Jedro

1. Če je brzojavno pritožbo vložila oseba, ki je pritožbo upravičena vložiti se šteje pritožba za podpisano. Če je iz nje možno ugotoviti katero sodbo izpodbija pritožnik, je pritožba popolna in pritožnik ne more uveljaviti ugodnosti iz 113/3. čl. ZPP.

2. Nejasnost razlogov v sodbi, oziroma nasprotja med njimi, so kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP samo takrat, kadar se nanašajo na dejstva, ki so odločilna za odločitev sodišča. 3. Pravna oseba ne more zahtevati odškodnine v denarju za duševne bolečine.

4. Dejanje nelojalne konkurence je samo tisto nedovoljeno dejanje, ki je bilo storjeno v konkurenci, to je pri nastopanju dveh ali več fizičnih in/ali pravnih oseb, ki zasledujejo na skupnem trgu enak ali vsaj soroden namen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 49.270.000,00 SIT s pripadki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V osemdnevnem pritožbenem roku je tožeča stranka vložila brzojavno pritožbo. Pritožbenih razlogov v njej ni navedla. V nadaljnjih treh dneh je vložila pritožbeno obrazložitev.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo samo v mejah tistih pritožbenih razlogov, na katere mora po 2. odst. 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Tako je ravnalo zato, ker tožeča stranka v osemdnevnem pritožbenem roku ni povedala tudi, kaj uveljavlja kot pritožbene razloge.

Opustitev preizkusa sodbe sodišča prve stopnje iz tistih pritožbenih razlogov, iz katerih jo pritožbeno sodišče preizkusi samo, če jih pritožnik izrecno uveljavlja, uveljavlja tožeča stranka v reviziji kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 113., 350. in 365. člena ZPP, do katere je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Tožeča stranka naj bi namreč ravnala v skladu s 3. odst. 113. člena ZPP, zato bi moralo pritožbeno sodišče preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, uveljavljanih v dopolnitvi pritožbe.

Če se pošlje vloga (to je tudi pritožba), ki je vezana na rok, na sodišče brzojavno, pa ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se mogla obravnavati, velja, da je vložena pravočasno, če se nato vloga, kakršna je predpisana, izroči ali priporočeno pošlje sodišču v treh dneh od oddaje brzojavke na pošto (1. in 3. odst. 113. člena ZPP). Določbi 1. in 3. odst. 113. člena ZPP veljata za vse vrste vlog, katerih vložitev na sodišče je vezana na rok. Za vsako vrsto vlog pa je treba posebej presoditi, kako morajo biti sestavljene za to, da jih je možno obravnavati, kdaj torej pride zanje v poštev ugodnost iz 3. odst. 113. člena ZPP.

Kako morajo biti sestavljene pritožbe za to, da jih je možno obravnavati, določata 350. in zlasti 351. člen ZPP. V 350. členu določa ZPP na splošno, kaj mora pritožba obsegati. Kdaj pa pritožbe ni mogoče obravnavati, ker je nepopolna pa določa 351. člen ZPP. Iz njega izhaja, da pritožbe ni mogoče obravnavati samo tedaj, če se iz nje ne da ugotoviti, katero sodbo izpodbija pritožnik in če ni podpisana. Samo v takšnem primeru je namreč nepopolna (1. odst. 351. člena ZPP in 1. odst, 358. člena ZPP). Čim pa ti dve predpostavki, ki določata nepopolnost pritožbe, nista izpolnjeni, pošlje sodišče 1. stopnje pritožbo, čeprav je drugače vsebinsko še pomanjkljiva, sodišču druge stopnje (3. odst. 351. člena ZPP). To jo obravnava kot popolno (primerjaj: 367. in sledeči členi ZPP).

Iz brzojavne pritožbe je bilo možno ugotoviti, katero sodbo je tožeča stranka z njo izpodbijala. Ker zakon dovoljuje brzojavne vloge (1. odst. 113. člen ZPP), se štejejo takšne vloge za podpisane, če iz njih izhaja, da jih je brzojavno oddala za to upravičena oseba. Po 1. odst. 351. člena ZPP je bila zato brzojavna pritožba tožeče stranke popolna pritožba in jo je kot takšno bilo možno obravnavati. Zato tožeča stranka v zvezi z njo ugodnosti iz 3. odst. 113. člena ZPP ne more uveljavljati. Zato tudi pritožbeno sodišče s tem , da pri obravnavanju utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo tistih pritožbenih razlogov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v dopolnitvi pritožbe, vloženi po osemdnevnem pritožbenem roku, ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka.

