Jedro

Sama prijava stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja.

Izjava tožnika, da je bil deložiran, pri čemer iz izjave priče izhaja, da je bil izseljen po 15 let trajajočih sodnih postopkih s pomočjo policije, ko ga je deložiral sodni izvršitelj I. I., ne daje podlago za prijavo stalnega prebivališča na željenem naslovu. Enako tudi ne nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.V izpodbijani odločbi je organ prve stopnje po uradni dolžnosti izdal odločbo, da se prijava stalnega prebivališča v postopku preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča za tožnika na naslovu ulica A., zavrne (1. točka). Nadalje je odločil, da z dnem dokončnosti odločbe tožniku preneha začasno prebivališče na naslovu ulica A (2. točka) ter da niso nastali dodatni stroški (3. točka).

2.V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da se je tožnik 20. 8. 2019 osebno zglasil pri organu, kjer je želel prijaviti stalno prebivališče na naslovu A. Ker pa se je na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, porodil dvom, ali tožnik na navedenem naslovu stalno prebiva, je v skladu z določili 22. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), uvedel postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča in do takrat prijavil začasno prebivališče tožniku na tem naslovu. Upravni organ je v postopku preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča za tožnika opravil razgovor s pričami A. A. in B. B., nadalje je razpisal ustno obravnavo na kraju samem, kamor je bil vabljen tožnik in priče A. A. in B. B., kot solastnika nepremičnine na naslovu ulica A. ter najemnika C. C. in D. D. Prav tako je tožnika upravni organ seznanil z izjavami B. B. in E. E. Iz izjave B. B. izhaja, da je tožnik pred letom 2002 živel na omenjenem naslovu kot najemnik in da so ga deložirali januarja 2018 iz hiše na naslovu A. in ji ni znano, kam se je potem preselil. Prav tako tožnik nikoli ni bil lastnik ali solastnik nepremičnine na naslovu A., od januarja 2018 pa tam tudi fizično več ne prebiva. Sicer se občasno pojavlja na tem naslovu in je verbalno moteč, saj je najemnikom in lastnikom preprečeval vstop v hišo, v zvezi s čimer so tudi junija 2018 posredovali policisti. Tožnik je tudi 20. 8. 2019 postavil šotor na zelenici oziroma na dvorišču na naslovu ulica A. in od takrat biva v šotoru in na dvorišče dostopa preko sosedovega zemljišča, s čimer so najemniki v nemogočem položaju, saj sta v hiši dve stanovanji, v katerih trenutno živita dve družini s tremi malimi predšolskimi otroki, ki pa se ga bojijo in se bojijo tudi njegovega morebitnega vstopa v hišo. Dejala je še, da je tožnik na poštni nabiralnik napisal svoje ime, vendar brez soglasja in dovoljenja lastnikov. Priča E. E., pooblaščenec priče A. A., pa je na zapisnik dne 2. 9. 2019 izjavil, da tožnika pozna, ker je neupravičeno živel na naslovu A., in sicer je živel kot najemnik s pokojno teto F. F., saj je bil njen najemnik, vendar ga je F. F. skušala s tožbo izseliti, vendar ji to ni uspelo, ker je prej umrla, vendar so ga potem uspeli deložirati do januarja 2018, ko se je preselil na ulica B. k svoji prijateljici s katero ima otroka. Prav tako je potrdil, da je tožnik spomladi 2018 začel prihajati na ulica A. in začel provocirati najemnike in lastnike, dejal je tudi, da je tožnik dobil položnico od Policijske postaje za verbalni napad in kasneje še za neupravičeno kampiranje na tuji posesti. Lastnika A. A. in B. B. tožniku ne dovolita bivati na navedenem naslovu in ta na posest prihaja in odhaja preko sosedovega zemljišča, preko ograje. Nadalje je tudi potrdil, da je tudi poštni nabiralnik in je navedenega tožnik označil na svoje ime, vendar brez soglasja lastnikov.

3.Tožnik je v upravnem postopku 11. 9. 2019 podal izjavo, da na omenjenem naslovu živi od leta 1985 in da so ga iz omenjenega naslova deložirali 16. 1. 2018, kjer je bival in je potem prebival pri prijateljih, znancih, sinu ali hostlu. Prav tako je dejal, da od hiše ulica A., nima ključev, da ima ključe od garaže in dostopa v notranjost omenjene hiše, če ga kdo spusti v hišo. Izjavil je, da od 3. 9. 2019 živi v garaži na omenjenem naslovu, da ima v garaži šotor, žar, spalno vrečo, vzmetnico, pribor za osebno higieno. Tudi priči D. D. in C. C. sta povedala, da tožnik na navedenem naslovu nikoli ni stalno prebival, niti začasno, da pa sta ga videla, kako je prihajal na dvorišče in naj bi zatrjeval, da je hiša njegova last in da je na dvorišče prišel postavit šotor, kjer je bil konec avgusta nekaj časa in je v njem prebival, dokler ga ni odstranila policija, ki mu je odstranila tudi stvari iz garaže. Tudi G. G., zunajzakonska partnerica D. D., je povedala, da tožnik ni živel v hiši na naslovu ulica A. 1, in ga tudi ni spustila v hišo, da jo je enkrat vprašal, če lahko gre na stranišče v kleti, vendar mu tega ni pustila.

4.Na podlagi izpovedb zaslišanih prič, izpovedbe tožnika, ogleda ter poizvedb pri pošti in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ( v nadaljevanju ZPIZ), je upravni organ nesporno ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu ulica A.

5.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa ter poudarja, da je tudi tožnik na ustni obravnavi sam zatrdil, da so ga iz hiše na navedenem naslovu deložirali 16. 1. 2018 in da po tem dogodku prebiva pri prijateljih, znancih, pri sinu ali v hostlu in da od hiše nima ključev. Dejansko stanje ugotovljeno na prvi stopnji je popolno.

6.Tožnik v tožbi vztraja in poudarja, da iz obrazložitev ni razvidno, zakaj se je organ odločil za uvedbo postopka preverjanja resničnosti tožnikove prijave stalnega prebivališča, da se zaradi tega odločitev ne da preizkusiti in da je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Opozarja, da je kršena pravica do kontradiktornega postopka. Opozarja, da obrazložitev, da se je upravnemu organu na podlagi podatkov s katerimi razpolaga (razlogov ne navede), porodil dvom, ali tožnik prebiva na naslovu, zato je na podlagi 22. člena ZPPreb-1 za imenovanega uvedel postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča, ni dovolj. Ker teh podatkov ni obrazložil tako konkretno, da bi se tožnik lahko o njih izjasnil, je izpodbijana odločba nezakonita. Opozarja, da bi moral organ pričo B. B. in A. A. obravnavati kot stranke z interesom, saj iz zemljiške knjige izhaja, da sta solastnika nepremičnine stanovanjske stavbe na naslovu ulica A. in njuna izpoved ni resnična in je obarvana s subjektivnim naklepom, da bi tožniku preprečila bivanje v stanovanju. Opozarja, da A. A. ni sam podal izjave, ampak da jo je podal pooblaščenec E. E., čeprav stranka ne more biti zaslišana preko pooblaščenca. Opozarja, da odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih in dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno in materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev postopka. Opozarja, da sta postopek spodbudila A. A. in B. B., ki sta dejansko stranki z interesom in je pri vodenju postopka organ spregledal oziroma bi moral večjo pozornost nameniti ustavno pravnim standardom in posega v ustavno pravico. Opozarja, da je tožnik predložil fotokopijo drugopisa overjene najemne pogodbe z dne 8. 3. 1996 z najemodajalko F. F. in da sta po smrti dedovala nepremičnino A. A. in H. H., ki je svoj lastniški delež prenesla na B. B. Opozarja, da nista izpovedala, da bi tožniku omenjeno najemno pogodbo odpovedala v skladu s 103. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Navedena sta se poslužila nezakonitega postopka preverjanja stalnega prebivališča, ker sta se tožnika poskušala na nezakonit način znebiti iz njunega stanovanja. Tako je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Opozarja, da je upravni organ prezrl, da je treba v tovrstnih postopkih ugotavljati interes in namen posameznika. Razlogi izpodbijane odločitve temeljijo zgolj na izjavah strank z interesom, glede listinskih dokazov, zlasti najemne pogodbe, pa izpodbijana odločitev nima zadostnih razlogov, kot tudi ne dejstvo, da je tožniku očitno onemogočena celostna uporaba stanovanja. Odločeno je bilo v nasprotju z načelom javne koristi in načelom zakonitosti in je bilo nedopustno in nezakonito poseženo v tožnikovo pravico do izbire prebivališča z vidika načela sorazmernosti. Predlaga odpravo odločbe oziroma ugotovitev nezakonitosti in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7.Tožena stranka je v postopku posredovala sodišču upravni spis, ter v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdanih odločbah.

