Jedro

Čeprav gre za postopek spremembe registracije društva, imajo lahko v postopku položaj strank tudi osebe, v katere pravni položaj bi bilo lahko poseženo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1324/99-12 z dne 4.4.2001, se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.7.1999. Z njo je tožena stranka v 1. točki izreka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote T. z dne 13.5.1999, s katerim je prvostopni organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka - sprememb registracije Športno-razvedrilnega kluba M., s sedežem v Z., T., v 2. točki izreka pa je zavrnil predlog tožnikov, da se odločba Upravne enote T. z dne 27.10.1998, izreče za nično in zadeva vrne v fazo ugotovitvenega postopka. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da tožnikom, ki živijo v objektu, v katerem ima društvo sedež, oziroma v njegovi neposredni bližini, ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca v tem upravnem postopku, ker ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi v upravni stvari, ki je predmet postopka, glede na določbe Zakona o društvih (ZDru). V postopku registracije oziroma spremembe registracije društva je upravni organ dolžan ugotoviti le, ali je društvo predložilo vso dokumentacijo v skladu s 17. oziroma 20. členom ZDru.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) stranka v upravnem postopku tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pravice in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna področja. V tem primeru je to ZDru. Postopek vpisa in sprememb v register društev je urejen v poglavju "registracija društva". Iz določb tega poglavja je razvidno, da se v postopku ugotavlja le, ali društvo izpolnjuje vse pogoje za registracijo, ki jih določa zakon. Če upravni organ ugotovi, da so za spremembo registracije izpolnjeni vsi pogoji, vpiše le-to v register, kar je v obravnavanem primeru prvostopni organ storil z odločbo z dne 27.10.1998, s katero je vpisal spremembe temeljnega akta, imena, skrajšanega imena, sedeža in zastopnika sedaj Športno-razvedrilnega kluba M. v register. V tem postopku varuje svoje pravice in pravne koristi le društvo oziroma njegovi člani. Zato tožniki niso ne aktivno ne pasivno legitimirani, niti v postopku ne varujejo kakšnih svojih pravic in pravne koristi. Zato tudi ne morejo vložiti predloga za obnovo postopka po določbi 9. točke 249. člena ZUP-86. Zato je prvostopni organ - kakor tudi tožena stranka, ki je potrdila takšno odločitev, odločil pravilno, ko je zavrnil predlog tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o vpisu sprememb z dne 27.10.1998, iz razloga, ker ga ni podala upravičena osseba.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da odpravi odločbo tožene stranke ali pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. V postopku je bilo spregledano dejstvo, da se je s priglasitvijo sprememb društva selil sedež društva iz starega sedeža na novega, in sicer v stanovanjsko hišo Z. 4, ki je v solastnini tudi tožnikov F., F., I. in I.M. ter v neposredni bližini tožnikov M.R. in I. S preselitvijo sedeža društva v objekt, ki je v solastnini tožnikov, ne da bi le-ti sodelovali v postopku, je jasno izkazano, da imajo pravico in pravni interes preprečiti registracijo društva v stanovanjski stavbi, katere lastniki so. Z negacijo njihove solastninske pravice na ta način, da jim ni dopuščeno varovati interese v konkretnem postopku, je kršena ustavnopravna pravica do zasebne lastnine. Po logiki razlogov izpodbijane sodbe ter izpodbijanih odločb bi bilo teoretično možno, da bi vsak član društva oziroma posamezno društvo lahko registriralo svoj sedež kjerkoli, tudi na nepremičninah v lasti nečlanov društva. Takšno stališče je nevzdržno. Ni višjega interesa od varstva zasebne lastnine v posameznem postopku. Zato imajo tožniki status stranke v tem postopku.

Stranka z interesom (klub M.) v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prav tako predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da pristojni organ v postopku registracije društva ni dolžan ugotavljati, ali ima društvo poslovni prostor oziroma ali je upravičen razpolagati z njim. Člani društva se lahko sestajajo kjerkoli. Tožniki enačijo sedež društva s poslovnim prostorom, kar je nesprejemljivo. Šele v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti stanovanjskega prostora v poslovni prostor društva bodo lahko solastniki objekta in bližnji sosedje varovali svoje pravice in pravni interes na podlagi ustavnopravne varovane pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave Republike Slovenije. Edina ustavna pravica, ki jo je mogoče varovati v konkretnem postopku, pa je ustavna pravica do svobodnega združevanja po 42. členu Ustave Republike Slovenije.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, ne strinja.

Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da gre v konkretnem primeru med drugim tudi za spremembo sedeža društva, ki naj bi po novem bil v hiši, ki naj bi bila v solastnini nekaterih tožnikov oziroma v kateri tožniki živijo (ali v njeni bližini). Če drži takšno dejansko stanje, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je z zavrnitvijo tožbe pritrdilo stališču tožene stranke, da imajo v postopku spremembe registracije društva po določbah ZDru lahko položaj stranke le člani društva. Kakor hitro gre za postopek, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravni položaj oziroma pravice in interese oseb, ki sicer niso člani društva, položaj stranke, ni mogoče odrekati s stališčem, ki sta ga zavzela sodišče prve stopnje in tožena stranka. Iz istih razlogov tudi ni sprejemljivo stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, po katerem bi tožniki lahko varovali svoje pravice šele v postopku, ki bi bil sprožen zaradi spremembe stanovanjskih prostorov v poslovni prostor. Pritožbeni ugovori so zato utemeljeni.

Sodišče prve stopnje zato (ob ugotovljenem dejanskem stanju) tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, ki temelji na nepravilni uporabi določbe 9. točke 249. člena ZUP-86, ni moglo zavrniti s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi se tožba zavrne le, če je izpodbijani akt na zakonu utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.