Jedro

Ravnanje tožeče stranke (prim. 3. odst. 18. čl. ZOR) pa v opisani situaciji zato tudi ne more razbremeniti tožene stranke dolžnosti iz 46. a čl. takrat veljavnega Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju, da plača banki tisto protivrednost, ki je veljala na dan izvršitve naloga do tujine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Temeljenega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr. št. II ... z dne 26.2.1992. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je vtoževani znesek šteti za potrebne stroške tožeče stranke kot komisionarja. Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da določba 2. odst. 104. čl. ZPP/77 ni dajala podlage za sklep, da listin, sestavljenih v jeziku narodov bivše SFRJ, ne bi bilo treba prevajati. Toda zatrjevana postopkovna kršitev v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker gre za relativno bistveno kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 226. čl. ZPP, ki v sporu majhne vrednosti ni pritožbeni razlog (prim. 1. odst. 458. čl. ZPP). Ni odveč opozoriti, da gre za obračune obresti, katerih bistvo je numerični prikaz izračuna. Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 393. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo. Tožena stranka ni navajala okoliščin, ki bi izključevali sklepanje, da je vsaj konkludentno sprejela sporno nakazilo - plačilo računa na Japonsko. Zato tudi morebitni odmik od naročila tožene stranke, naj devizno plačilo izvrši za določeno protivrednost takratnih din, ki je upoštevala pač tečaj 18. 4. 1991, ne more imeti posledic, ki jih želi pritožnik (prim. 228. čl. ZOR). Res pa je, da ugovorov tožene stranke v tej smeri ni moč obravnavati po 133. čl. ZOR. Pritožbeno sodišče se pridržuje presoji sodišča prve stopnje, da je treba šteti, da je bil dan nalog tožene stranke za izvršitev deviznega plačila, ko je bil pravilno izpolnjen obrazec št. 1450 in ko je tožena stranka zagotovila takratno protivrednost EDP-jev. Tožeča stranka je šele na podlagi takšnega obrazca smela začeti z aktivnostmi, usmerjenmi k izvršitvi nakazila (prim. Sklep Sveta guvernerjev o načinu opravljanja plačilnega prometa s tujino - Ur.l. SFRJ 88/89 - 13/91). Izhodišče za presojo o potrebnem roku za izvršitev nakazila je tako v obravnavanem primeru 18.4.1991 in ne 15. 4. 1991, ko naj bi dala naročilo za nakup EDP-jev, kot zmotno meni pritožnik. Takšno izhodišče pa pove, da do vtoževane razlike, ki je po 46. a čl. takrat veljavnega Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ 82/90) bremenila toženo stranko kot nalogodajalca, ne bi prišlo le, če bi tožeča stranka nakazilo izvršila naslednji dan, to je v petek 19.4.1991, ker je bila devalvacija v soboto 20.4.1991. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je tožeča lahko sprovedla plačilo brez upoštevanja prioritetnih plačil in ob upoštevanju idealne devizne likvidnosti v roku štirih dni. Kritična presoja, ali potrebna opravila, ki jih omenja izvedenka v izvedenskem delu, res niso omogočala hitrejšega poslovanja tožeče stranke, pa v konkretnem primeru niti ni potrebna. Po presoji pritožbenega sodišča namreč izvršitve nakazila naslednji dan po prejemu pravilnega naloga, upoštevaje že omenjene ugotovitve, ni bilo moč pričakovati. S tem pa je odgovorjeno tudi na tisti del pritožbenih izvajanj, ki smiselno očitajo nedokazanost odločilnega dejstva, namreč enakopravnega obravnavanja komitentov glede izvrševanja nalogov. Nastanku v tem postopku spornih tečajnih razlik se tako tožeča stranka ob izvršitvi spornega naloga ni mogla izogniti. Ravnanje tožeče stranke (prim. 3. odst. 18. čl. ZOR) pa v opisani situaciji zato tudi ne more razbremeniti tožene stranke dolžnosti iz 46. a čl. takrat veljavnega Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju, da plača banki tisto protivrednost, ki je veljala na dan izvršitve naloga do tujine. Tako se izkaže, da uporabe tega specialnega predpisa ne izključuje morebitno neskrbno ravnanje tožeče stranke, ki bi nastanku vtoževane razlike botrovalo (3. odst. 18. čl. ZOR). Razliko med tržnim in uradnim tečajem gre pripisati takratnim razmeram na področju devizne likvidnosti države. Že sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da se 36 % odstopanje nanaša na oblikovanje tečaja tuje valute, ki se je v tistem času oblikoval na borzi (prim. 5. čl. Odloka takratnega Izvršnega sveta Skupščine RS o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino za skupne in splošne potrebe v RS v pogojih otežega plačevanja v tujino, Ur.l. RS 12/91). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo vtoževane tečajne razlike, skupaj s pripadajočo provizijo in zamudnimi obrestmi od dolgovanih zneskov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.