Jedro

Zakonska definicija kaznivega dejanja tako s pomembnostjo podatka izključuje samodejno kaznivost za prav vsak neresničen podatek; neresničen podatek mora imeti potencialni vpliv na poslovni promet s tretjimi, na samo dejavnost gospodarskega subjekta ali na morebitni davčni nadzor.

Neresnični vpisi minut delovnega časa v evidenco v okoliščinah obravnavanega primera ne predstavljajo pomembnega dejstva z vidika poslovnega prometa oziroma ostalih dveh kazenskopravnih položajev.

Morebitna prekrškovna odgovornost ne pomeni samodejno tudi kazenske odgovornosti. Ravno nasprotno - če je neko dejanje predmet prekrška, potem mora biti inkriminacija toliko bolj poudarjena v kazenski določbi, sicer se šteje, da gre pri prekršku za manjši prestopek, ki ko tak izključuje težjo kazenskopravno posledico.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se: – sodba sodišča druge stopnje v zvezi s točko I/1 in delom točke I/2 sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe zaposlitvi z dne 20. 2. 2018 in da tožnici s tem dnem delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo; - v preostalem delu pa se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v delu točke I/2 (glede trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami), točki I/3 in točki II razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2018. Posledično je zavrnilo zahtevek za reparacijo in reintegracijo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica storila dve kršitvi, ki utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S prvo kršitvijo je kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji). Z drugo kršitvijo je naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 206/2020 z dne 27. 10. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da ni podana kršitev z znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 50/2012-UPB in naslednji). Kot vodja organizacijske enote je bila med drugim zadolžena za vodenje in organiziranje delovnega procesa ter obdelavo podatkov iz evidence delovnega časa za obračun plače socialnih oskrbovalk. Pri dveh socialnih oskrbovalkah je zaradi neživljenjske odločbe inšpekcije z dne 28. 2. 2013 dodajala in odvzemala višek ur za delo v pisarni, tako da je bilo zadoščeno 4-urni dnevni omejitvi delovnika zaradi invalidskih omejitev. Manjko in višek minut se je dnevno kompenziral tako, da ni vplival na mesečno število ur, ki so bile podlaga za izplačilo plače. Nihče (niti delavke niti toženka) zaradi takih sprememb evidenc delovnega časa ni bil oškodovan. Meni, da takšno dejanje ne izpolnjuje vseh objektivnih znakov kaznivosti niti subjektivnega elementa krivde, saj dejanja ni storila naklepoma, temveč dobronamerno, da bi toženko po splošnem navodilu direktorice zaščitila pred odločbo inšpektorata. Opisano vodenje evidence tudi ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka. Prav tako ni hujša kršitev delovnih obveznosti zgolj neupoštevanje navodila direktorice, da naj se razišče, od kje sta se znašli steklenica alkoholne pijače in cigaretni ogorek v prostorih toženke.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) vročena toženki, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Kot izhaja iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja prva ugotovljena kršitev tožničino namerno spreminjanje podatkov v elektronski evidenci delovnega časa KADRIS, ki ji jo nalaga Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS št. 40/2006 in naslednji). Sodišči sta ugotovili, da je tožnica kot vodja enote posegala v elektronsko vodene podatke o delovnem času, ki so bistveni za delovno razmerje, saj je od njih odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter pravilno plačevanje davkov in prispevkov. Takšno ravnanje ni imelo podlage v navodilih direktorice, zato je po presoji sodišč s kršitvijo izpolnila znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1. 9. Druga kršitev se nanaša na tožničino neupoštevanje navodila direktorice, naj razišče prisotnost alkohola in kajenja na območni enoti Šiška. Tožnica tega ni raziskala, zato je sodišče presodilo, da ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.

10. Glede na ugotovljeni kršitvi sta sodišči presodili, da utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je toženka uspela dokazati tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 – da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Obrazložili sta, da poseganje v zakonsko predpisane evidence in namerno izogibanje jasnim navodilom delodajalca kažeta na obstoj tega zakonskega pogoja.

