Jedro

Obdolženec je s tem, ko je oškodovancu plačal preostanek dolgovanega zneska pred zaključkom kazenskega postopka, zgolj izpolnil obveznost glede plačila zneska premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, ki bi mu jo bilo na podlagi 74. člena KZ-1 sicer treba odvzeti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega L.Z. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi L. Z. kriv kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen pet mesecev zapora. Sklenilo je še, da se pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Grosupljem, I K 22184/2011, pravnomočna 23. oktobra 2012, pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Mariboru II K 72886/2010, pravnomočna 6. februarja 2013 in pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Mariboru, III K 66536/2010, pravnomočna 13. maja 2013, ne prekličejo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in primarno izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožni akti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da se je sodišče v točkah 5 do 11 obrazložitve sodbe ukvarjalo z obstojem in višino škode, ki naj bi nastala na oškodovančevem premoženju in pri tem ugotovilo, da je obdolženi v času od 31. maja 2013 do 10. februarja 2014 poleg že dne 24. maja 2013 plačanih 1.000,00 EUR, oškodovancu plačal znesek 3.950,00 EUR in tako oškodovancu na dan 10. februarja 2014 ostal dolžan še 4.350,00 EUR. Izpodbijana sodba je bila izdana dne 20. februarja 2015, na naroku dne 20. februarja 2015, pred izdajo sodbe, pa je oškodovanec povedal, da mu je obdolženi tekom kazenskega postopka poplačal celotni dolg, kar izhaja tudi iz pisnega potrdila z dne 16. decembra 2014. S takšnimi navedbami zagovornik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati. Res je obdolženec oškodovancu nazadnje poravnal celotni dolg, vendar pa to ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni izpolnil znakov očitanega kaznivega dejanja. Če je namreč obdolženi pred zaključkom kazenskega postopka, vedoč, da mu preti v primeru obsodilne sodbe preklic pravnomočnih pogojnih obsodb, oškodovancu plačal še preostali dolg, je to le ena od okoliščin, ki jih sodišče presoja ob odločanju o kazenski sankciji. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, se obdolžencu očita, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 4.350,00 EUR, saj do roka do katerega bi moral oškodovancu izročiti preostanek denarja, torej do 11. junija 2013, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, tega ni storil. Glede zagovornikove navedbe, da oškodovancu ni nastala nobena škoda, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec s tem, ko je oškodovancu plačal preostanek dolgovanega zneska pred zaključkom kazenskega postopka, zgolj izpolnil obveznost glede plačila zneska premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, ki bi mu jo bilo na podlagi 74. člena KZ-1 sicer treba odvzeti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe nima pomanjkljivosti niti ne nasprotuje razlogom sodbe, kot meni zagovornik. Tudi sicer so razlogi zagovornika zgrešeni. Namreč, če je škoda že nastala in jo povzročitelj povrne, to ne pomeni, da škode sploh ni bilo.

Zagovornik tudi ne more uspeti s stališčem, da obdolžencu ni mogoče očitati goljufivega namena ob sklenitvi dogovora o prodaji oškodovančeva osebnega vozila. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo ob upoštevanju določb 17. člena in 355. člena ZKP, torej ob iskanju materialne resnice dokazno oceno sprejelo po vestnem pretehtanju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, tudi obdolženčevega zagovora, ter zaključek, da je obdolženec kriv kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 razumno utemeljilo. Obdolženec ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vozilo prodal in zanj prejel kupnino istega dne, kot mu ga je oškodovanec izročil, njegovo nadaljnje ravnanje, ki ga je podrobno opisalo na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pa privede do zanesljivega zaključka, da obdolženi že ob sklenitvi dogovora o prodaji vozila ni imel namena spoštovati dogovora in si je hotel na škodo oškodovanca le pridobiti protipravno premoženjsko korist. Prav nikakršnega razloga namreč ni, da obdolženi oškodovancu ni izročil dogovorjenega zneska kupnine, glede na to, da je vozilo prodal za 700,00 EUR več kot sta bila z oškodovancem dogovorjena, da je vozilo prodal istega dne kot mu ga je oškodovanec izročil in je ob prodaji prejel tudi celotno kupnino. Zato je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila plačila obdolženca oškodovancu izven dogovorjenih rokov predvsem njegov manever, da se izogne kazenskemu postopku ne pa izraz poštenega namena ob sklenitvi dogovora o prodaji vozila z oškodovancem. Enako velja glede navedb zagovornika obdolženega, v katerih izpostavlja, da je obdolženi oškodovancu plačal tudi zamudne obresti. Te je namreč tudi sicer bil dolžan plačati v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, glede na to, da dogovorjene kupnine po prodaji vozila oškodovancu ni izročil. O goljufivem namenu obdolženca tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma.

Višje sodišče je na podlagi 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o kazni in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev, da obdolžencu izreče nepogojno zaporno kazen v trajanju petih mesecev, primerno utemeljilo in ustrezno upoštevalo vse okoliščine; kot obteževalne tudi, da je bil obdolženec doslej že večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije, obrazložilo pa je tudi, da mu pogojnih obsodb ne prekliče (točka 17 obrazložitve) prav iz razloga, ker je obdolženi do konca kazenskega postopka oškodovancu povrnil protipravno premoženjsko korist. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča v odločitev o kazenski sankciji ni bilo treba poseči. Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 180,00 EUR (tarifna številka 7111 in 7122 Zakona o sodnih taksah). Pri odmeri takse je upoštevalo okoliščine, ki glede obdolženčevega premoženjskega stanja izhajajo iz podatkov v spisu. Sodno takso mora obdolženec plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.