Jedro

Tožnici je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) očitano, da je v določenem obdobju kot kraj, s katerega se vozi na delo, lažno navajala podatke, njeno ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica redno prihaja na delo z drugega naslova kot tistega, ki ga je javila delodajalcu, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 58/2013 z dne 21. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in jo je razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 58/2013 z dne 21. 2. 2013, pač pa je trajalo od 1. 4. 2013 do 31. 1. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v 8 dneh za čas od 1. 4. 2013 do 31. 1. 2014 vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 ter jo za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ in v vsa ostala socialna zavarovanja ter ji za čas od 22. 2. 2013 do 31. 3. 2013 in za čas od 1. 4. 2013 do 31. 1. 2014 obračunati bruto nadomestilo plače in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto razliko nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati še odškodnino v višini 11.803,70 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, in sicer: ugotovitev, da je delovno razmerje trajalo tudi v času od 22. 2. 2013 do 31. 3. 2013, da ji je tožena stranka dolžna za ta čas vzpostaviti delovno razmerje in jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja (1. alineja V. točke izreka), obračun plače za čas od 22. 2. 2013 do 31. 3. 2013 (2. alineja V. točke izreka), obračun plače za čas od 1. 4. 2013 do 31. 12. 2013 (3. alineje V. točke izreka), reintegracijo k toženi stranki (4. alineja V. točke izreka) in višjo odškodnino v višini 10.792,60 EUR (5. alineja V. točke izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 838,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (III. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, s katerim zahteva reintegracijo ter vzpostavitev delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ in v vsa ostala socialna zavarovanja od 31. 1. 2014 dalje. Podredno, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, s katerim zahteva odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih v višini 18 plač. Spremeni naj tudi odločitev o stroških postopka. Podredno še predlaga, da sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vseh tožnici nastalih pravdnih stroškov. Tožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo njen reintegracijski zahtevek, saj meni, da je nadaljevanje delovnega razmerje upoštevajoč vse okoliščine in interese pravdnih strank mogoče in zato ne pride v poštev uporaba 118. člena ZDR. Pri odločitvi v tem sporu bi bilo potrebno upoštevati, da je porušeno zaupanje tudi med ravnateljico in drugimi zaposlenimi in ne samo s tožnico, gre za na nek način normalen odnos pri toženi stranki. Tožnica je prilagodljiva, vestna in poštena oseba, ki delo opravlja korektno, ne glede na to, da jo ravnateljica šikanira. Zgolj dejstvo, da so med tožnico in toženo stranko oz. njeno ravnateljico sodni postopki in dejstvo, da je ravnateljica mnenja, da s tožnico ne more dobro sodelovati, ne moreta predstavljati okoliščine, ki bi zadoščala za sprejem izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo interesa tožnice, ki želi delovno razmerje pri toženi stranki nadaljevati. Tožena stranka je institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zlorabila za dosego svojega cilja - prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice. Institut sodne razveze je potrebno uporabiti restriktivno. Tožnica navaja nadalje, da odškodnina v višini 10 plač ne predstavlja primerne odškodnine. Zaposlitvene možnosti tožnice so zaradi njene starosti (48 let) glede na trenutno gospodarsko situacijo in prepoved zaposlovanja v javnem sektorju izredno majhne. Kljub aktivnemu iskanju je tožnica še vedno brez zaposlitve. Primerno odškodnino bi predstavljal znesek v višini 18 plač. Tožnica navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka, saj tožnici ni prisodilo vseh priglašenih stroškov, čeprav so bili potrebni. Tožnici so poleg osnovnih stroškov nastali tudi stroški, povezani s postavitvijo podrednega zahtevka, povezanega s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno odškodnino. Tožnica je upravičena tudi do povrnitve teh stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija v celoti, po vsebini pa ugodilni del in odločitev o stroških (I., II., III. IV. in VI. točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišč prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica že vsaj od 2008 na delo redno prihajala iz A. in ne iz B.. Ne gre spregledati, da je tožnica izjavo z dne 23. 