11. Po presoji revizijskega sodišča tožnica utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

12. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je prišlo do neresničnih vpisov v evidenco o izrabi delovnega časa predvsem za dve socialni oskrbovalki, ki sta delali krajši delovni čas zaradi invalidskih omejitev. V letu 2013 je bila toženka podvržena inšpekcijskemu nadzoru, v katerem ji je inšpektor posebej naložil spoštovanje omejitev delovnega časa za delavce, ki delajo krajši delovni čas zaradi invalidskih ali zdravstvenih omejitev. Socialne oskrbovalke skrbijo za onemogle oskrbovance po domovih, jim pomagajo pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, jih previjajo itd., česar včasih glede na konkretne potrebe ni mogoče narediti strogo znotraj štiriurnega časovnega okvirja. Njihovo delo je predvsem terensko, delno pa je vezano tudi na pisarno. Tožnica je samoiniciativno prenašala dnevne viške minut na dneve z manjki minut, tako da je izravnavala delo socialnih oskrbovalk na štiri ure dnevno. V nekaterih primerih je tudi vpisala prihode in odhode delavk, ki teh podatkov same niso vnesle v sistem. Tožnica za taka ravnanja ni imela navodila toženke niti ta tega ni naknadno odobrila. Toženka je sicer število ur preverjala najprej na mesečni ravni (če je imela delavka manjko ur, zaradi tega ni prejela manjše plače), če pa je prišlo do viška ur na polletni ravni, so se jim izplačale nadure. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da toženki, socialnim oskrbovalkam niti uporabnikom storitev zaradi tožničinih posegov v elektronsko vodene evidence delovnika ni nastala škoda.

13. Glede opisanega ravnanja je pomembna razlaga znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1 v povezavi z določbami o evidentiranju delovnega časa iz ZEPDSV. V skladu s 3. alinejo 12. člena ZEPDSV delodajalci vodijo evidenco o izrabi delovnega časa. Po prvem odstavku 235. člena KZ-1 se kaznuje z zaporom do dveh let, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino.

14. Pri presoji obstoja znakov kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin iz 235. člena KZ-1 se zakon sklicuje na blanketno normo o obstoju zakonske dolžnosti vodenja evidenc. Kazenski zakon ne predvideva, da prav vsak neresničen oziroma pomanjkljiv vpis konstituira znake kaznivega dejanja. V prvem odstavku 235. člena določa, da mora biti podatek ali pomemben za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali namenjen za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor. Zakonska definicija kaznivega dejanja tako s pomembnostjo podatka izključuje samodejno kaznivost za prav vsak neresničen podatek; neresničen podatek mora imeti potencialni vpliv na poslovni promet s tretjimi, na odločitve subjekta v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali na morebitni davčni nadzor.

15. Nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode sicer ni znak kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine. Vendar je za inkriminacijo biti tega kaznivega dejanja vendarle zelo pomembno, ali ima ponarejena listina potencial ustvariti pravno relevantno škodno posledico, kar se kaže v zakonski vezavi znakov kaznivega dejanja na poslovni promet s tretjimi, odločitvami o gospodarski dejavnosti in davčni nadzor ter pomembnost podatka kot takega. V reviziji tožnica zato utemeljeno izpostavlja vprašanje, ali gre pri neresničnih vpisih minut po dnevih, ki so v mesečni časovni vsoti resnični na ravni ur in kot taki ne morejo povzročiti škodljivih posledic niti za delodajalca niti za delavca (kar tudi ni bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi), res za »pomemben podatek«. Ni dvoma, da mora tožena stranka voditi evidenco delovnega časa po določbah ZEPDSV, kar je ustrezna blanketna norma za »evidenco« iz opisa kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin. Vendar že sam ZEPDSV ne ponuja tako ozke in stroge razlage, kot sta jo zavzeli sodišči, namreč da se mora evidenca ujemati do minute natančno. Na ravni jezikovne razlage zakon govori le o urah delovnega časa (18. člen ZEPDSV), kar pa ni toliko odločilno, kot je pomembna namenska razlaga teh zakonskih določb. Podatki iz evidenc se vodijo za namene uveljavljanja pravic iz sistema socialnega zavarovanja in socialnega varstva, za namen zagotavljanja statističnega spremljanja ter za potrebe inšpekcijskega nadzora (prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Vendar zakonski razlog inšpekcijskega nadzora ne more biti sam sebi namen, temveč se lahko razlaga le v smislu varovanja pravic in nadzora dolžnosti, ki so predmet inšpekcijskega nadzora. To v primeru vodenja evidenc delovnega časa pomeni, da evidence omogočajo nemoteno in pravično izplačilo plač, obračun socialnih prispevkov in s tem varovanje socialnih pravic delavcev, v primeru delavcev z invalidskimi ali zdravstvenimi omejitvami, ki vplivajo na obseg delovnega časa, pa tudi varovanje njihovega zdravja. Nič od navedenega ni bilo ogroženo s tožničinim ravnanjem, saj delavke toženke zaradi izravnav niso bile niti oškodovane niti okoriščene. Prav tako to uravnavanje delovnega časa ni imelo vpliva na račune storitev uporabnikov, kar bi lahko predstavljalo »poslovni promet« s tretjimi osebami. Nadzor vpisovanja delovnega časa s strani inšpekcije pa prav tako ne sodi pod pojem davčnega nadzora, kot ga predvideva kaznivo dejanje ponareditve listin (ponovno ni ugotovitve pomembne za davčni nadzor glede večjih ali manjših izplačil). Zato neresnični vpisi minut delovnega časa v evidenco ne predstavljajo pomembnega dejstva z vidika poslovnega prometa oziroma ostalih dveh kazenskopravnih položajev.

