Jedro

Če za škodo, ki jo v nezgodi premikajočih se vozil utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. V primeru solidarne obveznosti lahko upnik (ki je v obravnavanem primeru toženec) zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena, pri čemer, kot to določa prvi odstavek 395. člen OZ, obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni. Po izpolnitvi enega izmed dolžnikov, so torej vsi ostali dolžniki prosti. Glede na to, da je tožnica kot solidarna dolžnica tožencu odškodnino izplačala potem, ko je bila tožencu na podlagi poravnave že povrnjena vsa škoda, ki jo je utrpel v prometni nezgodi s strani Zavarovalnice Z., je tako zaradi poprejšnje popolne izpolnitve enega izmed solidarnih dolžnikov pravna podlaga za izplačilo odškodnine s strani tožnice odpadla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27960/2015 z dne 18. 3. 2015, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2014 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 59,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje do plačila, ostane v veljavi. Sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od glavnice od 25. 12. 2013 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške tega postopka v znesku 202,47 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Tožba je nesklepčna. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz sodbe ni razvidna pravna podlaga, na podlagi katere je sodišče zahtevku tožnice ugodilo. Izostanek jasne pravne podlage pomeni kršitev učinkovitega pravnega sredstva, saj je nemogoče izpodbijati materialno pravilnost odločbe, če stranka sploh ne ve, kaj so pravno relevantna dejstva. Toženec sklepa, da je sodišče odločitev oprlo na pravna določila o neupravičeni obogatitvi, vendar pa tožnica pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem ni zatrjevala. Tožnica namreč nikoli ni postavila trditve, da je bila za vtoževani znesek prikrajšana prav ona, niti med domnevno obogatitvijo na strani toženca in prikrajšanjem tožnice ni zatrjevala obstoja vzročne zveze, zato je tožba očitno nesklepčna. Iz navedb tožnice tako ni mogoče razbrati, ali je tožbeni zahtevek postavljen v njenem imenu in za račun Zavarovalnice Z. ali toži deloma v lastnem imenu in za račun Zavarovalnice Z. d.d. (vezano na trditve o 50% porazdelitvi odgovornosti). Tudi sicer je glede na zatrjevanje, da naj bi tožnica z Zavarovalnico Z. sporazumno določila odgovornost obeh povzročiteljev na 50%, logično, da lahko tožnica zahteva zgolj plačilo 50% vtoževanega zneska, ne pa celotnega zneska, saj ni postavila trditve, da bi ji Zavarovalnica Z. d.d. odstopila drugo polovico vtoževanega zneska. Zato je tožba tudi v tem delu nesklepčna in jo je potrebno zavrniti. Nadalje je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo predlog toženca za postavitev izvedenca, saj mu je nepravilno naložilo v plačilo celoten znesek predujma, ne glede na dejstvo, da sta obe pravdni stranki predlagali postavitev izvedenca, kar pomeni, da bi morala vsaka stranka nositi polovico predujma. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno ovrednotilo akt, sklenjen z Zavarovalnico Z. d.d., kot poravnavo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh relevantnih materialnih ugovorov toženca, s čimer mu je bila ponovno kršena pravica do izjave iz 22. člena URS. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do navedbe toženca, da mu je bila z izplačilom Zavarovalnice Z. plačana zgolj delna škoda, tak dogovor pa je ničen. Sodišče je kršilo tudi pravilo iz 214. člena ZPP, saj je po eni strani zavzelo stališče, da je toženec trdil, da je zavarovanec tožnice v celoti odgovoren za nastanek škode, po drugi strani pa je napravilo sklep, da toženec za takšno stališče ni predlagal ustreznih dokazov, spregledalo pa je, da se neprerekane trditve štejejo za dokazane, saj je izpostavil, da je zavarovanec tožnice prevozil rdečo luč in prekršil pravila o prednosti, ti trditvi pa sta ostali neprerekani. Tako se izkaže, da je zavarovanec tožnice v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Posledično je nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj tožnica nikakor ni bila prikrajšana, ker je plačala zgolj tisto škodo, ki jo je povzročil njen zavarovanec (prikrajšana bi bila lahko zgolj Zavarovalnica Z.). Ker je sodišče tako kršilo pravila iz 214. člena ZPP, je imelo to za posledico tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena URS. Prav tako je napačen zaključek sodišča o nastanku zamude, saj je sodišče za nastanek zamude štelo kar deveti dan od dne, ko je tožnica toženki z navadno pošto domnevno poslala poziv k vračilu navedenega zneska. Ker tožencu tak poziv nikoli ni bil vročen, bi bil toženec v zamudi s plačilom lahko šele z vročitvijo tožbe. Poleg tega je sodišče tožencu nezakonito kršilo pravico do izjave ter načelo kontradiktornosti, saj je pravočasno in utemeljeno predlagal preklic in preložitev naroka dne 24. 5. 2016, sodišče pa je narok opravilo ne da bi mu pravočasno sporočilo, da njegovi prošnji ne bo ugodeno.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in te spore racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec dne 22. 2. 2013 udeležen v prometni nezgodi kot potnik v vozilu zavarovanca Zavarovalnice Z. ter vozila, zavarovanega pri tožnici. Toženec je zaradi povračila škode vložil odškodninski zahtevek na obe zavarovalnici. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je Zavarovalnica Z. tožencu za vso nastalo škodo v prometni nezgodi na podlagi poravnave dne 1. 7. 2013 izplačala odškodnino v znesku 1.750,00 EUR ter odvetniške stroške 261,00 EUR (priloga A15). Po tem izplačilu je tožencu za isto škodo tudi tožnica 24. 12. 2013 izplačala odškodnino v znesku 1.400,00 EUR (A12).

