Jedro

Tožnik ni mogel dokazati toženkinega nedopustnega ravnanja, ker sta sodišči ugotovili: (1) da toženka iz objektivnih razlogov ni mogla prej predlagati vknjižbe svoje lastninske pravice na stanovanju, ki ga je zastavil njen mož in (2) da (zatrjevano) njena izjava o odreku lastništva na stanovanju kot enostranski ponovni posel ni povzročila razveze darilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh povrniti toženki 982,82 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15,501.821,73 SIT (sedaj 64.687,96 EUR) odškodnine, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Stališče obeh sodišč je bilo, da toženka ni ravnala nedopustno in da med njenim ravnanjem in tožnikovo škodo tudi ni vzročne zveze.

2. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo njegovi pritožbi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da je ob nastanku zastavne pravice skrbno ravnal in se zanesel na zemljiškoknjižno stanje, kolikor je bilo pač mogoče. Ker je šlo za nevknjiženo nepremičnino zaradi neizvedene etažne lastnine, se je zanesel na domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki to izkazuje z listino o prenosu lastninske pravice. Takrat ni vedel, da lastnik stanovanja ni sedaj pokojni F. Ž., temveč toženka. Sodišče bi v takih primerih moralo dati prednost dobrovernemu zastavnemu upniku, ne pa pravemu lastniku, ki ni ravnal z dolžno skrbnostjo. Kot mora pri vpisani nepremičnini novi lastnik poskrbeti za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, bi v primeru nevknjižene nepremičnine moral skrbeti vsaj za to, da ima v posesti listino, ki izkazuje njegovo lastništvo. Zato je tudi to toženkino ravnanje lahko obravnavati kot protipravno. Sicer pa je treba toženkino ravnanje obravnavati kot celoto, ne pa parcialno po posameznih dejanjih, kot sta to storili obe sodišči. Toženka je vedela, da se stanovanje zastavlja. Njena ravnanja je treba obravnavati skupaj z ravnanji njenega moža, saj je šlo za usklajeno in aktivno delovanje obeh, na kar je tožnik opozarjal v svojih navedbah na prvem naroku in so zmotni razlogi pritožbenega sodišča, da toženki ni bilo očitano sodelovanje pri prevari. Tožnik se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča o pritožbeni novoti v zvezi z dogajanjem ob vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo, ker je take trditve postavil že na prvem naroku, smiselno pa tudi v tožbi. Toženka in F. Ž. sta tožnikovo zaupanje zlorabila in tožnika izigrala. Da je toženka lahko ponovno vložila predlog za vpis lastninske pravice, je bilo mogoče le na podlagi povezanega ravnanja z njenim možem. Tudi toženkine izjave iz leta 2000 ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih dogodkov, saj je bil namen izjave zavesti tožnika, ki je na podlagi nje izročil izvirnik kupne pogodbe iz leta 1991. V zvezi s to izjavo tožnik vztraja pri stališču, kaj pravno pomeni, in pri pritožbenih trditvah o odpadli kavzi darilne pogodbe ter drugačni pravni naravi te pogodbe. Vztraja tudi pri stališču o pristnosti izjave, opozarja na vsebino dopisa s 3. 5. 2003, ki ga označi kot indic, da je takrat toženka tožniku priznavala njegovo pravico do poplačila iz zastavljenega stanovanja. Res samo vložitev predloga za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni protipravno ravnanje, je pa treba upoštevati način, kako je toženka prišla do tega, da je predlog sploh lahko vložila. Ob potrebnem obravnavanju vseh dogajanj in usklajenega ravnanja toženke in njenega moža je najmanj preuranjen zaključek pritožbenega sodišča o neobstoju vzročne zveze. Ravnanje obeh je povzročilo, da ni prišlo do vpisa zastavne pravice v tožnikovo korist in s tem do poplačila terjatve iz vrednosti stanovanja. Zaradi nejasnih, nepopolnih in nasprotujočih si razlogov sta obe sodišči storili procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbeno sodišče pa je napačno presodilo, da gre pri opisu dogajanja ob vpisu v zemljiško knjigo za pritožbeno novoto. Obrazložitev obeh sodišč je neprepričljiva pri vprašanju tožnikove dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo. Trditve, da se je ob ustanovitvi zastavne pravice zanesel na stanje zemljiške knjige (in predložene kupne pogodbe) ni mogoče uporabiti proti njemu z očitkom, da ob vložitvi predloga v zemljiško knjigo ni ravnal dovolj skrbno. Gre za dva ločena dogodka. Tožnik v nadaljevanju prikazuje, da brez njegove izročitve izvirnika kupne pogodbe toženka sploh ne bi mogla doseči vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, do originala pa sta toženka in njen mož prišla s prevaro in zlorabo tožnikovega zaupanja. Zato je sodišče druge stopnje z opredelitvijo teh pritožbenih trditev kot novot kršilo ZPP.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev. Odgovoru je priložena tudi laična vloga toženke, ki je revizijsko sodišče ni obravnavalo (tretji odstavek 86. člena ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, njihovo izpodbijanje, dopolnjevanje in spreminjanje v reviziji pa nedopustno, izhaja, da je toženkin mož F. Ž. 14. 10. 1998 z notarskim sporazumom o zavarovanju tožnikove denarne terjatve do V. in B. Ž. (zastaviteljeva snaha in sin) zastavil stanovanje, ki ga je sicer 21. 12. 1991 kupil od Občine Ljubljana Center, vendar pa ga je 22. 7. 1992 podaril toženki. Že v notarskem sporazumu je bilo navedeno, da zemljiškoknjižno stanje še ni urejeno in da zato ni mogoča niti vknjižba lastninske pravice niti ustanovljene zastavne pravice. Stanovanje je bilo vpisano v zemljiško knjigo šele 4. 4. 2000 na podlagi projekta etažne lastnine, toženkina lastninska pravica na njem pa na podlagi 6. 6. 2000 vloženega zemljiškoknjižnega predloga.

6. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev sta obe sodišči zavrnili tožnikov očitek, da naj bi toženka z zavlačevanjem vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo nedopustno ravnala in povzročila nemožnost vpisa tožnikove zastavne pravice na stanovanju, s tem pa tudi nemožnost njegovega poplačila v izvršilnem postopku iz zastavljenega stanovanja. Pravilno sta ugotovili, da vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo iz objektivnih razlogov, torej od toženke neodvisnih razlogov, prej ni bil možen. Tožnik pritožbeno tem ugotovitvam in presoji niti ni izrecno ugovarjal. Sodišči sta še dodali, da tožnik v letu 2001 ob vložitvi svojega predloga za zaznambo ni bil dovolj skrben, saj je bila pri tem vložku že vpisana plomba zaradi toženkinega predloga s 6. 6. 2000 za vpis njene lastninske pravice, zato se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tožnik v zvezi s svojim ravnanjem v reviziji očita obema sodiščema, da bi morali ločeno obravnavati njegov predlog za zemljiškoknjižni vpis zastavne pravice v letu 2001 od ravnanja v letu 1998 ob sklepanju notarskega sporazuma o zavarovanju njegove terjatve (medtem ko za toženkino ravnanje trdi nasprotno, da bi moralo biti obravnavano celovito in skupaj z zatrjevano usklajenim ravnanjem njenega moža). V letu 1998 naj bi se zanesel na zemljiškoknjižno stanje s podatkom, da je (celotna) nepremičnina splošno ljudsko premoženje in na predloženo kupno pogodbo iz leta 1991. Zavzema se za tako analogno uporabo načela zaupanja v zemljiško knjigo pri nevknjiženih nepremičninah, ki bi bila v njegovo korist. Tako stališče je neutemeljeno že iz preprostega razloga, ker ni imel v kaj zaupati, saj podatka o spornem stanovanju v zemljiški knjigi sploh še ni bilo.

7. Tožnik ni uspel niti z drugim razlogom, s katerim je uveljavljal toženkino nedopustno ravnanje. Zmotno je namreč njegovo stališče, pri katerem vztraja še v reviziji, da naj bi toženkina izjava z 12. 4. 2000 o nepreklicnem odreku lastništvu na spornem stanovanju povzročila razvezo darilne pogodbe. Tako kot za sklenitev je tudi za razvezo pogodbe potrebna soglasna volja obeh pogodbenikov, darovalčevo soglasje pa ni bilo dokazano. Zaradi takega materialnopravno pravilnega izhodišča se sodišči tudi nista ukvarjali z v postopku na prvi stopnji zelo spornim vprašanjem o pristnosti navedene izjave. Tožnik torej ni mogel uspeti s trditvijo, da naj bi bilo zaradi zatrjevano toženkine izjave nedopustno njeno ravnanje, ko je vložila predlog za zemljiškoknjižni vpis svoje lastninske pravice.