16. Objektivni znaki kaznivega dejanja prav tako ne morejo biti izpolnjeni zgolj iz razloga, ker lahko neresnični vpis v evidenco povzroči prekrškovno odgovornost1. Morebitna prekrškovna odgovornost ne pomeni samodejno tudi kazenske odgovornosti. Ravno nasprotno – če je neko dejanje predmet prekrška, potem mora biti inkriminacija toliko bolj poudarjena v kazenski določbi, sicer se šteje, da gre pri prekršku za manjši prestopek, ki izključuje težjo kazenskopravno posledico.

17. Kar se tožnici lahko očita, vendar to ne ustreza znakom kaznivega dejanja niti hujši kršitvi delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je neupoštevanje internih navodil delodajalca o vodenju evidenc delovnega časa. Konkretna izbira in izvedba elektronskega beleženja delovnega časa je v pristojnosti delodajalca. Tožnica je imela generalno pooblastilo po pogodbi o zaposlitvi za vodenje evidenc delovnega časa v svoji območni enoti, katere vodja je bila, postopkovno vpisovanje delovnega časa pa je bilo interno urejeno. Če je namesto socialnih oskrbovalk včasih sama vpisala delovni čas v evidenco in je ta ustrezal dejanskemu delovnemu času, to lahko predstavlja le lažjo kršitev internih pravil vodenja evidenc, saj so vpisi ustrezali dejanskemu stanju. Sploh ob dejstvu, da je morala kot vodja skrbeti na ravni območne enote za upravljanje teh evidenc. Res da minutno izravnavanje delovnega časa znotraj meseca (prenašanje viškov minut na manjko minut po dnevih) ni bilo dovoljeno z notranjimi pravili in navodili tožene stranke. Vendar pa kot že obrazloženo glede na pravne in dejanske okoliščine te zadeve ta kršitev sama po sebi ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi lahko utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je imela navodilo, naj pazi na delovni čas delavk z omejitvami, da ne bo presežen, vendar si je to navodilo razlagala na nepravilen način, kar pa ne zadosti pravnemu standardu hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

18. Tudi druga ugotovljena kršitev – neizvedba „preiskave“ glede najdene steklenice alkohola in cigaretnega ogorka v prostorih toženke ne predstavlja hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejstvo, da sta bila v prostorih toženke najdena steklenica alkohola in cigaretni ogorek, samo po sebi ne predstavlja kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ki bi neizvedbo navodila direktorice toženke o »preiskavi« dogodka povzdignil na raven hujše kršitve delovnih obveznosti. Iz ugotovitev sodišč tudi ne izhaja, da bi tožnica izrecno odklonila izvedbo preiskave, ampak je z izvedbo le odlašala in se pregovarjala z direktorico. Niti v odpovedi niti v ugotovitvah sodišča ni podlage, ki bi utemeljevala zaključek, da je odklonila nalogo, niti da je huje kršila delovno obveznost, ker ni takoj pristopila k preiskavi dogodka. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da sta bila najdena steklenica alkohola in cigaretni ogorek s poslovnega vidika ali z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu tako pomembna, da bi morala tožnica nemudoma reagirati na navodilo direktorice in bi odlašanje s preiskavo pomenilo odklonitev naloge.

19. V povezavi z zgornjo obrazložitvijo vrhovno sodišče opozarja na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, kar pomeni, da vsaka kršitev delovnih obveznosti ne utemeljuje najstrožje sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima možnost sankcioniranja lažjih kršitev z disciplinsko sankcijo (prvi odstavek 172. člena ZDR-1), s podajo pisnega opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in morebitno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitve zaradi ponavljajočih se kršitev (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Če se delodajalec odloči za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora imeti očitana kršitev, ki ustreza dejanskemu stanu enega od predvidenih odpovednih razlogov iz 110. člena ZDR-1 tako težo, da zaradi nje ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

20. Tožničina ravnanja sicer predstavljajo kršitve delovnih obveznosti, vendar njihova teža ne omogoča zaključka, da gre za hujše kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ob ugotovljenih okoliščinah ugotovili obstoj razlogov in pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

21. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in datumu prenehanja delovnega razmerja.

22. Toženka je med postopkom predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Od tega, ali bo sodišče sledilo predlogu ali ne, je odvisna odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku ter odločitev o stroških postopka. Ker sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava okoliščin v zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi nista ugotavljali, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v preostalem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Po drugem odstavku 23. člena ZEPDSV je navedba neresničnih, nepravilnih ali nepopolnih podatkov v evidencah, ki jih vodijo delodajalci, prekršek.