7. Pritožbeni očitek, da preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe ni mogoč (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje v sodbi ni izrecno navedlo pravne podlage, na podlagi katere je zahtevku tožnice ugodilo, ni utemeljen. Kot pravilno ugotavlja že pritožba, pravno podlago ugoditvi zahtevku predstavljajo pravila o neupravičeni obogatitvi. Ne drži pritožbeni očitek, da zgolj izostanek navedbe člena, na katerem temelji odločitev, predstavlja takšno pomanjkljivost, zaradi katere preizkus pravilnosti sodbe ni mogoč, saj sodba vsebuje jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, na katerih sodba temelji.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe. Kot izhaja iz tožbenih trditev, tožnica zahteva vrnitev plačanega zneska tožencu zato, ker mu je bila ista škoda plačana dvakrat, in sicer najprej s strani Zavarovalnice Z., nato pa še s strani tožnice. Kot izhaja iz določila četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), če za škodo, ki jo v nezgodi premikajočih se vozil utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. V primeru solidarne obveznosti lahko upnik (ki je v obravnavanem primeru toženec) zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena, pri čemer, kot to določa prvi odstavek 395. člen OZ, obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni. Po izpolnitvi enega izmed dolžnikov, so torej vsi ostali dolžniki prosti. Glede na to, da je tožnica kot solidarna dolžnica tožencu odškodnino izplačala potem, ko je bila tožencu na podlagi poravnave že povrnjena vsa škoda, ki jo je utrpel v prometni nezgodi s strani Zavarovalnice Z., je tako zaradi poprejšnje popolne izpolnitve enega izmed solidarnih dolžnikov pravna podlaga za izplačilo odškodnine s strani tožnice odpadla (395. člen OZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožnice na vrnitev plačanega (190. člen OZ). Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da iz tožbe tožnice ni mogoče razbrati, v čigavem imenu vtožuje vrnitev plačanega. Iz tožbe namreč povsem jasno izhaja, da tožnica vtoževani znesek vtožuje v svojem imenu, saj je plačala odškodnino tožencu, ko je njena solidarna obveznost do toženca zaradi poprejšnjega plačila s strani drugega solidarnega dolžnika že prenehala. S tem, ko je toženec prejel popolno izpolnitev od enega solidarnega dolžnika, je zunanje razmerje med njim in skupnostjo solidarnih dolžnikov ugasnilo, morebitni regresni zahtevki v notranjem razmerju solidarnih dolžnikov, pa se upnika ne tičejo (404. člen OZ), zato so pritožbene navedbe toženca v zvezi z aktivno legitimacijo tožnice za izterjavo plačanega zneska neutemeljene.