1. 2013 podala takoj naslednji dan po tistem, ko je pooblaščeni detektiv pri sosedih na naslovu C. poizvedoval o stalnem prebivališču tožnice. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da iz izjav prič D.D., E.E. in F.F. naj ne bi izhajalo, da bi tožnica dejansko prebivala v A. ali redno, vsaj trikrat mesečno, prihajala na delo od tam. Prav tako ne drži, da naj bi navedene priče izjavile, da so tožnico le občasno srečavale. Vse tri osebe so potrdile, da so bile prepričane, da je tožnica živela v A. in da so jo videvale, kako je peš prihajala in odhajala iz službe, E.E. pa je celo izrecno navedla, da ji je tožnica pred kakšnimi petimi leti sama povedala, da stanuje v A.. Tudi detektiv G.G., je povedal, da so mu sosedi povedali, da tožnica že dlje časa stanuje na naslovu C. Hišnik v stavbi na naslovu C., H.H., pa je povedal, da celo družino že dolgo, gotovo 5 let ali več, videva na tem naslovu. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo le izjavam prič I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.. Slednja je bila pri toženi stranki zaposlena le do 10. 7. 2008. Brezpredmetne so izjave navedenih prič, da ob popoldnevih in večerih videvajo tožnico na taščinem domu v B., saj je razumljivo, da se družini obiskujeta. Na neverodostojnost prič I.I. in J.J. kaže njena izpovedba, da je tožnica v času, ko sta podali pisno izjavo (dne 8. 3. 2013 in dne 14. 2. 2013), še vedno neprekinjeno živela v B.. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in napačno zaključilo, da tožena stranka naj ne bi dokazala bistvenega znaka kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, to je namena pridobitve protipravne premoženjske koristi in same pridobitve. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o višini odškodnine po 118. členu ZDR. Navaja, da sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj je odmerilo tako visoko povračilo (pravilno: odškodnino) in da tožnici pripada nižja odškodnina, ob tem se sklicuje na sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.

Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi s pritožbo nasprotne stranke izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede pritožbe tožnice: Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne reintegracijski zahtevek tožnice in pogodbo o zaposlitvi sodno razveže na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) (4. alineja V. točke izreka v zvezi z II. točko izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2013 postavila podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala sodno razvezo pogodbe zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, in posledično tudi denarno odškodnino. V vlogi je tožnica navedla, da vztraja pri svojem prvotnem tožbenem zahtevku, s katerim zahteva ponovno vzpostavitev delovnega razmerja, torej vrnitev tožnice na delo k toženi stranki. Glede na to, da je tožnica (le) s podrednim tožbenim zahtevkom zahtevala sodno razvezo, ob tem pa je izrecno navedla, da vztraja pri reintegraciji, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po drugem odstavku 118. člena ZDR, saj glede na opisane okoliščine ni mogoče šteti, da je tožnica podala predlog, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, to je tožnice in tožene stranke, pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, glede katerih pritožba nima navedb, to je, da med tožnico in ravnateljico tožene stranke, N.N., teče več sodnih, tudi kazenskih postopkov, da ji tožnica očita trpinčenje, povračilne ukrepe, da je tožnica zaradi navedenega poiskala psihiatrično pomoč in je ravnateljica tožene stranke izpovedala, da si nadaljevanja sodelovanja s tožnico ne predstavlja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi tožnice sodno razveže. Kljub temu, da je tožnica sicer izpovedala, da si službo želi nazaj, da sodni postopki niso ovira, da dela ne bi mogla opravljati profesionalno, da je