Jedro

Za ugotovitev insolventnosti ni potrebno, da je dolžnik trajneje nelikviden in dolgoročno plačilno nesposoben, pač pa zadošča že en od položajev iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ob ugotovljeni trajnejši nelikvidnosti zato niti ni bilo potrebno ugotavljati še dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti. Upnik insolventnosti ni dolžan absolutno dokazati, pač pa zadostuje, da je to verjetno izkazano.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Dolžnica in upnik sama nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico, imenovalo upravitelja ter ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko prek katere upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja.

2.Zoper navedeni sklep se je pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3.Upnik je navedbam v pritožbi nasprotoval, predlagal potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico po tem, ko je ugotovilo, da je podana procesna legitimacija upnika, dolžnica pa ni uspela izpodbiti domnev insolventnosti, kot jih je zatrjeval upnik. Presodilo je, da je podana dolžničina insolventnost po 3. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj obveznost bistveno presega trikratnik njenih prejemkov.

Procesna legitimacija upnika

6.Dolžnica odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s (ponavljanjem) navedb glede procesne legitimacije upnika in navaja, da upnik ni predložil ustrezne in popolne dokumentacije (pogodbe o združitvi z dne 31. 5. 2019 oziroma listine, s katero se dokazuje prenos in na kateri je izrecno navedena terjatev, ki se prenaša ter izrecno navedeno, da je prenosnik imetnik terjatve in da prevzemnik A. AG prevzema prav to terjatev do dolžnice), na podlagi katere bi bilo nedvoumno izkazano, da je terjatev prešla nanj. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da predložena Pogodba o potrditvi odstopa z dne 24. 10. 2016 in izpisek iz poslovnega registra z dne 8. 5. 2024 zadostujeta za izkazan prenos terjatve na upnika.

7.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje in kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je Banka B. d. d., (prvotna upnica) s kreditojemalcem C. C. v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 0000/09 z dne 29. 10. 2009 sklenila Kreditno pogodbo št. 00000-00000000-57 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba) za kredit v znesku 193.000,00 EUR. K navedeni Kreditni pogodbi je dolžnica pristopila kot solidarna porokinja, kar je razvidno iz notarskega zapisa opr. št. SV 0000/09. Zavezala se je, da bo izpolnila vse zapadle obveznosti kreditojemalca, če jih ta ob zapadlosti ne bo izpolnil. S podpisom poroštvene izjave je dolžnica prevzela nerazdelno jamstvo z vsem svojim premoženjem za vse dajatvene in storitvene obveznosti kreditojemalca, ki izhajajo iz ali bodo nastale iz Kreditne pogodbe v bodoče. Prvotna upnica banka B. d. d. je terjatev iz Kreditne pogodbe skupaj z vsemi stranskimi pravicami na podlagi Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 24. 10. 2016 odstopila družbi E. AG, ta družba pa je bila na podlagi Pogodbe o združitvi z dne 31. 5. 2019 pripojena k prevzemni družbi A. AG.

8.V dokaz prenosa terjatve do dolžnice na upnika A. AG je upnik predložil: (i) notarski zapis notarja D. D. opr. št. SV 0000/09 z dne 29. 10. 2009, s katerim je dokazal, da se je dolžnica zavezala kot solidarna porokinja in zastaviteljica ter kot solidarna porokinja prevzela nerazdelno jamstvo z vsem svojim premoženjem za vse dajatvene in storitvene obveznosti kreditojemalca, ki izhajajo ali bodo nastale iz Kreditne pogodbe, (ii) Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 24. 10. 2016, ki dokazuje, da je Banka B. d. d. terjatev iz Kreditne pogodbe odstopila družbi E. AG in (iii) Izpis iz poslovnega registra kantona Z., iz katerega izhaja, da je 31. 5. 2019 na podlagi Pogodbe o združitvi prišlo do pripojitve prevzete družbe E. AG k prevzemni družbi A. AG.

