Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri izreku obsodilne sodbe oprlo na mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ki pa je ugotovil drugačen potek prometne nezgode, kot ga je po podanem mnenju opisal oškodovanec in čigar opis bi lahko pomenil tudi ekskulpacijo obdolženca za nastale posledice. Ker je sodišče prve stopnje tako dejansko stanje nepopolno, lahko pa tudi zmotno ugotovilo, je bilo potrebno ugoditi pritožbi obdolženčevih zagovornikov in izpodbijano sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi obdolženčevih zagovornikov se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega F.V.-H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/1 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka ter na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi dokaznega gradiva, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno, zaradi česar utegne biti zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanca ob blokiranju koles zaneslo na nasprotni vozni pas in da je seganje njegovega vozila čez sredinsko črto bila posledica njegovega reagiranja na napačno vožnjo obdolženca, zmoten. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni oprlo predvsem na izvedeniško mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ki je na podlagi prostorske analize poteka dogodkov ugotovil, da je obdolženčev avtomobil v trenutku trčenja segal čez sredinsko črto na levo polovico vozišča za približno 0,3 m, da je verjetno, da je med približevanjem mestu trčenja še v nekoliko večji meri segalo čez sredinsko črto in da je oškodovančev osebni avtomobil v trenutku trčenja segal približno 0,6 m čez sredinsko črto, vendar ne vzporedno z njo, saj je ta avtomobil zanašalo tako, da je drsel proti mestu trčenja ob sočasni rotaciji v nasprotni smeri urinega kazalca. Ob izvedenčevih sklepnih ugotovitvah, da ob ugotovljeni vožnji obeh udeležencev neposredno pred trčenjem do prometne nesreče ne bi prišlo tudi v primeru, če bi oškodovanec svojo vožnjo nadaljeval ob svojem desnem robu vozišča, ne da bi zaviral, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi oškodovanca in njegovega sopotnika zaključilo, da je oškodovanec zaviral zaradi nepravilne vožnje obdolženca čez sredinsko črto in je tedaj do prometne nesreče prišlo zaradi protipredpisne vožnje obdolženca in ne oškodovanca.

Takšni zaključki pa utegnejo biti po oceni sodišča druge stopnje vprašljivi, saj s strani izvedenca ugotovljeni potek prometne nesreče ni v skladu z izpovedjo oškodovanca, ki je izvedenec ob podaji mnenja ni poznal in ker sodišče prve stopnje izvedenca na glavni obravnavi ni zaslišalo, se o strokovni verjetnosti oškodovančeve verzije poteka prometne nezgode tudi ni mogel izjasniti. Oškodovanec je namreč potek svoje vožnje opisal drugače, kot ga je ugotovil izvedenec, saj je, zaslišan šele na glavni obravnavi, pojasnil, da je v trenutku, ko je opazil obtoženčev osebni avtomobil, ki je peljal po njegovem voznem pasu, začel zavirati in se najprej tudi umikati na levo stran na nasprotni vozni pas, nato pa se je premislil in ko je hotel zaviti zopet nazaj v desno, tedaj na svoj vozni pas, je prišlo do trčenja.

Takšen način vožnje oškodovanca, ki ga je identično opisal tudi oškodovančev sopotnik R.Ž. delavcem policije, ne pa tudi na glavni obravnavi, pa ob omenjenih zaključkih izvedenca cestno prometne stroke lahko pomeni tudi povsem drugačano dokazno oceno o poteku celotnega dogodka. Ob ugotovitvi izvedenca, da je oškdovanec reagiral in pričel ustavljati svoje vozilo z zaviranjem, ko je bil oddaljen od mesta trčenja približno 36 do 38 m ali gledano časovno, približno 1,45 do 1,35 sekunde pred trčenjem, ko je bil obtoženčev avtomobil oddaljen od mesta trčenja 24 do 26 metrov in je razdalja med avtomobiloma znašala 60 do 64 metrov, kar je manj od ugotovljene preglednosti, ki znaša v tem območju približno 95 metrov, bi moralo sodišče prve stopnje po eni strani preveriti, ali je ob ugotovljeni skupni hitrosti obeh vozil ob trčenju (150 do 170 km/h) oškodovanec sploh lahko izvedel manever, kot ga opisuje, po drugi strani pa bi moralo ugotoviti, ali sta oškodovanec in njegov sopotnik imela možnost (glede na razdaljo zagledanja - ovinek) opazovati zatrjevano vijugavo vožnjo obdolženca oziroma njegovo vožnjo po istem voznem pasu. Dejstvo namreč je, da obdolženec s svojim vozilom v trenutku trčenja ni onemogočal varnega srečevanja z oškodovančevim vozilom, kar ugotavlja tudi izvedenec v svojem mnenju. V kolikor namreč slednji v ponovljenem postopku ne bo mogel tudi po strokovni plati pritrditi verziji oškodovanca in njegovega sopotnika, bo potrebno vzrok za nastalo prometno nesrečo iskati v prehitri vožnji oškodovanca v ovinek in posledičnemu zaviranju.

V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti ter jih z dodatnim mnenjem izvedenca dopolniti v nakazani smeri.