pripravljena odpustiti, kar je bilo, in iti naprej, je potrebno upoštevati, da tožnica kot poslovna sekretarka pri toženi stranki tesno vsakodnevno sodeluje z njeno ravnateljico, da je njena „desna roka“, kot je izpovedala ravnateljica tožene stranke, kar pomeni, da je njuno medsebojno zaupanje bistvenega pomena za učinkovito in kvalitetno opravljanje dela. Poleg navedenega je tožnica sama izpovedala, da ji je ravnateljica prepovedala službene izhode, da jo je javno izpostavljala in da se je drla nanjo, tudi v pričo drugih, ter da je ravnanje ravnateljice dojemala kot trpinčenje in diskriminacijo (tako navaja tudi še v pritožbi). Odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je tako pravilna. Pri presoji pravilnosti navedene odločitve sodišča prve stopnje pa niso pomembne okoliščine, ki se upoštevajo pri višini denarne odškodnine, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje denarno odškodnino odmerilo prenizko (5. alineja V. točke izreka v zvezi s IV. točko izreka izpodbijane sodbe), saj je po pritožbenih navedbah tožnica še vedno brez zaposlitve, njene zaposlitvene možnosti pa so glede na njeno starost in trenutno gospodarsko situacijo izredno majhne. Sodišče prve stopnje je denarno odškodnino odmerilo v višini 10 tožničinih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1.180,37 EUR bruto), kar znese 11.803,70 EUR. Pri tem je upoštevalo tožničino starost, dolžino zaposlitve pri toženi stranki, dolžnost preživljanja njenih otrok, zaposlitev po odpovedi, zaposlenost, zaposljivost in premoženjsko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede navedenega v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za odmero višine denarne odškodnine, in odmerilo dovolj visoko denarno odškodnino.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v stroškovnem delu. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji gredo tudi stroški, ki jih je naknadno priglasila ter se nanašajo na podredno zahtevano sodno razvezo in denarno odškodnino. Drugi odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) določa, da se vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Glede na to, da odločanje o tožničinem (podrednem) tožbenem zahtevku za sodno razvezo in plačilo denarne odškodnine ter o preostalih njenih tožbenih zahtevkih skupaj predstavlja spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, se določi enotna vrednost spornega predmeta, in sicer v višini seštevka zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili tožnici izplačani pred nastankom nagrade, kot določa ZOdvT.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami iz zapisniki. Po vsebini tožena stranka sodišču prve stopnje s tem očita bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, saj tožena stranka ne navede, v čem naj bi bila kršitev. Tožena stranka navaja še, da sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj je odmerijo tako visoko odškodnino, pri čemer gre po vsebini za očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je v zadostno meri obrazložilo svojo odločitev glede višine odškodnine, in sicer v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napravilo nepravilen zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica že vsaj od leta 2008 na delo redno prihaja z naslova C. v A. in ne z naslova B. Predmet konkretnega postopka je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s strani tožene stranke dne 21. 2. 2013. Tožnici je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A12) očitano, da je v obdobju od 1. 9. 2008 do 31. 12. 2012 kot kraj, s katerega se vozi na delo, lažno navajala naslov B., čeprav je dejansko prebivala in na delo prihajala z naslova C.,v A., njeno ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), poleg tega pa ji je bilo očitano še, da je spremembo bivališča toženi stranki sporočila šele 23. 1. 2013, v izjavi pa navedla, da velja od 1. 1. 2013, s tem pa kršila določbo 170. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) in določbo 34. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pisne izjave tožničinih sodelavk: D.D., E.E., F.F. in M.M.; oseb, stanujočih v B.: K.K., J.J. in L.L.; ter I.I., stanujoče na naslovu C.. V zvezi s tem je zaslišalo: detektiva G.G., K.K., J.J., I.I. in H.H., hišnika v stavbi na naslovu C..

