Jedro

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je tožnik pravilno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Istočasno mu je glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost v polnem delovnem času, v skladu z 91. členom ZPIZ-1, zakonito priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu avtomehanika ali dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2011 in št. ... z dne 24. 5. 2011 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo pravico do drugega dela v njegovem poklicu (avtomehanik), oziroma do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za lažje fizično delo, izmenoma stoje in sede, brez dela v globokem predklonu, brez hoje po neravnem ali spolzkem terenu, brez dela na višini ali lestvi in brez dvigovanja bremen nad 10 kg, s polnim delovnim časom od 21. 3. 2011 dalje (II. točka izreka). Izreklo je, da o pravici do nadomestila za invalidnost, njegovi odmeri in izplačevanju odloči tožena stranka s posebno odločbo (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na časovno razbremenitev s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma podrejeno razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 432,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen stroškovni izrek sodne odločbe, je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. V celoti je sledilo izvedenskemu mnenju A.A., ki je ocenil, da svojega dela ne more opravljati v skrajšanem delovnem času, da pa je sposoben za drugo ustrezno delo v svojem poklicu, in sicer od organizacije, vodenja, nabave in drugih opravil. Ker se sodišče do pripomb na izvedensko mnenje ni opredelilo, je prišlo do bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodba ne imela razlogov v odločilnih dejstvih, hkrati pa naj bi bili ti nejasni in sami s seboj v nasprotju.

Poudarja, da je 32 let delal kot voznik težke gradbene mehanizacije – s.p.. Nima nobenih izkušenj z vodenjem, organizacijo in nabavo, zaradi česar naj izvedensko mnenje ne bi izhajalo iz dejanskih okoliščin.

Ne soglaša niti z dopolnilnim mnenjem sodnega izvedenca, ki je pri ocenjevanju sprememb v zdravstvenem stanju na svoj poklic izhajal iz tega, da naj bi kot direktor podjetja skrbel za nabavo potrošnega, gradbenega in strojnega materiala, pridobivanje in organizacijo dela, nadzor nad izvedbo del, kar naj bi lahko delal še naprej. Ta del izvedenskega mnenja nima podlage v izvedenih dokazih, zato ni sprejemljivo. V s.p. namreč nikoli ni imel zaposlenih delavcev za izvajanje gradbenih del in nikoli ni bil direktor podjetja. Kot vsakega strojnika težke gradbene mehanizacije so ga poklicale stranke same. Nato je izvedel opravila, kot npr. izkop temeljev za hišo, razširitev dovozne poti, prekop njive, zabijanje kolov itd.. Nikoli ni sodeloval na natečajih, da bi pridobival delo, niti ni skrbel za organizacijo dela, saj je delo vedno opravljal sam. Zato je absurdna trditev, da naj bi imel izkušnje za vodenje s.p.. Ker je izvedenec vztrajal pri svojem mnenju, bi moralo sodišče nelogičnosti odpraviti in slediti dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbena izvajanja tožnika je pritožbeno sodišče preizkusilo celotno izpodbijano sodbo razen v njenem stroškovnem delu.

Ob preizkusu v navedenem obsegu ugotavlja, da pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Tako ugoditveni, kot zavrnilni del sodbe je izdan ob prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih drugih kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Izrek sodbe je povsem razumljiv in ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Razlogi niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Seveda ne drži niti trditev, da naj pisni odpravek sodbe ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih samo zato, ker se sodišče ni opredelilo do vseh tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje. Že načeloma se namreč sodišču ni potrebno opredeljevati do vsakršne navedbe strank, temveč le tistih, ki so odločilnega pomena za razsojo zadeve. Ker torej zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, je morala pritožba v tej smeri ostati brezuspešna.

