Jedro

Pravilna je presoja, da je učitelj nadzor nad dijaki opravljal na ustrezen način, torej je ravnal tako, kot je treba, zaradi česar revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji, da ni odgovornosti tožene stranke za ravnanje njenega delavca (170. člen ZOR), niti odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik zaradi neskrbnega nadzorstva (167. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo na plačilo odškodnine zaradi poškodbe vratne hrbtenice, ki jo je utrpel 14. 11. 2001 pri pouku športne vzgoje v telovadnici Srednje šole ..., katere dijak je tedaj bil. Do nezgode je prišlo pri igri odbojke, ko je tožnik hotel odbiti žogo, medtem pa je njegov sošolec A.A. od zadaj naletel z istim namenom in podrl tožnika na tla.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnika zavezalo, da mora toženima strankama povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da ni podana krivdna odgovornost profesorja športne vzgoje na podlagi specialnega določila prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) in da trditve, ki bi narekovale presojo zahtevka po pravilih o objektivni odgovornosti, niso bile podane. Poškodba tožnika je posledica nesrečnega spleta okoliščin.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke niti po 170. členu ZOR niti po 167. členu ZOR (o odgovornosti šole za škodo, ki jo povzroči mladoletnik).

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je odškodninski zahtevek uveljavljal tudi na podlagi objektivne odgovornosti tožene stranke, saj je zatrjeval, da je igra odbojke postala nevarna dejavnost zaradi neustrezne organizacije in vodenja športne vzgoje. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da navedbe tožeče stranke niso narekovale presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po 167. členu ZOR, saj je ves čas zatrjeval odgovornost za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik v času, ko je pod nadzorstvom šole. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da so trditve tožnika o tem, da bi profesor pravico igranja in število igralcev moral prilagoditi improviziranem igrišču, pritožbena novota. Tožnik že v tožbi zatrjeval, da je bilo na igrišču igralcev preveč. Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi tudi nepravilno uporabilo stališče sprejeto v judikatu Vrhovnega sodišča II Ips 221/2003, da bi pretirano nadzorstvo na vzgojo in osebnostni razvoj vplivalo negativno. Slednje se nanaša na čas med odmorom in ne med poukom. Nasprotno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu II Ips 525/2000, kjer je jasno postavljena razlika, med nadzorstvom v času odmora oz. v času pouka, ko bi učitelj moral biti na svojem mestu in poučevati. Nenazadnje se revident ne strinja z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je bil profesor prisoten na uri telesne vzgoje in da tožnikov sošolec ni grobo kršil pravil igre. Sodišči tudi nista ugotovili ali je sošolec poskušal odbiti žogo preko mreže ali ne.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je vezano na konkretni dejanski stan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki je prestal pritožbeni preizkus (tretji odstavek 370. člena in naslednji). Razčleniti ga je mogoče na naslednje prvine: dijaki so se kritičnega dne ogreli; trditev, da je bilo na celotnem igrišču 25 igralcev se ne nanaša na igro odbojke ampak igro vseh športnih iger, ki so se tega dne odvijale v telovadnici (še nogomet in košarka); tožnik je bil seznanjen s pravili igre, saj je odbojko igral že v prvem letniku; do nezgode je prišlo v drugem; igrišče je bilo res improvizirano, saj so dijaki vpeli elastiko na eni strani v zid na drugi pa v drog, zmanjšanje igralne površine pa ne predstavlja ravnanja v nasprotju s pravili stroke; profesor je odnesel dnevnik v kabinet ali pa je nadzoroval ostali dve ekipi; igralci v enem krogu niso mogli spraviti igre na tako borben nivo, da bi bilo potrebno umirjanje s strani profesorja.

8. Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje, da trditev, da je igra odbojke postala nevarna dejavnost zaradi neustrezne organizacije in vodenja športne vzgoje, ne predstavlja utemeljitve objektivne odgovornosti, temveč narekuje uporabo pravil o krivdni odgovornosti.(2) Uveljavljane kršitve določb prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 7. člena ZPP ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane.

9. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da navedbe tožeče stranke niso narekovale presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po 167. členu ZOR. Sodišče v sodbi zapiše, da zgolj sklicevanje na 167. člen ZOR ne zadostuje in da manjka ustrezna trditvena podlaga, saj tožnik kršitev pravil sošolca povezuje z neustreznim vodenjem pedagoškega procesa s strani profesorja (trditve, da profesor sošolca ni opomnil, ni umiril igre, opustil je dolžno skrbnost, itd.). S tem, ko je sodišče druge stopnje v svoji sodbi pojasnilo, zakaj sodišče prve stopnje zahtevka ni presojalo po 167. členu ZOR, ni na novo ugotavljalo dejstev kot mu to zmotno očita revizija, ampak je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedenega razloga niso utemeljene očitane bistvene kršitve določb prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 7. člena ZPP. Glede na dejanske ugotovitve je pravilna presoja, da je učitelj nadzor nad dijaki opravljal na ustrezen način, torej je ravnal tako, kot je treba, zaradi česar revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji, da ni odgovornosti tožene stranke za ravnanje njenega delavca (170. člen ZOR), niti odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik zaradi neskrbnega nadzorstva (167. člen ZOR).

10. Trditev v pritožbi, da bi profesor pravico igranja in število igralcev moral prilagoditi improviziranemu igrišču in trditev v tožbi, da je bilo na igrišču 25 igralcev, nista identični. Iz navedenega razloga je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je pritožbena trditev novota in je podana prepozno, saj tožnik ni izkazal razlogov iz prvega odstavka 337. člena ZPP za dopustno navajanje pritožbenih novot. Iz istega razloga sodišči nista zagrešili bistvene kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Stališče sprejeto v sodbi II Ips 221/2003, da bi pretirano nadzorstvo na vzgojo in osebnostni razvoj vplivalo negativno, je sodišče druge stopnje uporabilo pravilno, saj sodišče navedeno stališče omenja kot vodilo pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole, ki mu je treba dati vsebino v vsakem primeru posebej. Sodišče je vsebino pravnega standarda „napolnilo“ z dejanskimi ugotovitvami v konkretnem primeru. Dejstvo da je bilo stališče sprejeto na podobnem in ne na identičnem dejanskem stanju (nadzorstvo med odmori oz. po pouku in med poukom) ne vpliva na pravilnost odločitve in ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

12. Iz sklepa II Ips 525/2000 res izhaja stališče, da bi učitelj v času pouka moral biti na svojem mestu in poučevati. Izhaja pa tudi stališče, da je pomembno koliko časa so bili otroci prepuščeni samim sebi, ali je bilo to le nekaj minut ali je šlo za daljšo odsotnost. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je profesor odnesel dnevnik v kabinet ali pa je nadzoroval ostali dve ekipi. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi do nesreče prišlo tudi, če bi profesor stal neposredno ob samem igrišču. Tako se izkaže, da sklicevanje revidenta na naveden sklep Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi, ni relevantno.

13. Z navedbami, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ugotovili, da je bil profesor prisoten na uri telesne vzgoje in da sošolec ni grobo kršil pravil igre ter da nista ugotovili ali je sošolec poskušal odbiti žogo preko mreže ali ne, revident izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni in ker revizijsko sodišče tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvi odstavek 170. člena ZOR: „Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.“ Op. št. (2): Šola za pravilno organizacijo pouka odgovarja krivdno, kar izhaja tudi iz sodbe VS RS II Ips 487/98, na katero se je tožnik v tožbi skliceval.