Odločanje po sodnici posameznici

Senat tukajšnjega sodišča je s sklepom II U 24/2020 z dne 15. 11. 2022 v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločil, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno vprašanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Sklep je bil vročen obema strankama skupaj z vabilom na glavno obravnavo.

Glavna obravnava

Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka se je udeležil tožnik s svojim pooblaščencem, tožena stranka pa je sicer soglašala, da se narok opravi v njeni odsotnosti in na narok ni pristopila. Tožnik je na naroku vztrajal pri podanih navedbah v tožbi.

Dokazni sklep

10.Sodišče je v zadevi v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listine sodnega spisa, in sicer predložene listine tožnika v prilogah od A1-A3. Sodišče v zadevi ni zaslišalo tožnika, saj je to bilo nepotrebno za razsojo, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju. Sodišče v postopku ni ponovno vpogledalo v listine ZK izpisek v prilogi A5, najemno pogodbo v prilogi A6, odločbo v prilogi A7 (odločba je že v prilogi A2) ter pritožbo na odločbo s prilogami (A8), saj so te že del upravnega spisa in jih je vpogledal že upravni organ, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske odločbe. Dodati je še, da sodišče ni vpogledalo sklep o dedovanju v prilogi A4, ker so tam ugotovljena dejstva, in sicer da sta dediča po F. F. A. A. in H. H., bila med strankama nesporna, nespornih dejstev pa ni potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), enako tudi velja za ZK izpisek v prilogi A5.

11.Sodišče pa je kot prepozno ter nerelevantno štelo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v prilogi A9. Tožnik je navedene dokazne predloge podal prepozno, po pojasnilu na naroku zato, ker je prava neuka stranka, kar pa ni upravičen razlog za nepredložitev le-teh, ker pa je tožnik z navedenimi listinami razpolagal že v času poteka upravnega postopka, so navedene listine prepozne (20. in 52. člen ZUS-1)

K točki I. izreka

12.Tožba ni utemeljena.

13.Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se tudi opredelil do pritožbenih navedb tožnika. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve relevantno za odločanje v stvari v celoti raziskala, svojo odločitev pa oprla na relevantne materialne predpise, kar je ustrezno utemeljil prvostopenjski organ ter glede na pritožbene navedbe dodatno drugostopenjski organ, zato sodišče zavrača tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, dopolnjeni z odločbo drugostopenjskega organa, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14.Predmet presoje v tem upravnem sporu v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je upravni organ tožniku zavrnil prijavo stalnega prebivališča in odločil, da z dnem dokončnosti odločbe preneha začasno prebivališče na naslovu ulica A.

15.Zakonodajalec je materijo prijave stalnega prebivališča uredil v ZPPreb-1. Ta v času izdaje izpodbijane upravne odločbe v prvem odstavku 22. člena določa, da če iz podatkov ali dokazil, predloženih ob prijavi stalnega prebivališča, ali podatkov, s katerimi razpolaga upravna enota, izhaja dvom o njihovi resničnosti, upravna enota uvede postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča. 3. točka drugega odstavka 22. člena ZPPreb-1 določa, da upravna enota uvede postopek preverjanja (resničnosti prijave stalnega prebivališča), kadar posameznik ne predloži dokazila, da ima pravico do prebivanja na naslovu iz četrtega odstavka 7. člena istega zakona. Tretji odstavek 7. člena ZPPreb-1 določa, da je ob prijavi treba navesti resnične podatke, ki se potrdijo z lastnoročnim podpisom. Ob prijavi stalnega prebivališča je treba predložiti dokazilo o pravici do prebivanja na naslovu, ki se prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, šteje izjava o njegovem lastništvu oziroma solastništvu, najemna ali podnajemna pogodba, soglasje lastnika, enega solastnika ali stanodajalca. Upravna enota v uradnih evidencah preveri podatek o lastništvu oziroma solastništvu, če je to potrebno (četrti odstavek 7. člena ZPPreb-1). Peti odstavek 22. člena ZPPreb-1 določa, da če upravna enota ugotovi, da posameznik stalno ne prebiva na naslovu, ki ga prijavlja, z odločbo zavrne prijavo stalnega prebivališča. Z dnem dokončnosti odločbe posamezniku preneha začasno prebivališče iz tretjega odstavka tega člena.

16.ZPPreb-1 v 2. členu med drugim opredeljuje izraz stalno prebivališče. Stalno prebivališče je naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Prijavna obveznost je opredeljena v 5. členu citiranega zakona, ki v prvem odstavku določa, da državljan ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslovu, kjer stalno prebiva.

17.V konkretni zadevi je zavrniti navedbe tožnika, da se je postopek začel s posredovanjem solastnikov A. A. in B. B. Iz upravnega spisa in tudi izdane upravne odločbe namreč izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je sprožil postopek za prijavo stalnega prebivališča. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da se je postopek začel na podlagi četrtega odstavka 4. člena v povezavi s petim odstavkom 22. člena ZPPreb-1, ko se je tožnik dne 20. 8. 2019 zglasil na upravni enoti in želel prijaviti stalno prebivališče.

18.Napačne in nerelevantne so navedbe tožnika, ko se sklicuje na drugi odstavek 8. člena ZPPreb-1 oz. na postopek dejanskega ugotavljanja stalnega prebivališča (ki ga je v času izdaje izpodbijane odločbe urejal 18. člen ZPPreb-1), saj v konkretnem primeru gre za postopek preverjanja resničnosti prijave prebivališča. Tožnik ima pravico do prijave prebivališča na določenem naslovu in posledično do izbire prebivališča v skladu s 32. členom Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), ki pa je pogojevan s tem, da mora zato izpolnjevati zakonsko določene pogoje za prebivanje na določenem naslovu. Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi Ustave bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz Ustave, vendar je hkrati v 22. členu Ustave določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena Ustave je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava.

19.V zvezi z navedbo, da upravni organ ni obrazložil konkretno zakaj je sploh začel postopek preverjanja resničnosti stalnega prebivališča, je ugotoviti, da to izhaja iz obrazložitve. In sicer organ poudarja, da je naloga upravnega organa preverjanje izpolnjevanja zakonskih pogojev za prijavo stalnega prebivališča. Med njimi je izpolnitev pogojev iz tretjega odstavka 7. člena ZPPreb-1, ki določa, da je ob prijavi treba navesti resnične podatke, ki se potrdijo z lastnoročnim podpisom. Ob prijavi stalnega prebivališča je treba predložiti dokazilo o pravici do prebivanja na naslovu, ki se prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, šteje izjava o njegovem lastništvu oziroma solastništvu, najemna ali podnajemna pogodba, soglasje lastnika, enega solastnika ali stanodajalca. Drugi odstavek 22. člena ZPPreb-1 pa v 3. točki določa, da upravna enota uvede postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča, kadar posameznik ne predloži dokazila, da ima pravico do prebivanja na naslovu iz četrtega odstavka 7. člena tega zakona,

20.Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je ugotoviti, da je tožnik vložil vlogo za prijavo prebivališča že 20. 8. 2019, iz nadaljnje obrazložitve pa izhaja, da je bil vabljen na podajo izjave, ki jo je podal 11. 9. 2019, ko je predložil tudi najemno pogodbo ter hkrati takrat dejal, da so ga deložirali, iz česar izhaja, da tožnik ob prijavi prebivališča ni predložil relevantne listine, kot to zahteva tretji odstavek 7. člena ZPPreb-1, upravni organ pa njihovo izpolnjevanje ni ugotovil niti po uradni dolžnosti z vpogledom v evidence, zato je upravičeno začel postopek ugotavljanja prebivališča.

21.V zvezi z ugovorom tožnika, da so bila kršena pravila postopka, da mu ni bila zagotovljena kontradiktornost, je ugotoviti, da to ne drži. Upravni organ je pridobil izjavo tožnika ter številnih prič, prav tako je opravil ogled na kraju samem, kamor je bil vabljen tudi tožnik. Nadalje je o ugotovitvah seznanil tožnika, ki je v zvezi s tem podal tudi izjavo. Tako je zavrniti tožnikove navedbe o kršitvi pravil postopka ter kršitvi načela kontradiktornosti. Prav tako je upravni organ celovito in po mnenju sodišča pravilno ugotovil dejansko stanje. Ne le, da je v zadevi zaslišal tožnika in solastnika objekta oz. njegovega pooblaščenca na naslovu ulica A. Zaslišal je tudi priče D. D., C. C. in G. G. ter opravil ogled. Ne le, da so priče (ne le E. E. in B. B., za katera tožnik meni, da imata nasproten interes), ampak tudi vse druge zaslišane priče v postopku, skladno izpovedale, da tožnik na navedenem naslovu ne biva, tudi sam tožnik je v svojem zaslišanju (na zapisnik z dne 11. 9. 2019) jasno povedal, da so ga iz omenjenega naslova deložirali 16. 1. 2018, da je po tem dogodku bival pri prijateljih, znancih, sinu ali hostlu, da je pri deložaciji na omenjenem naslovu bila zamenjana ključavnica, razen na garaži in drvarnici, ki je sedaj odprt nadstrešek. Nadalje je izjavil, da od hiše na naslovu ulica A., nima ključev, da ima ključe od garaže, da dostopa do notranjosti omenjene hiše, če ga kdo spusti v hišo, da pa od 3. 9. 2019 živi v garaži na omenjenem naslovu, da ima v garaži šotor, ležalnik, spalno vrečo, vzmetnico, pribor za osebno higieno. Prav tako je izjavil, da pošto prejema na naslovu ulica A., od leta 1985, da se poštni nabiralnik odpira brez ključa. Tudi organ sam se je na ogledu prepričal, da tožnik ne biva v garaži, ki je bila zaklenjena in je sicer neprimerna za bivanje, nadalje pa je opravil tudi poizvedbe pri Pošti Slovenije, od koder so sporočili, da se tožnikove pošiljke v dogovoru z njim hranijo kot poštno ležeče 30 dni, medtem ko je ZPIZ sporočil, da je tožnik prejemnik dajatev ZPIZ in da ima kot stalni naslov zaveden ulica C., kot naslov za vročanje pa A. Organ je tudi pojasnil, da najemna pogodba iz leta 1996 ne predstavlja dokazilo, da ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu ulica A., prav tako to ne predstavlja predložena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, po poizvedbi na sodišču pa je tudi ugotovil, da pred sodiščem ne poteka postopek zaradi motenja posesti.

