Jedro

Zavrnitev popravka iz razloga nejasnosti bi bila utemeljena le, če bi se nanašala na pojasnila glede bistvene vsebine popravka ali če bi bilo celotno besedilo popravka tako konfuzno, da bralec ne bi mogel ugotoviti, v čem in s čim popravek objavljeno obvestilo sploh izpodbija. Zaradi nejasnosti posamezne povedi, ki sporočilnega jedra popravka ne zadeva, objave popravka ni dopustno zavrniti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je zahtevala objavo popravka na prispevek „Vse skrivnosti grobarja E. Prvi del sage o A. A., (ne)posrednemu lastniku številnih družb, ki mrgolijo pod tlakovci okrog E.“, ki je bil objavljen dne 28. 8. 2017 v časopisu B. ter na spletnem portalu www....

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.330,50 EUR pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve enemu izmed nižjih sodišč v novo sojenje. Priglasila je revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavrnitev popravka utemeljena že zaradi neprimernosti drugega1 odstavka, saj je v njem tožeča stranka podala gola zanikanja v prispevku navedenih dejstev. Ker je prispevek temeljil na visoko konkretiziranih in preciznih podatkih, je zanikanje in prikaz nasprotnih dejstev mogoče le na enako konkretizirani ravni.

7. Nato je presojalo tudi preostalo vsebino popravka in ugotovilo, da tudi ta ni primerna. Objavljen članek je vseboval pojasnilo, da se ugotovitve nanašajo na posebni pregled revizijske družbe Ernst & Young, ki ga je naročila C. C. in je temeljil na pregledu 105 transakcij, še posebej pa je bilo izpostavljeno opozorilo revizorske hiše, da niso dobili vpogleda v vse računovodske evidence transakcij in da jim ni uspelo preveriti usklajenosti med računovodskimi evidencami in začetnim stanjem. Povprečen bralec je razumel, kdo in zakaj je poročilo naročil (C. C.), da je imela revizorska hiša omejen dostop do dokumentacije ter je posledično relativizirana stopnja zanesljivosti njenih zaključkov. Ker je poročilo vsebovalo ugotovitve o konkretnih poslih, bi tožeča stranka, ki razpolaga s potrebno dokumentacijo, lahko z ustrezno vsebino popravka ovrgla posamične ugotovitve poročila. Tožeča stranka zanika zgolj verodostojnost teh ugotovitev iz razlogov, ki so bili v članku že pojasnjeni, ne pa ugotovitev samih. Popravek ne vsebuje prikaza nasprotnih dejstev, pač pa vsebinsko prazne navedbe na ravni golega zanikanja. Bralec iz popravka ne izve ničesar o tem, kakšni so verodostojni podatki, ki izhajajo iz dokumentacije, s katero Ernst & Young ni razpolagal. Če stranka oceni, da posamezni podatki pomenijo poslovno skrivnost in jih zato v popravku ne navede, s tem prevzame tveganje, da zapis ne bo izpolnjeval meril za objavo popravka.

8. Navedbe o neverodostojnosti izjav C. C. ne izpolnjujejo kriterija izpodbijanja ali bistvenega dopolnjevanja objavljenega besedila. Ni jasno, v zvezi s katerim objavljenim podatkom se vprašanje o njeni verodostojnosti sploh zastavlja. Vloga C. C. za vsebino celotnega članka ni bistvena kakor tudi ne njeno pojasnilo, zakaj je odstopila. V tem delu je popravek nedosleden, saj po eni strani navaja, da so ji bila odvzeta vsa pooblastila, da je bila razrešena in odpoklicana, nato pa, da je zato sama odstopila, kar je protislovno.

9. Poleg tega je bila tožeči stranki dana možnost, da vpliva na vsebino objave, saj ji je bilo posredovanih 28 vprašanj glede obravnavane tematike. Čas 22 ur, ki ji je bil dan na razpolago za odgovor, je bil absolutno prekratek, vendar pa tožeča stranka ne trdi, da bi kasneje posredovala kakšna pojasnila ali odgovore. Edino pojasnilo tožeče stranke, da „poročilo ne odraža resničnih dejstev, saj ne temelji na podlagi avtentičnih dokumentov, saj Ernst & Young nikoli ni imel dostopa do dokumentacije D. in drugih podjetij“, je bilo v celoti objavljeno in ne zunaj konteksta. Tako ne drži vsebina popravka, da „so bila v preostalem delu pojasnila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način“, zato niso izpolnjeni pogoji za objavo petega odstavka popravka, posledično pa popravka kot celote.

10. Glede navedb, da je tožeča stranka družba brez zaposlenih in poslovnih prostorov, ki jo upravljajo poklicni upravljalci, pa tožeča stranka v popravku navaja, v koliko državah je prisotna s proizvodi, koliko ima zaposlenih po svetu in kolikšen promet ustvari. Gre za pojasnjevanje nečesa, kar v članku ni bilo problematizirano, na tisto, kar je bilo problematizirano (da gre za družbo brez zaposlenih in poslovnih prostorov na Cipru), pa popravek ne odgovarja.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

11. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ločeno obravnavati drugega odstavka popravka, ki vsebuje gola zanikanja posameznih navedb iz prispevka, temveč bi moralo presojati popravek kot celoto. Tožeča stranka je popravek oblikovala tako, da je najprej zanikala posamezne navedbe v prispevku, v nadaljevanju popravka pa je navedla dejstva in okoliščine, ki so se nanašale na predhodno zanikanje navedb. Napačen je tako zaključek, da je zahtevek neutemeljen že zaradi neprimernosti drugega odstavka popravka.

12. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo edino pojasnilo tožeče stranke dejansko v celoti objavljeno in da posledično ne drži navedba v popravku, da „so v preostalem delu bila pojasnila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način“, je že to zadosten razlog za zavrnitev popravka. Sicer pa popravek v tem delu ne ustreza standardu vsebinskega zanikanja. Iz tega zapisa ni razvidno, v katerem preostalem delu so pojasnila bila podana, katera pojasnila niso bila upoštevana in katera so bila predstavljena na zavajajoč način. To ni razvidno niti iz ostale vsebine popravka. Iz besedila popravka mora biti jasno razvidno, v čem tožeča stranka nasprotuje objavam v prispevku, tako da je bralcu omogočeno, da si o spornem vprašanju ustvari lastno mnenje. To toliko bolj velja, ker tožeča stranka s trditvijo o zavajajočem načinu pisanja novinarju očita kršitev dolžnosti korektnega poročanja o temi prispevka. Ker glede sporne povedi pogoji za objavo popravka niso izpolnjeni, je odločitev o zavrnitvi objave popravka pravilna.

**Povzetek revizijskih navedb**

13. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je treba popravek presojati kot celoto, nato pa njegovo objavo zavrnilo le na podlagi ene povedi, iztrgane iz konteksta. Na nejasnost sporne povedi se tožena stranka ni sklicevala niti ob zavrnitvi objave popravka niti med postopkom. Sporni stavek sploh ni bil obravnavan z vidika (ne)jasnosti, ki ga je izpostavilo pritožbeno sodišče. Poleg tega izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve glede tehtanja med ustavno pravico do popravka in svobodo izražanja. Zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in nasprotovanja med razlogi je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