Tožeča stranka očita v reviziji sodišču prve stopnje kršitev 3. odst. 186. člena ZPP in izostanek ocenitve celotnega izvedeniškega mnenja v prvostopnem postopku zaslišanega izvedenca. Zatrjevani kršitvi določb pravdnega postopka bi lahko bili samo relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, če bi vplivali ali bi mogli vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi stopnji pa niso revizijski razlog (1. odst. 385. člena ZPP). Uveljavljani se tudi nista odrazili v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka ju namreč v pritožbi ni uveljavljala, pritožbeno sodišče pa nanju ni bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni preizkusilo, ali je v postopku pred sodiščem prve stopnje res prišlo do njih. V zvezi s prvo uveljavljano kršitvijo pa samo opozarja na 1. odst. 2. člena ZPP in na IV. točko tožbenih navedb, v kateri tožeča stranka izrecno uveljavlja kot dejansko podlago svojemu zahtevku zmanjšanje ugleda in s tem v zvezi nastalo moralno škodo (3. vrstica) oziroma nematerialno škodo (6. vrstica).

Tožeča stranka uveljavlja z revizijo še nekaj kršitev pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Do njih pa ni prišlo. Nejasnost razlogov v sodbi, oziroma nasprotja med njimi, so kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP samo takrat, kadar se nanašajo na dejstva, ki so odločilna za odločitev sodišča. Tisti deli razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka ocenjuje kot nejasne, ali za katere trdi, da so med seboj v nasprotju, pa se ne nanašajo na odločilna dejstva. Zato tudi v primeru, če bi bile zatrjevane nejasnosti in nasprotja razlogov v sodbi sodišča prve stopnje res podane, uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne bi bilo.

Vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati kakšno odškodnino in za katero škodo, je materialnopravno vprašanje. Zato je v omenjenem okviru izražena stališča sodišč druge in prve stopnje treba obravnavati samo z vidika pravilne uporabe materialnega prava, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija neutemeljeno očita sodiščema druge in prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da nista upoštevali 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Prav zaradi upoštevanja omenjene zakonske določbe sta za odločitev uporabili določbe ZOR, in sicer tiste, ki ne nasprotujejo niti kakšni določbi omenjenega zakona niti pravnemu redu Republike Slovenije. Nadaljnje revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pa revizijsko sodišče zavrača kot neutemeljeno s sledečimi razlogi: Zakon o obligacijskih razmerjih ima v 1. odst. 154. člena splošno določbo, po kateri je tisti, ki povzroči drugemu škodo, dolžan to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v 155. členu pa opredeljuje vrste škode. Ena od teh je tudi negmotna škoda. Povrnitev te (ne pa gmotne) zahteva tožeča stranka. ZOR tudi določa, katere so tiste pravno priznane oblike negmotne škode, za katere lahko oškodovanec zahteva odškodnino, kdaj jo lahko zahteva in kako se odškoduje (199. in 200. člen).

Glede na dejansko podlago, na kateri utemeljuje svojo upravičenost do odškodnine, bi lahko zahtevala tožeča stranka samo odškodnino za duševne bolečine. Škoda v obliki duševnih bolečin pa lahko nastane samo pri nekom, ki je sposoben nekih občutkov - in sicer, ker gre za škodo, neugodnih občutkov. Ti pa pri tožeči stranki kot pravni osebi že pojmovno niso mogli nastati. Škode v obliki duševnih bolečin zato nima. Zato tudi ne more dobiti na podlagi 200. člena ZOR zahtevane denarne odškodnine. Tudi na podlagi kakšnega drugega predpisa ne more dobiti denarne odškodnine za negmotno škodo zaradi zmanjšanja ugleda, ker takšnega predpisa ni. Okoliščina, da pravna oseba ne more zahtevati denarne odškodnine za duševne bolečine pa ne pomeni, da v primeru kršitve njenega ugleda nima nobene pravne zaščite. Ima jo, vendar samo v okviru 199. člena ZOR, po katerem se obstoj škode predpostavlja.

Zakon o trgovini (Ur. list SFRJ št. 46/90), ki je veljal v času dogodka, iz katerega izvaja tožeča stranka svojo odškodninsko upravičenje, ni imel določb, ki bi tožečo stranko upravičevale do odškodnine za negmotno škodo zato, ker bi tožena stranka kršila določbe, ki so preprečevale nelojalno konkurenco. Pa tudi če bi jih imel, je tožeča stranka na njihovi podlagi ne bi mogla zahtevati. Dejanje tožene stranke namreč ni bilo dejanje nelojalne konkurence. Dejanje nelojalne konkurence je samo tisto nedovoljeno dejanje, ki je bilo storjeno v konkurenci, to je pri nastopanju dveh ali več fizičnih in/ali pravnih oseb, ki zasledujejo na skupnem trgu enak ali vsaj soroden namen. Za pravdni stranki pa to, glede na njuno različno dejavnost, ne velja. Uporaba predpisa, na katerega se sklicuje tožeča stranka v reviziji pa že zaradi tega ni mogoča, ker 6. 4. 1941 ni veljal. Zato se 4. člen zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Ur. list FLRJ št. 86/46) ne nanaša nanj.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato, in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.