Dejanski zaključki sodišče prve stopnje so pravilni. Iz izpoved zaslišanih prič in pisnih izjav v prejšnji točki navedenih oseb ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 82. člena ZDR), uspela dokazati obstoj utemeljenega razloga za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Večina zaslišanih oseb (K.K., J.J. in I.I.) oz. iz večine pisnih izjav (K.K., J.J., M.M., L.L. in I.I.) izhaja, da je tožnica v spornem obdobju od 1. 9. 2008 do 31. 12. 2012 bivala v B. in se od tam tudi vozila na delo. Nasprotno izhaja iz pisnih izjav D.D. in F.F. ter izpovedb hišnika H.H. in detektiva G.G.. D.D. in F.F. sta v pisnih izjavah zapisali, da sta tožnico videvali zjutraj in včasih popoldne, ko je peš prihajala oz. odhajala iz službe, po čemer sta sklepali, da stanuje v A.. H.H. je izpovedal, da je 5 let ali več videval celo družino, tudi tožnico, G.G. pa, da so mu sosedi povedali, da tožnica že več let stanuje na naslovu C.. Vendar iz navedenih pisnih izjav in izpoved neposredno ne izhaja, da je tožnica tudi dejansko bivala v A. in se od tam vozila na delo, še posebej glede na ostale pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica stanovanje na naslovu C. uporabljala, da jo je njena hčerka tam počakala po šoli, nato pa so odšli skupaj v B. in glede na to, da je tam puščala svoj avtomobil. Drugačen zaključek ni mogoč niti na podlagi dejstev, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi, in sicer, da je tožnica dne 23. 1. 2013, dan po tem, ko je detektiv poizvedoval pri sosedih, delodajalcu sporočila spremembo kraja bivanja. Le v primeru, da bi preostali dokazi kazali v smeri utemeljenosti odpovednega razloga, bi bilo navedeno dejstvo mogoče upoštevati kot dodatno okoliščino v smeri utrditve prepričanja sodišča v utemeljenost podane odpovedi. Le priča E.E. je izrecno izpovedala, da ji je tožnica rekla, da stanuje na naslovu C., vendar je potrebno upoštevati, da ji je to rekla pred 5 leti in da gre za edino takšno izpovedbo. Tudi preostale pritožbene navedbe tožene stranke, to je, da je bila M.M. pri toženi stranki zaposlena le do 10. 7. 2008, da je razumljivo, da so tožnico videli v B., saj se družini obiskujeta, da sta priči I.I. in J.J. izpovedali, da je tožnica v času, ko sta podali izjavo (8. 3. 2013 in 14. 2. 2013) še živela v B., same po sebi ne morejo vplivati na pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje. Na toženi stranki je dokazno breme za dokaz utemeljenosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh izvedenih dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka dokazno breme zmogla. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni kršila svojih delovnopravnih obveznosti s tem, ker naj bi dejansko prihajala na delo od drugje, kot je toženi stranki navajala.

Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev tožničinih delovnopravnih obveznosti, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica dejansko prihajala na delo z drugega naslova, tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da je tožničino ravnanje imelo znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Tožena stranka pa nima trditvenih navedb o tem, da ji je škoda nastala že zgolj s tem, ker je tožnica kdaj dejansko prespala v stanovanju v A. in od tam prišla na delo. Takšnega očitka ne vsebuje niti sama izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb v zvezi z navedenim ne opredeljuje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena niti delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojene denarne odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je, kot že omenjeno, tožnici priznalo odškodnino v višini 10 mesečnih povprečnih plač, to je v znesku 11.803,70 EUR bruto. Ob tem je upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 14 let, da je stara 47 let, ima mladoletno hčerko, po poklicu je poslovna sekretarka, po odpovedi se je za mesec dni zaposlila pri drugem delodajalcu, nato pa 9 mesecev prejemala nadomestilo iz naslova brezposelnosti. Upoštevalo je tudi, da je bila v času odločanja sodišča prve stopnje še vedno brezposelna, kljub aktivnemu iskanju zaposlitve, in da je solastnica stanovanja v O., kjer živijo njeni starši. Ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo zadostno podlago za sklepanje o tem, da prisojeni znesek ni previsok in je zato odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine primerna(1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS, št. 2/2004 (10/2004 popr.) in nadalj.). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj delodajalec ne glede na izid postopka v sporih, ki se nanašajo na obstoj in prenehanje delovnega razmerja, krije svoje stroške postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. V konkretnem primeru o zlorabi teh procesnih pravic s strani tožnice ni mogoče govoriti. Stroški odgovora na pritožbo pravdnih strank niso bili potrebni za odločitev v predmetni zadevi, zato jih pritožbeno sodišče strankam ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo sodno prakso, glej npr. sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 871/2012 z dne 19. 10. 2012, opr. št. Pdp 468/2012 z dne 12. 11. 2012 in opr. št. Pdp 1002/2012 z dne 5. 12. 2012.