Jedro

Izrek izpodbijane odločbe ni jasen in razumljiv, saj je v njem odločeno, da se pritožbi tožnika ugodi, a da se njegova vloga zavrže. Če bo tožena stranka v ponovnem postopku odločbo oprla na določilo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, bo morala v obrazložitvi odločbe jasno utemeljiti, da gre v predmetni zadevi in v predhodni zadevi za isto dejansko in pravno podlago, na katero se opira zahtevek tožnika, kar v izpodbijani odločbi ni dovolj jasno utemeljeno.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št... z dne 22. 6. 2005 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo z dne 6. 5. 2003 je Upravna enota A. zavrnila vlogo tožnika za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedeno, da je tožnik podal vlogo dne 4. 4. 2003 in da je na zapisnik izjavil, da je vedel, da mora vozniško dovoljenje zamenjati, vendar je čakal na sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Začasno je neprekinjeno bival v Sloveniji od 18. 1. 1995 do 9. 6. 1999 v B., od 9. 6. 1999 do 29. 12. 1999 pa je stalno prebival v B.. Dne 29. 12. 1999 je prijavil stalno prebivališče v A.. Prvostopenjski organ še pravi, da bi moral skladno z določilom 135. člena ZVCP vložiti zahtevo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja v roku 1 leta od uveljavitve zakona, to je do dne 3. 5. 1999. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se pritožbi tožnika ugodi, odločba Upravne enote A. št... z dne 6. 5. 2003 odpravi, vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja pa zavrže. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema pritožbo tožnika, v kateri je navedel, da je dne 9. 6. 1999 pridobil državljanstvo Republike Slovenije, da pet let uporablja hrvaško vozniško dovoljenje ter da bi ponovno opravljanje vozniškega izpita ogrozilo njegovo slabo premoženjsko stanje. V nadaljevanju tožena stranka povzema dotedanji postopek in sicer, da je pritožnik za zamenjavo vozniškega dovoljenja zaprosil že z vlogo z dne 24. 5. 1999, vendar je bila njegova vloga z odločbo Upravne enote B. št. ..., z dne 8. 7. 1999 zavrnjena. Zoper odločbo je pritožnik vložil pritožbo, zoper zavrnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 20. 12. 1999 pa sprožil upravni spor pri Upravnem sodišču RS. Na pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča opr. št. ... z dne 1. 3. 2001, s katero je bila njegova tožba zavrnjena, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdalo sodbo opr. št. ... z dne 13. 3. 2003, s katero je sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Ministrstvo za notranje zadeve je v izvrševanju sodbe Vrhovnega sodišča s svojo odločbo št .... z dne 21. 5. 2003 odpravilo odločbo Upravne enote B. št. ...z dne 8. 7. 1999 ter prvostopnemu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku postopati po navodilih navedene sodbe Vrhovnega sodišča. Tožena stranka v nadaljevanju pravi, da iz spisa izhaja, da se je pritožnik dne 29. 12. 1999 preselil v A., zaradi česar so med postopkom nastopile okoliščine, po katerih bi bila za odločanje o zamenjavi vozniškega dovoljenja, na podlagi določbe 123. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, krajevno pristojna Upravna enota A. Iz dopisa Upravne enote B. št. ... z dne 30. 5. 2005 izhaja, da je upravna enota celoten spis voznika v letu 1999 odstopila Upravni enoti A., kot krajevno pristojnemu organu. Iz spisa je tudi razvidno, kot to navaja tožena stranka, da ponovni postopek v navedeni zadevi še ni končan. Zaradi navedenega in glede na dejstvo, da je bil celoten spis voznika, vključno z zadevo zamenjave tujega vozniškega dovoljenja odstopljen Upravni enoti A., ki je glede na pritožnikovo novo stalno prebivališče tudi krajevno pristojna, ni dvoma, da je za odločitev o zahtevi pritožnika z dne 24. 5. 1999 za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, pristojna Upravna enota A.. Tožena stranka še pravi, da je "v dopolnjenem postopku, ki ga je dolžna nemudoma izvesti, dolžna upoštevati tudi napotila drugostopnega organa, dana z odločbo št... z dne 21. 5. 2003 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih je navedlo v sodbi št... z dne 13. 3. 2003. Ker pa o navedeni zadevi še ni dokončno odločeno in torej postopek še teče, o vlogi za zamenjavo vozniškega dovoljenja pritožnika, ki jo je pri Upravni enoti A. vložil dne 4. 4. 2003, ni mogoče odločati, temveč jo je potrebno zavreči. Tožena stranka se opira na določili 247. in 251. člena ZUP.

V tožbi tožnik pravi, da je slovenski državljan, ima vozniško dovoljenje za kategorije A, B, C, E, H, vendar mu nočejo zamenjati vozniškega dovoljenja. Pravi, da je voznik v podjetju A.A.A. in da je njegovo delo ogroženo. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena iz drugih razlogov, kot izhaja iz tožbenih ugovorov.

Po določilu 1. odstavka 254. člena ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005) se določbe ZUP, ki se nanašajo na odločbo, uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. Tudi za izrek v pritožbeni odločbi zato velja, da mora biti določen (6. odstavek 213. člena ZUP), kar pomeni tudi, da mora biti jasen, razumljiv. Izrek izpodbijane odločbe pa ni jasen in ni razumljiv, saj je v izreku odločeno, da se pritožbi tožnika ugodi, a da se njegova vloga zavrže. Tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni zahteval, da se njegova vloga zavrže, zato zavrženje tožnikove vloge ne more pomeniti ugoditev pritožbi. Tudi iz določb ZUP, ki urejajo odločanje organa druge stopnje o pritožbi, in ki jih omenja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe (251. in 247. člen ZUP), pa tudi iz drugih določb v tem oddelku ZUP (na primer 3. odstavek 246. člena, 252. člen ZUP) ni situacije, ko bi lahko drugostopenjski organ pritožbi ugodil in vlogo pritožnika zavrgel. Zaradi nejasnega oziroma protislovnega izreka je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka v izreku odločiti tako, da bo odločitev jasna in skladna z določili 8. oddelka XV. Poglavja ZUP. Poleg tega pa bo tožena stranka morala, če bo v ponovnem postopku odločbo oprla na določilo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, v obrazložitvi odločbe jasno utemeljiti, da gre v predmetni zadevi in v predhodni zadevi za isto dejansko in pravno podlago, na katero se opira zahtevek tožnika, kar v izpodbijani odločbi ni dovolj jasno utemeljeno.

Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.