Jedro

Kljub netočnim informacijam s strani uslužbencev tožene stranke glede teka denacionalizacijskega postopka, je tožnica že takrat razpolagala z možnostjo sodnega uveljavljanja svojih pravic, saj tožena stranka v zakonsko predvidenem roku 30 dni ni decidirano odgovorila na tožničino zahtevo. Sicer pa je formalni razlog za zavrnitev tožničine zahteve predstavljala celovita prenova, ki je imela podlago v Odloku Občine ... in od 22.8.1994 je takratna Občina ... nase prevzela obveznost zagotovitve drugega primernega stanovanja, v kolikor bi tožnica to tudi zahtevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 758,28 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi poteka absolutnega petletnega zastaralnega roka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je uveljavljala od toženke sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v P. pod pogoji kot to konkretno izhaja iz izreka sodbe, plačilo 1,095.590,50 SIT s pripadki iz naslova preveč plačane najemnine za to stanovanje od novembra 1993 do septembra leta 2000, plačilo 1,404.806,80 SIT s pripadki iz naslova preveč plačane najemnine za čas od 28.10.2000 do plačila ter pobot terjatev iz točk 1/1-3 izreka in povrnitev predpravdnih in pravdnih stroškov s pripadki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov ter predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni oziroma jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Revidentka navaja, da jo je tožena stranka vse do leta 2002 zavajala glede obstoja denacionalizacijskega zahtevka in je splošen zastaralni rok za vložitev tožbe začel teči šele 9.7.2002. Navaja tudi, da je tožena stranka zavrnila njeno zahtevo za odkup več kot pol leta pred 21.7.1994, ko je IS SO ... sprejel sklep o neprodaji stanovanj v območju, kjer naj bi potekala celovita prenova. To pomeni, da v trenutku, ko je tožnica zahtevala odkup stanovanja, ni obstajal noben zavrnitveni razlog in je toženka zato bila dolžna s tožnico skleniti pogodbo. Za pravilno odločitev je zato odločilno vprašanje dejanskega stanja ob vložitvi zahteve za odkup stanovanja, ne pa razlogi, ki so nastopili šele dosti kasneje. Izpodbijani sodbi tako nimata razlogov o zaključku, da je terjatev tožeče stranke zastarala oziroma so ti nejasni, prav tako pa je v sodbi glede ugovora zastaranja zaslediti nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izvedenih dokazov in med samimi temi listinami oziroma izpovedbami prič. Odločitev je tudi v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (Ips 272/99), ki se je jasno opredelilo, kdaj je mogoče ugovor zastaranja zavrniti. Sodišče je kljub izkazanemu dejstvu, da je tožeča stranka šele 9.7.2002 od Upravne enote ... prejela pisno obvestilo, da za predmetno nepremičnino ni bil vložen predlog za denacionalizacijo, zaključilo, da je tožnica z vložitvijo tožbe zamudila splošen zastaralni rok. Revidentka še navaja, da je sodišče napačno ugotovilo odločilna dejstva, ki se nanašajo na vprašanje, kdaj je bila dokončno zavrnjena njena zahteva za nakup stanovanja. Tožena stranka tožnice tudi ni obvestila o pravici do nakupa drugega, nadomestnega stanovanja, prav tako pa je tožnico zavajala z očitnim namenom, da se izogne svoji zakoniti dolžnosti prodaje predmetnega stanovanja.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur.l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki predlaga njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Del neizpodbojno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) tvorijo naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: – tožnica je kot bivša imetnica stanovanjske pravice na imenovanem stanovanju 11.10.1993 pri toženki kot lastnici stanovanja pravočasno vložila zahtevo za njegov odkup; – toženka je pred odločanjem o zahtevi za odkup tožnici 19.10.1993 sporočila, da ni zavezanka za zahtevani odkup, ker je stanovanje v zgradbi, ki je predmet denacionalizacijskega postopka; – 22.8.1994 je toženka tožnici pisno sporočila, da njen zahtevek za odkup zavrača iz razloga celovite prenove stanovanjskega kompleksa, ki vključuje tudi zgradbo, v kateri se nahaja predmetno stanovanje; – 5.10.2005 je tožnica vložila tožbo.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (drugi odstavek obrazložitev prvostopenjske sodbe na strani 9), da se je tožnica obračala na toženko v zvezi z odkupom stanovanja in da je bilo govora o tem, kako je nepremičnina v postopku denacionalizacije, čeprav se je šele leta 2002 izkazalo, da to ne drži. Prav tako je bilo s strani uslužbencev tožene stranke govora o prenovi predmetnega stanovanja, kasneje pa se je izkazalo, da kakršnakoli prenova na sporni nepremičnini ni bila izvršena.

Materialnopravno pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi preteka zastaralnega roka. V skladu z določbami takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ) bi morala tožnica po preteku 30 dnevnega roka od podane zahteve za odkup predmetnega stanovanja pred sodiščem zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe oziroma bi morala po prejemu pisne zavrnitve svoje zahteve 22.8.1994 pred sodiščem zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe oziroma v skladu s določbo 129. člena SZ prodajo drugega primernega stanovanja. Tožena strank tožnice o možnosti nakupa drugega primernega stanovanja ni bila dolžna poučevati, zato bi morala tožnica sama poskrbeti za uveljavljanje svojih zakonskih pravic. Ker tožnica v skladu z določbo 129. člena SZ od tožene stranke ni pravočasno zahtevala prodaje drugega nadomestnega stanovanja, tega ne bi mogla storiti niti sedaj - po preteku petletnega absolutnega zastaralnega roka.

Materialnopravna odločitev tudi ni v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Judikat Vrhovnega sodišča, katerega navaja tožnica, sporoča, da pravno relevantno opravičilo za zamudo roka za odkup stanovanja lahko predstavlja zloraba ali drugačno izigravanje upravičenca s strani lastnika stanovanja. Dokazni postopek takšne zlorabe s strani uslužbencev tožene stranke ni pokazal. Kljub netočnim informacijam s strani uslužbencev tožene stranke glede teka denacionalizacijskega postopka, je tožnica že takrat razpolagala z možnostjo sodnega uveljavljanja svojih pravic, saj tožena stranka v zakonsko predvidenem roku 30 dni ni decidirano odgovorila na tožničino zahtevo. Sicer pa je formalni razlog za zavrnitev tožničine zahteve predstavljala celovita prenova, ki je imela podlago v Odloku Občine ... in od 22.8.1994 je takratna Občina ... nase prevzela obveznost zagotovitve drugega primernega stanovanja, v kolikor bi tožnica to tudi zahtevala. Ob povedanem toženi stranki ni mogoče naprtiti očitka izigravanja zakona, saj se je Občina ... postavila v položaj, ko bi bila ob postavljenem zahtevku dolžna zagotoviti zakonsko predvideno nadomestno obveznost. Drugačne odločitve glede zastaranja terjatve tožnica ne more doseči z navideznim konstruiranjem absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje utemeljita razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka iz razloga zastaranja, nestrinjanje s temi razlogi pa predstavlja predmet revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, katerega je revizijsko sodišče tudi obravnavalo. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi z 154. in 155. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o povrnitvi stroškov revizijskega odgovora.