. SV 77/2006 z dne 23.1.2006, sklenjene med MJ kot darovalko in AM kot obdarjencem ter vknjižbo lastninske pravice do 1/3 v korist predlagatelja, pri nepremičnini z ident. št. 25.E, vpisani v vl. št. xx k.o. H. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je višje sodišče že odločilo, da se predlagateljev predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in za vknjižbo lastninske pravice zavrne, ker za predlagani vpis ni priložil listine, v kateri bi bila nepremičnina identificirana enako kot v predlogu, skladno s 148. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), pa se vpis lahko dovoli le, če utemeljenost zahtevka za vpis izhaja iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva.

Predlagatelj v pravočasni pritožbi višjemu sodišču predlaga, da sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da izda sklep o začetku postopka vzpostavitve listne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Če je prvostopenjsko sodišče predlog zavrnilo, ker naj bi bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, je kršilo Zakon o zemljiški knjigi. Načelo o prepovedi odločanja o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je določeno le v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), ki se v zemljiškoknjižnem postopku ne uporablja, saj se uporablja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP). V nepravdnem postopku pa je mogoče razmerja med strankami urediti tudi drugače kot po prvotni odločitvi. Odločitev višjega sodišča, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, je v nasprotju s pravilno odločitvijo istega sodišča v sklepu I Cp 2674/2009. Gre za arbitrarno odločitev sodišča, ki odstopa od ustaljene sodne prakse. Materialno pravnomočna lahko postane le odločitev o vpisu v zemljiško knjigo, medtem ko zavrnitev vpisa ne more postati pravnomočna, saj bi to pomenilo, da celo, če bi predlagatelj našel odpravek za zemljiško knjigo, ne bi mogel predlagati vknjižbe na svoje ime. Določba, na katero se sklicuje sodišče (148. člen ZZK-1), se uporablja le v rednem zemljiškoknjižnem postopku, ne pa v postopku vzpostavitve listine, kar dokazujejo številne odločitve v praksi, ki jih pritožba tudi navaja. V pogodbah med prodajalci in kupci stanovanj, zgrajenih do leta 1995, namreč nepremičnine niso opisane tako, kot so opisane v projektu etažne lastnine in odločbi GURS o vpisu v kataster stavb. Sodišču ponovno očita odstop od ustaljene sodne prakse, kar predstavlja kršitev ustavnih pravic predlagatelja. Opozarja, da je v konkretnem primeru zemljiškoknjižna lastnica vknjižena na podlagi kupoprodajne pogodbe, v kateri je navedena ista parcelna številka, kot v listini, katere vzpostavitev zahteva, pa tudi opis stanovanja je v obeh pogodbah isti. Pri vsem tem pa očitno za nikogar ni sporno za katero stanovanje gre. Izpolnjeni so prav vsi pogoji, da se izgubljena listina vzpostavi in vknjiži lastninska pravica do 1/3 na predlagatelja.

Pritožba je delno utemeljena.

Stališče pritožbe, da je zemljiškoknjižni postopek posebna vrsta nepravdnega postopka, je pravilno. Skladno z 2. odst. 120. člena ZZK-1 se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena z ZZK-1, uporabljajo določbe ZNP. Ta pa v 37. členu predpisuje subsidiarno uporabo ZPP. Ne ZZK-1 ne ZNP nimata posebnih določb glede pravnomočnosti odločb, zato je potrebno smiselno uporabiti določbe ZPP. Skladno s 1. odst. 319. člena ZPP postane pravnomočna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, kolikor je v njej odločeno o zahtevku iz tožbe ali nasprotne tožbe. V nepravdnem postopku torej postane pravnomočen izrek odločbe, ki oblikuje pravno razmerje tudi za bodoče. Določeno pravno razmerje se uredi glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v trenutku odločitve v nepravdnem postopku. Treba pa je računati s tem, da se bo morda dejansko stanje tako spremenilo, da bo potrebno s sodno odločbo že urejena razmerja morda kdaj zaradi prilagoditve resničnemu stanju spremeniti. Poleg tega se v nepravdnem postopku pogosto ne upošteva samo koristi oseb, ki so zainteresirane za ureditev določenega razmerja, temveč tudi javni interes. Tudi ne gre za to, da bi se uveljavila pravica do oblikovanja razmerja enega udeleženca postopka napram drugemu, temveč morajo odločbe upoštevati tudi tisti, ki se postopka niso udeležili. Zato se vsaj glede nekaterih v nepravdnem postopku izdanih odločb (npr. odločbe konstitutivne narave, ki spremljajo osebni status človeka) res zastavlja vprašanje, ali lahko postanejo materialno pravnomočne, v smislu, da so nespremenljive in odločujoče za bodoče (pozitivni vidik materialne pravnomočnosti) in erga omnes. Vendar pa se to vprašanje lahko zastavi le v primeru, ko pride do kakšne spremembe stanja in okoliščin, ki so bile podlaga pravnomočni odločitvi sodišča o nekem razmerju. Pri vseh sodnih odločbah pa učinkuje negativni vidik materialne pravnomočnosti – prepoved ponovnega sojenja ob identičnih za odločitev relevantnih okoliščinah.

Ob nespremenjenih okoliščinah torej vedno velja pravilo ne bis in idem. In v obravnavani zadevi gre za tak primer. Predlagatelj je po pravnomočni zavrnitvi predloga za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in za vknjižbo solastninske pravice v njegovo korist, ponovno podal povsem identičen zemljiškoknjižni predlog in mu priložil oziroma se skliceval na isto listino, kot jo je priložil prvič. Le če bi priložil listino, ki bi pojasnjevala razliko v identifikacijskem znaku predmetne nepremičnine v zemljiški knjigi in v listini, ki naj bi bila podlaga za vknjižbo (so)lastninske pravice, bi lahko dosegel zahtevani vpis. O identičnem predlogu pa sodišče ne sme odločiti meritorno ne v pravdnem ne v nepravdnem postopku, saj s tem zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (2. odst. 319. člena ZPP v zvezi s 120. členom ZZK-1 v zvezi s 37. členom ZNP) in ker mora, če ugotovi, da gre za že pravnomočno odločeno zadevo, tožbo oziroma predlog zavreči, ne pa o njem meritorno odločati, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi predlagatelja in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je njegov predlog zavrglo ter hkrati odredilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (3. odst. 161. člena ZZK-1).

Ker prvostopenjskemu sodišču o zadevi ni bilo potrebno odločati vsebinsko, odgovor na navedbe pritožbe, ki se nanašajo na razloge za zavrnitev predloga za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in vknjižbo lastninske pravice, zaradi njihove nerelevantnosti za odločitev ni potreben (1. odst. 360. člena ZPP v zvezi s 120. členom ZZK-1 in 37. členom ZNP). V zvezi s pritožbeno kritiko o arbitrarnosti in odstopu od sodne prakse pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnih primerih vpisov v zemljiško knjigo in odločbah, na katere se sklicuje pritožba, ni šlo za enako dejansko in materialnopravno stanje.