Jedro

Upnik v predlogu za izvršbo ni razkril dejanske podlage za uveljavljanje svoje terjatve po računu, dolžnik pa je po oceni pritožbenega sodišča s trditvijo, da v svojih poslovnih knjigah nima knjižene omenjene verodostojne listine (temveč druge listine), na podlagi katere upnik vlaga predlog za izvršbo, kakor tudi s trditvijo, da se bo lahko do upnikovega zahtevka opredelil šele tedaj, ko bo upnik dopolnil svoj zahtevek na način, da bo predložil verodostojno listino, ne priznava niti ne zanika obstoja temelja za nastanek terjatve (dolžnik je priznal le poslovno sodelovanje z upnikom). Trditev o tem, da dolžnik nima verodostojne listine vknjižene v svojih poslovnih knjigah je namreč potrebno razumeti kot (ne)prejem in (ne)seznanitev listin, ki so podlaga za izvršbo oziroma kot izjavo nevednosti, ki v konkretnem primeru zadosti zahtevi po obrazloženosti ugovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi z dne 23. 10. 2017 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Celju. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vložil obrazložen ugovor.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik in navaja, da dolžnik v potrditev svojim trditvam v ugovoru ni predlagal izvedbe nobenega dokaza niti ni predložil nobene listine, ki bi dokazovale trditve, prav tako ni predlagal niti zaslišanja nobene stranke ali priče, ki bi te trditve potrdile. Glede na navedena dejstva in glede na zakonske pogoje, pod katerimi je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi obravnavati kot obrazložen ugovor, ugovor dolžnika ni obrazložen in ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti. Iz dolžnikovih trditev tudi ne izhaja, da bi predlagal izvedbo kakršnegakoli dokaza. Dolžnik pa bi moral, da bi zadostil zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg navedb, ki jih je podal, predlagati tudi izvedbo dokazov, s katerim bi podkrepil svoje navedbe. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 38/2015 z dne 17. 9. 2015. Zato je sodišče prve stopnje ob reševanju ugovora navedeno dejstvo spregledalo in napačno štelo, da je ugovor obrazložen. Predlaga, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim dolžnik sklep izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, sodišče na podlagi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) poleg pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti ugovora preizkuša le, ali je ugovor obrazložen v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ je ugovor obrazložen, če dolžnik v njem navaja pravno pomembna dejstva, za katera mora predlagati dokaze. Pravno pomembna so takšna dejstva, da bi na njihovi podlagi lahko dosegel zavrnitev upnikovega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, glede predlaganja dokazov pa je treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu.

6. V konkretni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo zoper dolžnika na podlagi verodostojne listine - računa za znesek 2.065,50 EUR. V ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je dolžnik navedel, da z upnikom poslovno sodeluje in da dolžnik dolguje upniku določen denarni znesek, vendar ne v višini, kot ga zatrjuje upnik v predlogu za izvršbo, temveč je ta znesek bistveno manjši. Nadalje je navedel, da v svojih poslovnih knjigah nima knjiženih verodostojnih listin, kot jih v predlogu za izvršbo navaja upnik, temveč ima zavedene druge verodostojne listine. V nadaljevanju pa je še zatrjeval, da se bo lahko utemeljeno opredelil do zahtevka upnika in navedel dejstva ter dokaze šele tedaj, ko bo upnik dopolnil svoj zahtevek na način, da bo predložil originalne verodostojne listine in svoj zahtevek utemeljil po temelju kot po višini.

7. Upnik v predlogu za izvršbo ni razkril dejanske podlage za uveljavljanje svoje terjatve po računu, dolžnik pa je po oceni pritožbenega sodišča s trditvijo, da v svojih poslovnih knjigah nima knjižene omenjene verodostojne listine (temveč druge listine), na podlagi katere upnik vlaga predlog za izvršbo, kakor tudi s trditvijo, da se bo lahko do upnikovega zahtevka opredelil šele tedaj, ko bo upnik dopolnil svoj zahtevek na način, da bo predložil verodostojno listino, ne priznava niti ne zanika obstoja temelja za nastanek terjatve (dolžnik je priznal le poslovno sodelovanje z upnikom). Trditev o tem, da dolžnik nima verodostojne listine vknjižene v svojih poslovnih knjigah je namreč potrebno razumeti kot (ne)prejem in (ne)seznanitev listin, ki so podlaga za izvršbo oziroma kot _izjavo nevednosti_, ki v konkretnem primeru zadosti zahtevi po obrazloženosti ugovora1. V tej odločbi je jasno zapisano, da je uravnoteženost položaja strank v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine nujno potrebno raztezati tudi na fazo presoje obrazloženosti dolžnikovega ugovora, ker upniku k predlogu za izvršbo listin ni potrebno predložiti. V takšnem primeru dolžnik ni dolžan predložiti oziroma predlagati nobenega dokaza, saj ga objektivno niti ne more. Zaradi podane izjave nevednosti je zato ugovor dolžnika potrebno šteti za obrazloženega, posledično pa je odločitev sodišča prve stopnje, ko je postopalo po določbi 62. člena ZIZ, pravilna in zakonita. O upnikovem zahtevku in stroških bo tako v nadaljnjem pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog odločalo pristojno sodišče. 8. Upnikova pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014.