14. Določbe 2. alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (ZMed) ni mogoče razlagati tako ozko, da bi se presojalo vsebinsko zanikanje za vsako posamično besedo, temveč je popravek treba presojati kot celoto. Zapisi v prispevku, ki komentirajo (ne)odzivnost tožeče stranke in na katera ta odgovarja v popravku, niso tisti, ki so bistveno posegli v pravice tožeče stranke, pač pa je v njen ugled in dobro ime posegel očitek, da ima tožeča stranka sporno oz. plenilsko financiranje, povzemanje poročila Ernst & Young, glede katerega je tožeča stranka opozorila novinarko na neverodostojnost ugotovitev iz poročila, ter povzemanje navedb C. C. Popravek je podal vsebinski odgovor na vse glavne očitke iz prispevka, zato je nedopustno, da se ga cepi na posamezne povedi, ter se poved, ki se nanaša na nebistveni del prispevka, iztrga iz celotnega konteksta in na tej podlagi zavrne objavo popravka. Izpodbijana sodba bistvo in namen popravka tolmači napačno, saj od tožeče stranke zahteva vsebinsko izjasnitev tudi o nebistvenem delu prispevka, s katerim se ni bistveno poseglo v pravice tožeče stranke in ki za povprečnega bralca ne more biti sporen.

15. Poved, da so „pojasnila bila dana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način,“ bralcu prikazuje širše ozadje prispevka. Vendar tudi če bi šlo za golo zanikanje, to ni razlog za zavrnitev popravka. Če bi tožeča stranka pojasnjevala, katera pojasnila niso bila upoštevana, pri čemer so bila ta navedena že v tretjem in četrtem odstavku popravka, bi se ponavljala in bi bil popravek lahko iz tega razloga zavrnjen. Sicer pa je tožeča stranka pojasnila, da je imela za odgovore na številna vprašanja le 22 ur časa. Tako ne drži navedba v prispevku, da ni želela odgovoriti na vprašanja, temveč glede na dolžino roka ni mogla. Zapis v prispevku je bil tako res zavajajoč, vsebina popravka pa na mestu. Novinarski prispevek je vseboval 3606 besed, odzivnosti tožeče stranke za pojasnila pa je bilo namenjenih 84 besed oziroma 2,4 % prispevka. Odziv v popravku je bil temu primerno kratek in jedrnat. Obširnejše pojasnjevanje bi bilo nesmiselno in se ne bi dotikalo bistvenih očitkov. Višje sodišče se o bistvenih sestavinah popravka ni izjasnilo in ni presojalo popravka kot celote, temveč le njegov relativno nepomemben del. 16. Sodišče druge stopnje je še navedlo, da gre za neobrazloženo kritiko pisanja novinarjev. Sodišče kritiki ni očitalo žaljivosti, zavrnitev popravka zaradi pavšalne kritike pa ni utemeljena. Sodišče mora presojati tožbeni zahtevek tako, kot bi si popravek razlagal povprečni bralec. Povprečni bralec ne bi štel, da si zaradi sporne povedi ne more ustvariti celovite slike. Toliko bolj to velja, ker niti tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja s prispevki in popravki, v tej povedi ni videla premajhne vsebinske povezanosti z ostalimi deli popravka.

**Povzetek navedb tožene stranke iz odgovora na revizijo**

17. Tožena stranka v odgovoru na revizijo v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev revizije.

**Odločitev o reviziji**

18. Revizija je utemeljena.

19. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica (40. člen Ustave) odzvati se na objavljeno besedilo, ki je vsebovalo netočne, popačene informacije. Tistemu, ki je bil z objavo prizadet v svojih pravicah ali interesih, objava popravka omogoča, da se na enakovrednem mestu odzove na objavljene informacije in sodeluje v javni razpravi, ki ga neposredno zadeva. Gre za zaščito posameznika v razmerju do lastnikov oziroma urednikov medijev, saj posameznik ni več le predmet poročanja, temveč se sliši tudi njegov „glas“. Na ta način se zainteresirani javnosti predstavi argumente obeh strani (audiatur et altera pars), nato pa ji je prepuščena presoja, kdo ima bolj prav. Pravica do popravka tako zaradi varstva osebnostnih pravic, pa tudi zaradi pravice javnosti do celovite in nepristranske obveščenosti, omogoča posege v svobodo izražanja ter avtonomijo izdajateljev medijev oziroma odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude (39. in 74. člen Ustave). Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je poudarjena zahteva po tehtanju in vzpostavljanju pravičnega ravnovesja med njimi. Deloma je to presojo opravil že zakonodajalec z določitvijo odklonilnih razlogov, zaradi katerih lahko odgovorni urednik objavo popravka zavrne. Sicer pa morajo sodišča v vsakem konkretnem primeru presojati, kateri izmed pravic v koliziji nuditi pravno varstvo, tako da bo med njimi vzpostavljeno pravično ravnovesje.

20. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da del besedila popravka ne izpolnjuje pogojev za njegovo objavo. Tožeča stranka je v petem odstavku zahtevanega popravka trdila, da ne drži, da se ni želela odzvati na očitke v spornem prispevku, temveč je novinarjem pojasnila, da je pravna oseba zasebnega prava in ne javna družba ali državna ustanova, zato podatkov o poslovanju ne more razkriti, ker gre za strogo varovane poslovne skrivnosti. Tej navedbi je nato sledila izjava, da so „v preostalem delu pojasnila bila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način.“ Sodišče druge stopnje je presodilo, da zadnja poved ni resnična, ker je bilo edino pojasnilo tožeče stranke v celoti objavljeno, kar bi že zadoščalo za zavrnitev popravka. Sicer pa je po analizi te povedi menilo, da gre za nejasno izjavo, ki bralcu ne omogoča presoje, katera pojasnila niso bila upoštevana in katera so bila predstavljena na zavajajoč način. Zaradi vsebinske praznosti objava te povedi, posledično pa celotnega popravka, ni dopustna.

21. Razlogi, iz katerih lahko odgovorni urednik zavrne objavo popravka, so v prvem odstavku 31. člena ZMed taksativno našteti. Neresničnost navedb v popravku med njimi ni navedena, saj bi takšna presoja konceptualno nasprotovala ustavni in zakonski ureditvi pravice do objave popravka. Namen te pravice je izključno v tem, da se tistemu, čigar pravice ali interesi so bili z objavo prizadeti, nudi možnost, da se o zanj spornih navedbah izjavi in javnosti predstavi svojo plat zgodbe, tj. svojo resnico. Medij oziroma njegov odgovorni urednik nima diskrecijske pravice presojati o tem, ali so bolj pravilne in resnične navedbe v objavljenem besedilu ali navedbe v popravku, temveč se mora omejiti na presojo, ali popravek izpolnjuje zakonske zahteve za objavo. Pri objavi popravka je namreč po predstavitvi argumentov obeh strani javnosti prepuščena presoja, kdo ima bolj prav. Posledično v primeru sodnega varstva te pravice vprašanje (ne)resničnosti dejstev bodisi v objavljenem obvestilu bodisi v popravku ni predmet dokaznega postopka, temveč se ugotavljajo le dejstva, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (35. člen ZMed).2 Sodišče druge stopnje je tako z razlago, da za zavrnitev objave popravka zadošča ugotovitev, da navedba v njem ni točna, zmotno uporabilo materialno pravo.

22. Nosilni razlog pritožbenega sodišča za zavrnitev objave popravka je bil sicer drugje, in sicer naj bi bila (poleg neresničnosti) sporna poved, da so „v preostalem delu bila pojasnila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način,“ preveč nejasna, ker iz nje ni razvidno, v katerem preostalem delu so pojasnila bila podana, katera niso bila upoštevana in katera so bila predstavljena na zavajajoč način. Revidentka utemeljeno graja, da tožena stranka objave popravka ni zavrnila iz razloga, ker bi bila izpostavljena poved preveč nejasna, niti se ni na to sklicevala med postopkom. Trdila je le, da celoten odstavek, v katerem je poved vsebovana, bistveno ne spreminja navedb iz prispevka ter da je dostavek o zavajanju do novinarjev žaljiv. Ker vprašanje jasnosti tega dela popravka med strankama ni bilo sporno in pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo obravnavano, je utemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče s presojanjem, ali je izpostavljena poved nejasna, poseglo v tožničino pravico do izjave.