9. S pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo toženčev dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ker bi moralo predujem za izvedbo tega dokaza naložiti obema pravdnima strankama, pritožnik uveljavlja, kot izrecno izhaja iz njegovih navedb, kršitev 287. ter 452. člena ZPP. Torej uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (458. člen ZPP). Poleg tega pa navedeni pritožbeni očitek tudi sicer ni utemeljen, saj je dokazno breme (7. in 212. člen ZPP) nastanka večje škode, kot mu je bila povrnjena, na tožencu, ne pa na tožnici, zaradi česar je sodišče pravilno plačilo predujma za izvedbo dokaza naložilo tožencu.

10. S pritožbenim očitkom, da akt, sklenjen z Zavarovalnico Z., ne predstavlja poravnave ter da je bila na podlagi poravnave tožencu izplačana zgolj delna škoda, pritožnik izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec dne 1. 7. 2013 z Zavarovalnico Z. sklenil poravnavo, na podlagi katere mu je bila poravnana vsa škoda, izvirajoča iz škodnega dogodka dne 22. 2. 2013 (priloga A15), kar v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP).

11. S pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje prekršilo določilo 214. člena ZPP, ker bi moralo šteti, da je zavarovanec tožnice v celoti odgovoren za nastanek škode, pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP). Poleg tega pa navedeni očitek tudi sicer ni utemeljen, saj je tožnica v III. točki tožbe izrecno navedla, da ocenjuje, da je podana soodgovornost obeh voznikov za nastalo škodo, torej tudi sicer iz navedb tožnice ne izhaja, da priznava izključno odgovornost svojega zavarovanca za povzročeno nezgodo, kot trdi toženec. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je zaradi kršitve 214. člena ZPP sodišče prve stopnje tožencu prekršilo pravico do izjave iz 22. člena URS, prav tako se je sodišče prve stopnje do vseh relevantnih ugovorov toženca v sodbi opredelilo.

12. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožencu kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je kljub toženčevi prošnji za preklic naroka dne 24. 5. 2016 narok izvedlo ne da bi tožencu sporočilo, da njegovi prošnji za preklic ne bo ugodeno. Sodišče prve stopnje namreč ni dolžno stranke obvestiti o tem, da njenemu predlogu za preložitev ni ugodilo, saj v primeru, ko stranka ne prejme obvestila sodišča, to pomeni, da bo narok opravljen1, poleg tega pa je sodišče prve stopnje pooblaščenki tožnika takoj po prejemu prošnje za preklic naroka dne 18. 5. 2016 že 19. 5. 2016 priporočeno po pošti poslalo dopis (ki ga je pooblaščenka toženca prejela 1. 6. 2016) z obvestilom, da bo narok tega dne opravilo.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožencu dne 24. 9. 2014 priporočeno po pošti poslala poziv na vračilo zneska 1.400,00 EUR, ki ga toženec ni dvignil, nato je tožencu poziv na vračilo zneska poslala še navadno po pošti dne 14. 10. 2014. Toženec je v postopku ugovarjal obrestnemu delu zahtevka, da poziva tožnice na plačilo ni prejel (list. št. 34). Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica tožencu poziv na vračilo poslala po navadni pošti dne 14. 10. 2014, toženec pa je le na splošno navajal, da poziva ni prejel, ob tem, da je domnevati, da Pošta kot izvajalec univerzalne poštne storitve, le to opravlja pošteno in zanesljivo2 ter je poštno pošiljko tožencu tudi dostavila, je na podlagi določila 299. člena OZ materialnopravno pravilen zaključek, da je toženec v zamudo s plačilom prišel z dnem 23. 10. 2014. 14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

16. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

1 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 469, 470. 2 In kaj drugea v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano.