Jedro

Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne (med drugim), če prosilec brez utemeljenega razloga ne izrazi namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel (5. alineja). Tožnik je (kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja) prošnjo vložil šele po treh dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.5.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela v pospešenem postopku in prošnjo tožnika (ki je zatrjeval, da je preganjan s strani polkovnika A. v Srbiji) zavrnila kot očitno neutemeljeno. Svojo odločitev je oprla na določbo 5. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Odredila je tudi, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti sodbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sodbo je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZMZ ter tudi pravila postopka, ko je odločalo v pospešenem postopku. Pojasnilo je tudi, zakaj je o zadevi odločalo na seji. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogi za zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/07 – sklep US). Poudarja, da je vložil prošnjo v najkrajšem možnem času. V lastni državi (Srbiji) je bil preganjan in celo zastrupljen. Moral se je skrivati. Sodišče je nelogično in neživljenjsko sledilo navedbam tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne (med drugim), če prosilec brez utemeljenega razloga ne izrazi namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel (5. alineja).

Tožnik je kot razlog, zakaj vlaga prošnjo za priznanje mednarodne zaščite navajal, da ga kot bivšega višjega kriminalističnega inšpektorja v D. preganja pripadnik KOS-a A. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Pravilno je uporabila 5. alinejo 55. člena ZMZ in v pospešenem postopku v smislu 54. člena ZMZ pravilno odločila, da tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljeno. Na podlagi 1. odstavka 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Tožnik pa je (kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja) prošnjo vložil šele po treh dneh. Najprej je odšel na Diplomatsko konzularno predstavništvo ZDA v Ljubljani, da bi mu pomagali odstraniti strup iz njegovega telesa, vendar so mu to odklonili. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni zadostno pojasnil, zakaj se je obrnil na navedeno predstavništvo v Ljubljani. Od prosilca za mednarodno zaščito, ki zatrjuje preganjanje v svoji izvorni državi, se pričakuje, da je njegovo delovanje usmerjeno zlasti v smeri čimprejšnje pridobitve mednarodne zaščite. Tožnik tudi ni izpodbijal zaključka tožene stranke o tem, da v kolikor bi mu Diplomatsko konzularno predstavništvo ZDA v Ljubljani pomagalo pri odstranjevanju strupa iz njegovega telesa, za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil. Tožnik (ki ima tudi hrvaško državljanstvo) tudi ni poiskal zaščite na Hrvaškem. Pri tem pa ni zatrjeval, da bi imel tam kakršnekoli težave. Teh zaključkov (kot tudi ne ugotovitve, da kljub preganjanju že od leta 1984, leta 1999, ko je bil v Sloveniji ni zaprosil za azil) tožnik tudi ne izpodbija. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je utemeljen sklep tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je podan zakonski stan, določen v 5. alineji 55. člena ZMZ in s tem tudi podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje (že) v pospešenem postopku ter podlaga za zavrnitev tožnikove tožbe proti takšni odločitvi.

Tožena stranka je svojo odločitev podrobno in natančno obrazložila. Tudi sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe konkretno in podrobno navedlo, zakaj je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Obe odločitvi sta logično obrazloženi. Zato pavšalni pritožbeni ugovori, v katerih tožnik samo ponavlja svojo trditev o tem, da je preganjan, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Dejansko stanje je bilo zato pravilno in popolno ugotovljeno ter materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Zato je Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Takšnih kršitev ni ugotovilo.

Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.