9.Ker že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 24. 10. 2016 (izrecno) izhaja, da je banka terjatev do C. C. po Kreditni pogodbi odstopila družbi E. AG, na podlagi Pogodbe o združitvi z dne 31. 5. 2019 pa je bila izvedena pripojitev te družbe k prevzemni družbi A. AG, kar izhaja iz izpisa iz poslovnega registra z dne 8. 5. 2024, višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno neizkazan prehod terjatve.

Insolventnost

10.Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP).

11.V drugem in tretjem odstavku 14. člena ZFPPIPP je dokazovanje insolventnosti olajšano z več (izpodbojnimi) domnevami o stanju trajne nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti dolžnika. Po 3. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja, da je dolžnik, ki je potrošnik, trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev ali če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1.000 eurov.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnica za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njene plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Iz podatkov v spisu izhaja, da dolžnica prejema pokojnino nekaj čez 600 eur na mesec (to dolžnica potrjuje tudi v pritožbi), kar pomeni, da obveznost bistveno presega trikratik njenih prejemkov. Dolžnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da razen pavšalne navedbe, da ni trajneje nelikvidna, ni podala drugih navedb, zato je pravilna presoja, da ni uspela izpodbiti domneve insolventnosti.

13.Za ugotovitev insolventnosti ni potrebno, da je dolžnik trajneje nelikviden in dolgoročno plačilno nesposoben, pač pa zadošča že en od položajev iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ob ugotovljeni trajnejši nelikvidnosti zato niti ni bilo potrebno ugotavljati še dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti. Tudi sicer upnik insolventnosti ni dolžan absolutno dokazati, pač pa zadostuje, da je to verjetno izkazano. Če dolžnica trdi, da ni insolventna, bi morala v zvezi s tem predložiti konkretne dokaze, česar pa ni storila. Zgolj pavšalno zanikanje tako v postopku na prvi stopnji kot pritožbi ne zadostuje.

14.Čeprav to za odločitev ni bistvenega pomena, se višje sodišče opredeljuje še do pritožbenega stališča, da je pravno nevzdržno stališče, da se pri vrednosti dolžničinega premoženja upošteva zgolj njen polovični solastni delež, pri višini njenih obveznosti pa celoten dolg. Dolžnica meni, da če se za potrebe stečajnega postopka njeno premoženje in premoženje C. C. obravnavata ločeno, bi se morala ločeno upoštevati tudi njune obveznosti.

15.Pritožbeno stališče je zmotno, saj dolžnica ne upošteva, da terjatev upnika (v višini 410.000,00 EUR) predstavlja nerazdelno in solidarno obveznost (tretji odstavek 1019. člena OZ), za katero stečajna dolžnica odgovarja v celoti. Dejstvo, da za isto obveznost odgovarja tudi C. C., ne pomeni, da njena obveznost predstavlja samo polovico, saj je pri solidarni obveznosti vsak dolžnik zavezan za celotno terjatev. Za presojo dolžničine insolventnosti je zato odločilno, ali je sama sposobna poravnati celoten dolg (odgovor na to vprašanje je nikalen, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje), insolventnost pa se presoja individualno glede na premoženje konkretnega dolžnika. Dolžnica je lastnica (zgolj) solastniškega deleža do 1/2 celote nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ..., in je po podatkih GURS ocenjena na 429.500,00 EUR. To pomeni, da vrednost njenega solastniškega deleža znaša 214.750,00 EUR, kar je bistveno manj od upnikove terjatve. Ker dolžnica ni izkazala obstoja kakršnegakoli drugega premoženja ali dohodkov, iz katerih bi bilo mogoče pričakovati poplačilo obveznosti, sklicevanje na vrednost nepremičnine kot celote ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

16.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri dolžnici obstojita tako trajnejša nelikvidnost kot tudi dolgoročna plačilna nesposobnost kot alternativno podana pogoja za začetek stečajnega postopka. Ker pa zadostuje obstoj enega od alternativno podanih materialno pravnih pogojev insolventnosti, se višje sodišče ni podrobneje opredeljevalo do navedb, ki se nanašajo na dolžničino dolgoročno plačilno nesposobnost.

17.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

18.Izrek o dolžničinih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Izrek o stroških pritožbenega postopka upnika temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.