Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Glede uveljavljanega odstopa od sodne prakse o določenem pravnem vprašanju bi moral revident konkretno opredeliti pravno vprašanje in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost glede na vsebino zadeve, opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop in zatrjevano odstopanje utemeljiti.

Z vprašanji, npr. da je sporno vprašanje, ali je prevoznik blaga odgovoren za predložitev blaga namembnemu carinskemu organu, ki so prav tako postavljena na splošni ravni, revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki pa sta vsebinska revizijska razloga (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1, enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012) in sama po sebi ne razloga za dovoljenost revizije.

Revident s pavšalnimi navedbami, da „bi stroški pomenili razloge za prenehanje poslovanja“, obstoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ni izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) po odvetniku vložil revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. in smiselno na 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 4242-612/2010-2 z dne 26. 1. 2011, s katero je prvostopenjski carinski organ revidentu za blago, ki je bilo nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora, določil dajatve v znesku 4.133,55 EUR (1. točka izreka), ki sta jih kot solidarna dolžnika dolžna plačati glavni zavezanec A., d. d., in revident kot prevoznik, v roku 10 dni od vročitve odločbe (2. in 3. točka izreka), pritožba ne zadrži izvršitve, stroški postopka pa niso bili priglašeni (5. in 6. točka izreka). Drugostopni organ je pritožbo z odločbo, št. DT 498-1-251/2011-2 z dne 30. 11. 2012, kot neutemeljeno zavrnil. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Izpolnjevanje pogoja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident utemeljuje s številnimi vprašanji: „sodba je izdana, čeprav ni bil zakonito vložen odgovor na tožbo in bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo; sodišče se ni spuščalo v številne tožbene navedbe in jih ni presodilo, kar predstavlja kršitev Ustave RS glede pravice do sodnega varstva; krivdo je presojalo po doloznem principu, čeprav je kvečjemu lahko podana malomarnost; ni izvedlo predlaganih dokazov; ni izvedlo obravnave, ki je bila predlagana, itd. Vse navedene kršitve bistveno odstopajo od obstoječe sodne prakse.“

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s tako splošno trditvijo, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih in v zvezi z njimi za odstop od sodne prakse, ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja in ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (4. do 6. ročka obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost po vsebini zadeve. Glede uveljavljanega odstopa od sodne prakse pa bi moral opraviti tudi primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 in X Ips 187/2012). Tega pa revident ni storil. Poleg tega ni navedel opravilnih številk zadev in ni priložil kopij sodnih odločb sodišč prve stopnje. S svojimi navedbami revident navaja splošna vprašanja, ki so opredeljena zgolj na načelni ravni in ki zahtevajo le načelne oziroma splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni.

9. Z nadaljnjimi vprašanji, npr. da je sporno vprašanje, ali je prevoznik blaga odgovoren za predložitev blaga namembnemu carinskemu organu, ki so prav tako postavljena na splošni ravni, revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki pa sta vsebinska revizijska razloga (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1, enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012) in sama po sebi ne razloga za dovoljenost revizije.

10. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanja, ki jih revident opredeljuje kot pomembna pravna vprašanja, s katerimi utemeljuje dovoljenost revizije in presodilo, da izpostavljena vprašanja glede na vsebino obravnavane zadeve, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Revident smiselno uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje zgolj s pavšalnimi navedbami, da „bi stroški pomenili razloge za prenehanje poslovanja“, s čimer obstoja zelo hudih posledic po mnenju Vrhovnega sodišča ni izkazal. Glede na trditveno in dokazno breme pa naložitev določenih obveznosti sama po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Glede na to da revident ni izkazal izpolnitve nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.