23. Sicer pa je utemeljena tudi graja, da pritožbeno sodišče ob zavrnitvi popravka zaradi nejasnosti sporne povedi ni pravilno uporabilo materialnega prava. V sodni praksi se je izoblikovalo merilo, da se mora popravek nanašati na bistveno vsebino novinarskega prispevka. Ker je namen pravice do objave popravka obrambni, se ima prizadeti pravico odzvati na tiste navedbe, ki so v njegove pravice ali interese posegle. Popravek, ki bi se nanašal izključno na obrobne in nebistvene dele novinarskega prispevka, ne bi bil v skladu z namenom, zaradi katerega je pravica do popravka ustavno varovana, zato bi ob tehtanju s pravico nasprotne strani do svobode izražanja in avtonomne uredniške politike, pretehtala slednja. Poleg tega mora biti popravek ustrezno vsebinski, torej mora biti iz njega jasno razvidno, katere objavljene navedbe prizadeta oseba zanika in s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovan popravek namreč lahko služi obrambi pravic prizadetega, javnosti pa omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.

24. Te kriterije je sodišče druge stopnje napačno uporabilo. Sodišče druge stopnje namreč ni opravilo presoje, kakšno je bilo osrednje sporočilo članka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interese tožeče stranke, ter ali na te očitke popravek vsebinsko in dovolj jasno odgovarja. Nejasnost med odklonitvenimi razlogi ni navedena, zato (drugače kot denimo pri presoji žaljivosti) ni na mestu presoja, ali je vsaka posamična poved iz popravka dovolj jasna in ovsebinjena. Zavrnitev popravka iz razloga nejasnosti bi bila utemeljena le, če bi se nanašala na pojasnila glede bistvene vsebine popravka ali če bi bilo celotno besedilo popravka tako konfuzno, da bralec ne bi mogel ugotoviti, v čem in s čim popravek objavljeno obvestilo sploh izpodbija.3 Zaradi nejasnosti posamezne povedi, ki sporočilnega jedra popravka ne zadeva, objave popravka ni dopustno zavrniti. Če držijo revizijske navedbe, da so bile v objavljenem prispevku navedbe o odzivu tožeče stranke na vprašanja novinarke obrobnega pomena, je prestroga zahteva, da bi moralo biti v popravku precizirano, katera pojasnila je tožeča stranka dala toženi stranki in kako so bila ta povzeta, ker naj bi šele takšno izčrpno pojasnilo bralcu omogočilo presojo, ali so bila vsa pojasnila upoštevana in ali so bila zavajajoče povzeta. Takšen standard jasnosti in konkretiziranega vsebinskega zanikanja je utemeljen, če gre za grajo bistvenih očitkov iz prispevka, v primeru nasprotovanja njegovim manj pomembnim delom pa je uporaba enakega standarda pretirana in bi lahko celo povzročila, da bi bil popravek v tem delu nesorazmerno obsežen. Sodišče druge stopnje bi torej moralo presojati, kakšno je bilo osrednje sporočilo objavljenega članka, ki je poseglo v pravice tožeče stranke, saj bi šele odgovor na to vprašanje omogočal presojo, ali je popravek na nosilne navedbe iz prispevka vsebinsko in dovolj jasno odgovoril. 25. Vrhovno sodišče je tako ob ugotovitvi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo kot tudi poseglo v pravico tožeče stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena in drugi odstavek 380. člena ZPP). Napotki za nadaljnje postopanje višjega sodišča so razvidni iz gornje obrazložitve.

**O stroških revizijskega postopka**

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je pomotoma zapisalo, da gre za prvi odstavek popravka. 2 Primerjaj denimo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 237/2015, II Ips 85/2015, II Ips 71/2015, II Ips 737/2007, II Ips 439/2007 in druge. 3 Prim. denimo odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 196/2005.