Enako velja glede smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu po postavitvi drugega sodnomedicinskega izvedenca. V skladu z 212. členom ZPP je stranka sicer dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Vendar pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, glede na 2. odstavek 213. člena ZPP, vedno odloča le sodišče. Potem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, da je sodno izvedensko mnenje A.A. strokovno medicinsko prepričljivo utemeljeno in obrazloženo, je dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca, utemeljeno zavrnilo. Zgolj dejstvo, da se stranka ne strinja z izvedenskim mnenjem, samo po sebi namreč ni razlog za izvedbo dokaza z drugim medicinskim strokovnjakom iste specializacije.

Nenazadnje pa iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi 14. 7. 2014 ne izhaja, da bi tožnik postopal po 286.b členu ZPP in takoj uveljavljal procesno kršitev zaradi zavrnitve dokaznega predloga z novim medicinskim izvedencem. Zato tudi v pritožbi zatrjevana pomanjkljivost postopka, ne more biti upoštevna.

Sicer pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča imelo sodišče prve stopnje v izvedenskem mnenju specialista medicine dela, prometa in športa strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu 8. 5. 2009, ko je utrpel luksacijo desnega kolka, zloma fibule, zlom gležnja, zlom stranskih odrastkov hrbtenice od L1 do L3 in udarec v desno polovico prsnega koša, za delo strojnika težke gradbene mehanizacije v okviru s.p. dejavnosti, več sploh ni zmožen. Hkrati ni razloga za dvom, da je pa pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost s polnim delovnim časom, za druga dela v njegovem poklicu avtomehanika ali delo na drugem delovnem mestu z vsemi določenimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Ker je torej v obravnavani zadevi zagotovo podan dejanski stan iz 3. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) sta s prvostopenjsko sodbo izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta zaradi nepravilne in protiustavne uporabe 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, zakonito odpravljena.

Tožnik je pravilno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 21. 3. 2011 dalje. Istočasno mu je glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost v polnem delovnem času, v skladu z 91. členom ZPIZ-1, zakonito priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu avtomehanika ali dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Pritožba zoper I., II. in III. točko izreka sodbe, je tako morala ostati brezuspešna.

Enako velja za pritožbo zoper IV. točko zavrnilnega izreka sodbe glede vtoževane časovne razbremenitve na 4 ure dnevno. Ker gre pri vprašanju zmožnosti ali nezmožnosti opravljanja del strojnika težke gradbene mehanizacije v okviru s.p. dejavnosti za strokovno medicinsko vprašanje, seveda ni mogoče slediti tožnikovemu prizadevanju, da bi navedena opravila v s.p. dejavnosti lahko še naprej opravljal v polovičnem delovnem času. Prav z mnenjem sodno medicinskega izvedenca je bilo le še dodatno potrjeno povsem enako mnenje IK II. iz predsodnega upravnega postopka.

Pri tem seveda niso logične trditve pritožnika, da v dejavnosti s.p. ni nobenih opravil v zvezi z organizacijo, vodenjem, pridobivanjem posla, vzdrževanjem mehanizacije, itd.. Četudi tožnik v dejavnosti s.p. ni imel nobenega zaposlenega, in glede na statusno ureditev res ni bil direktor takšnega gospodarskega subjekta, je bil kot lastnik in izvajalec dejavnosti odgovorna oseba za njeno delovanje. Pritožbeno zatrjevanje, da v dejavnosti s.p. ni nobenih opravil vodenja in organizacije dela vključno z lažjimi deli, ki jih je glede na preostalo delovno zmožnost ob določenih omejitvah še sposoben opravljati poln delovni čas, torej ni logično. Posledično iz navedenih razlogov izvedenskemu mnenju ni mogoče uspešno očitati nestrokovnosti, niti vrhunskemu strokovnjaku medicine dela, prometa in športa nepoznavanje pogojev dela pri poklicu avtomehanika.

Ker je bilo tako v predsodnem kot v sodnem postopku nadalje prepričljivo ocenjeno, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, je hkrati zakonito zavrnjen tudi zahtevek za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, saj ni podan dejanski stan iz 2. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.