Jedro

Stanovanjska pravica je bila vezana na konkretno stanovanje in je njen imetnik ni mogel "prenašati" s seboj ob preselitvi iz enega v drugo stanovanje. Tožniku je stanovanjska pravica na stanovanju v Zagrebu ob in zaradi izselitve iz tega stanovanja prenehala. V stanovanje v L. se je vselil brez veljavnega pravnega naslova.

Tožnik si zmotno razlaga 14. člen UZITUL, s katerim Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena istega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene po zveznih predpisih do uveljavitve ustavnega zakona. Tožnik namreč prezre, da na dan uveljavitve UZITUL pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih SZ še ni bilo. Zato je tožnik takrat lahko imel le stanovanjsko pravico, torej pravico trajno uporabljati konkretno stanovanje za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih potreb. Pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pogojih je prinesel šele SZ z dnevom uveljavitve tega zakona. Zato neposredna uporaba 14. člena UZITUL pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku za odkup stanovanja ni mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka s tožnikom dolžna skleniti kupno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (U.l.RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96, v nadaljevanju: SZ) za stanovanje št. 12 v L., U. ker se je v to stanovanje v začetku vojne nezakonito vselil, kontinuitete med stanovanjsko pravico na stanovanju v Zagrebu in spornem stanovanju pa ni. Ob dodelitvi spornega stanovanja kot službenega stanovanja v letu 1994 na njem ni mogel več pridobiti stanovanjske pravice. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe za drugo ustrezno stanovanje. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem stališču, da bi sodišči pri razsoji o njegovi pravici do odkupa stanovanja morali kot podlago za odkup upoštevati njegovo stanovanjsko pravico, ki jo je imel na stanovanju v Zagrebu in pravilno uporabiti 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (U.l. RS št. 1/91-I; v nadaljevanju: UZITUL). Ta člen zajema vse pripadnike, ki so bili člani JLA, ne glede na lokacijo službovanja. Zato je treba upoštevati celoten teritorij bivše Jugoslavije, kjer so se nahajali tudi pripadniki JLA, ki so prestopili v Teritorialno obrambo Republike Slovenije. Tožnikove stanovanjske pravice na stanovanju v Zagrebu ni mogoče obravnavati kot razmerje z drugo republiko ali kot razmerje z mednarodnim elementom. Tožnik se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje tožbene in pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi, na katere so glede na 3. odstavek 385. člena ZPP vezane stranke in revizijsko sodišče, so, da se je tožnik na začetku osamosvojitvene vojne iz stanovanja v Zagrebu, na katerem je imel stanovanjsko pravico, preselil v sporno stanovanje v L. le na podlagi dogovora z dotakratnim uporabnikom tega stanovanja D. A., torej brez ustrezne pravne podlage. Proti njemu obstaja pravnomočna sodna odločba za izpraznitev spornega stanovanja. Po izdaji te sodbe je tožnik s tožečo stranko v letu 1994 sklenil najemno pogodbo za določen čas za sporno stanovanje kot službeno stanovanje. Tožena stranka tožniku ni oporekala, da je po preselitvi delo oziroma službo v Teritorialni obrambi RS nadaljeval. Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da bi bilo pri odločanju o njegovi pravici do odkupa spornega stanovanja v L. kot podlago potrebno upoštevati njegovo stanovanjsko pravico na stanovanju v Zagrebu in zato ob pravilni uporabi 14. člena UZITUL njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Stanovanjska pravica je bila vezana na konkretno stanovanje in je njen imetnik ni mogel "prenašati" s seboj ob preselitvi iz enega v drugo stanovanje. Tožniku je stanovanjska pravica na stanovanju v Zagrebu ob in zaradi izselitve iz tega stanovanja prenehala. V stanovanje v L. se je vselil brez veljavnega pravnega naslova. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne in pravilne razloge, zakaj je bila tožnikova vselitev v sporno l. stanovanje nezakonita.

Tožnik si nadalje zmotno razlaga 14. člen UZITUL, s katerim Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena istega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene po zveznih predpisih do uveljavitve ustavnega zakona. Tožnik namreč prezre, da na dan uveljavitve UZITUL pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih SZ še ni bilo. Zato je tožnik takrat lahko imel le stanovanjsko pravico, torej pravico trajno uporabljati konkretno stanovanje za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih potreb. Pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pogojih je prinesel šele SZ z dnevom uveljavitve tega zakona. Zato neposredna uporaba 14. člena UZITUL pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku za odkup stanovanja ni mogoča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so materialnopravno pravilni razlogi v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje, da je bistveno vprašanje, ali je tožnik na dan uveljavitve SZ, torej 19.10.1991, bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Po določbi 1. odstavka 117. člena SZ so bili lastniki dolžni na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, prodati bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Tožnik stanovanjske pravice na spornem l. stanovanju na dan uveljavitve SZ ni imel, zato ne obstoji eden od temeljnih pogojev za utemeljenost njegove zahteve za odkup tega (in tudi ne drugega ustreznega v smislu 119. člena SZ) stanovanja.

Revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tožnikovega posplošenega sklicevanja na njegove tožbene in pritožbene navedbe. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, za njeno obravnavanje veljajo strožja in drugačna procesna pravila od tistih v postopku na prvi in drugi stopnji.

Ker sta obe nižji sodišči z zavrnitvijo tožnikovega primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka oziroma z zavrnitvijo njegove pritožbe materialnopravno pravilno odločili in ker v postopku pred njima tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.