22.Tu je poudariti, da je tožnik tekom upravnega postopka, kjer je večkrat podal izjavo, sam dejal, da je bil deložiran, zato je upravni organ upravičeno lahko zaključil, da tudi najemna pogodba iz leta 1996 ne predstavlja dokazila, da ima tožnik pravico prebivanja na naslovu A., posebej glede na prijavno obveznost, ki izhaja iz 5. člena ZPPreb-1, ki je citiran zgoraj.

23.Sama prijava stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja, temveč se s prijavo zagotavlja zgolj ažurna evidenca o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov. Upravni organ pa v zadevi ni upravičen odločati o drugih pravnih razmerjih, zlasti lastninsko pravnih razmerij in iz njih izvirajočih lastninskih pravic. Navedbe tožnika, da upravni organ ni presojal najemne pogodbe z dne 8. 3. 1996 v luči 103. in 107. člena SZ-1, so tožbena novota in tako prepozne. Sicer pa je ugotoviti, da je ob izjavi tožnika, da je bil deložiran, pri čemer iz izjave E. E. izhaja, da je bil izseljen po 15 let trajajočih sodnih postopkih s pomočjo policije, ko ga je deložiral sodni izvršitelj I. I., ne daje podlago za prijavo stalnega prebivališča na željenem naslovu. Enako tudi ne nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

24.Upravni organ je spoštoval načelo zaslišanja stranke, saj je tožnika seznanil z vsem procesnim gradivom (vlogami nasprotnih strank, predloženimi dokazili ipd.), tožnik je imel možnost sodelovati v posebnem ugotovitvenem postopku (pri izvajanju dokazov itd.) ter bil seznanjen z rezultati ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da ga je organ po zaključku ugotovitvenega postopka, pred odločitvijo v zadevi, seznanil s svojimi ugotovitvami in zaključki, na katere bo oprl odločitev, tožnik pa se je imel možnost o tem se izjaviti in se tudi je.

25.Glede navedb, da bi moral organ obravnavati A. A. in B. B. kot stranki z interesom, je ugotoviti, da s tem niso kršene pravice tožnika, ampak kvečjemu pravice navedenih dveh, ki sta bila v postopku obravnavana kot priče in ne kot stranska udeleženca. 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Upravni organ lahko pred začetkom ugotovitvenega postopka povabi k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku (prvi odstavek 143. člena ZUP). Tako je ugotoviti, da tu ni bila kršena pravica tožnika, saj status stranke priči da več pravic.

26.Glede navedbe, da je v zadevi pooblaščenec E. E., ki ni priča, podal izjavo namesto A. A., pa je povedati, da 53. člen ZUP določa, da pooblaščenec lahko v okviru upravnega postopka poda izjavo. Prav tako je ugotoviti, da bi lahko bil E. E. glede na določbe 181. člena ZUP obravnavan kot priča. Ob povedanem tako sodišče meni, da se njegova izjava lahko upošteva.

27.Glede na vse zapisano sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

28.O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1

Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Zveza:

Zakon o prijavi prebivališča (2016) - ZPPreb-1 - člen 4, 4/4, 7, 7/3, 7/4, 22, 22/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.