Jedro

Ker je tožnik pravico do delne invalidske pokojnine že pridobil, kasnejše prenehanje delovnega razmerja ne more povzročiti izgube pravice do delne pokojnine na podlagi določbe 97. člena ZPIZ-1. Ta določba je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki prvič pridobivajo pravico do invalidske pokojnine. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ni več uporabljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 17. 9. 2013 in 1. 10. 2013. Toženi stranki je naložilo izdajo novega upravnega akta o zahtevi za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Ugotovilo je, da je bil tožnik invalid III. kategorije s pravico do dela s krajšim delovnim časom na podlagi odločbe tožene stranke z dne 8. 10. 2009. Dne 1. 3. 2013 pa je začel delati s krajšim delovnim časom na delovnem mestu žerjavista in mu je tožena stranka priznala pravico do delne invalidske pokojnine z odločbo z dne 25. 4. 2013. Tožniku je prenehalo delovno razmerje zaradi izredne odpovedi delodajalca dne 21. 6. 2013. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 9. 2013 ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine za nazaj. Z izpodbijanima odločbama pa je zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine z dne 13. 9. 2013. Svojo odločitev je utemeljila s sklicevanjem na 97. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), po katerem se tožnik po prenehanju delovnega razmerja in po odjavi iz zavarovanja z dnem 21. 6. 2013 ni pravočasno, (v roku 30 dni) prijavil v evidenco brezposelnih oseb na Zavodu za zaposlovanje RS (v nadaljevanju Zavod). Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik z izredno odpovedjo seznanil šele 12. 8. 2013, zato je bila njegova prijava v evidenco brezposelnih oseb še pravočasna in je bila tožnikova zahteva utemeljena. Poleg tega je bila odjava s strani tožnikovega delodajalca opravljena šele 29. 7. 2013 za nazaj z 21. 6. 2013. 2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o nadaljnjem izplačevanju in odmeri delne invalidske pokojnine. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obrazložilo je, da 97. člen ZPIZ-1 ni uporabljiv za tožnikov položaj, ker mu je bila že priznana pravica do delne invalidske pokojnine z odločbo tožene stranke z dne 25. 4. 2013, zato datum seznanitve z odpovedjo ni pravno pomemben za rešitev tega spora. Ker je bil tožnik že uživalec pokojnine, se mora zanj uporabiti peti odstavek 93. člena ZPIZ-1. Določba 97. člena je namreč namenjena zavarovancem, ki pravice še nimajo in jo šele pridobivajo. Z določbo tožene stranke z dne 11. 9. 2013 je bilo ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine za nazaj.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo 97. člena ZPIZ-1, saj je tožnik delo izgubil po lastni krivdi po nastanku invalidnosti. Predhodno priznanje pravice do delne invalidske pokojnine je bilo vezano na status invalida, ki je bil v delovnem razmerju. Sicer je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 97. člena ZPIZ-1, ker je prenehanje delovnega razmerja vezalo na subjektivno seznanitev delavca z odpovedjo namesto na objektivno dejstvo odjave iz zavarovanja in dejstvo, da tožnik izredne odpovedi ni izpodbijal. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede datuma prenehanja delovnega razmerja, saj je tožnik spreminjal navedbe glede datuma seznanitve z odpovedjo, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo pri dokazni oceni.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija se neutemeljeno sklicuje na določbo 97. člena ZPIZ-1. V skladu s to določbo zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik je pravico do delne invalidske pokojnine pridobil že z odločbo tožene stranke z dne 25. 4. 2013. 7. Tožnik je bil uživalec delne invalidske pokojnine na podlagi odločbe tožene stranke z dne 25. 4. 2013. Delovno razmerje mu je prenehalo 21. 6. 2013 zaradi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je pravico do delne invalidske pokojnine že pridobil, kasnejše prenehanje delovnega razmerja ne more povzročiti izgube pravice do delne pokojnine na podlagi določbe 97. člena ZPIZ-1. Ta določba je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki prvič pridobivajo pravico do invalidske pokojnine. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ni več uporabljiva. Z drugačno razlago se posega v že pridobljene pravice. Že pridobljena delna invalidska pokojnina se v takšnem primeru na podlagi 93. člena ZPIZ-1 zniža. 8. Določba 97. člena ZPIZ-1 se nanaša na primere, ko je zavarovanec izgubil delo ali pa mu je po lastni krivdi prenehalo delovno razmerje oziroma ni bil obvezno zavarovan in takrat še ni imel statusa invalida, kasneje pa je ta status pridobil za nazaj, to je za čas pred prenehanjem delovnega razmerja. Tak zavarovanec pravico do delne invalidske pokojnine pridobi pod pogojem, da se v 30 dneh po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi na zavodu za zaposlovanje oziroma, če se je na zavodu za zaposlovanje že prijavil v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja.

9. Ostale revizijske navedbe na drugačno odločitev nimajo vpliva, zato se do njih revizijsko sodišče ne opredeljuje.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.