8. Vse ostale revizijske trditve pomenijo nedopustno razširjanje ali celo spreminjanje tako tožnikove trditvene podlage o toženkinem nedopustnem ravnanju, kot tudi v postopku pred obema sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. V razlogih sodb nižjih sodišč ni dejanske ugotovitve, da naj bi toženka vedela za zastavitev svojega stanovanja in za neplačan dolg moževega sina in snahe. Ne gre namreč za dolg njenega moža, kot zatrjuje tožnik v reviziji, saj je bil mož le zastavitelj. Zato seveda tudi ni razlogov o zatrjevano usklajenem delovanju toženke in njenega moža. Ni pa jih tudi zato, ker te trditve tožnik prvič konkretno opredeljuje šele v reviziji, kar pa je nedopustno. V postopku na prvi stopnji je toženkino nedopustno ravnanje konkretno opredelil le z že omenjenima dvema razlogoma, o katerih sta obe sodišči materialnopravno pravilno odločiti. Niti na prvem naroku niti v vlogi s 4. 4. 2006 ni trditve o usklajenem skupnem ravnanju obeh, kot skuša tožnik prikazati v reviziji. Posplošena trditev v omenjeni vlogi o več zavezovalnih pravnih poslih med zakoncema v obliki enostranskih izjav ni taka trditev, poleg tega pa je tožnik v postopku na prvi stopnji konkretno zatrjeval le eno enostransko izjavo iz leta 2000. 9. Nedopustno razširjanje trditvene podlage pomeni tudi revizijska trditev, da je toženka ravnala protipravno, ker naj kljub nevknjiženi nepremičnini ne bi poskrbela za svojo posest listine, ki je izkazovala njeno lastništvo. Podoben odgovor velja za revizijske trditve v zvezi z originalom kupne pogodbe z 21. 12. 1991. V tožbi je tožnik trdil le, da je bil ta original priložen predlogu toženkinega moža iz leta 2001 za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, na naroku pa še, da je bil ta predlog umaknjen, nakar je toženka skupaj z originalom kupne pogodbe in darilno pogodbo vložila zemljiškoknjižni predlog (dejansko je zemljiškoknjižni predlog vložila že 6 .6. 2000). V pritožbi je svoje trditve spremenil. Original kupne pogodbe naj bi bil priložen njegovemu predlogu za vknjižbo hipoteke, ob zavrnitvi tega predloga pa naj bi mu bila vrnjena dokumentacija brez originala kupne pogodbe. Iz tega je tožnik v pritožbi sklepal, da naj bi toženka s prisilo od svojega moža pridobila original kupne pogodbe in predlagala vknjižbo svoje lastninske pravice. Pritožbeno sodišče je te trditve pravilno zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj tožnik takega toženkinega nedopustnega ravnanja v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal. Tožnik v reviziji spet spreminja svoje trditve. Izvirnik kupne pogodbe naj bi bil pripravljen izročiti prav zaradi toženkine izjave iz leta 2000 o preklicu darilne pogodbe, da bi lahko toženkin mož vpisal svojo lastninsko pravico na stanovanju, on pa hipoteko. Ker naj bi toženka v nasprotju z dogovorom ta original uporabila za vpis svoje lastninske pravice, sta ona in njen mož z zlorabo zaupanja in prevaro prišla do originala. Gre za spremenjeno trditev o nedopustnem toženkinem ravnanju, ki je tudi v nasprotju s tožnikovimi trditvami v tožbi, da je bil original pogodbe priložen zemljiškoknjižnemu predlogu toženkinega moža, in s trditvami v pritožbi, da je bil priložen njegovemu predlogu za vpis hipoteke, pa naj mu ga sodišče ne bi vrnilo.

10. Trditve o odpadli kavzi darilne pogodbe zaradi razveze zakonske zveze in drugačni pravni naravi pogodbe med toženko in njenim možem je pritožbeno sodišče glede na tožnikove trditve v postopku na prvi stopnji pravilno zavrnilo kot nedovoljene pritožbene novote in je drugačno tožnikovo revizijsko stališče zmotno. Te pritožbene trditve je tožnik utemeljeval z novimi dejanskimi okoliščinami, med drugim tudi s sklicevanjem na vsebino posameznih pogodbenih določb, ki naj bi kazale na odplačnost pravnega posla. Do zatrjevano procesne kršitve na pritožbeni stopnji zato ni prišlo, kot tudi ne do procesne kršitve na obeh stopnjah sojenja iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj jo tožnik uveljavlja nekonkretizirano in le z delom prepisa abstraktne zakonske določbe.

11. Ob ugotovljeni dejanski podlagi sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ko sta zavrnili tožbeni zahtevek oziroma pritožbo. Vsi štirje elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno, zato izostanek že samo enega od njih utemeljuje zavrnitev odškodninskega zahtevka. Ker tožnik ni dokazal nedopustnega toženkinega ravnanja, vprašanje vzročne zveze ni bilo več pomembno in se sodiščema z njim ne bi bilo treba ukvarjati.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. O toženkinih stroških revizijskega odgovora je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da jih mora povrniti tožnik, odmerilo pa jih je na podlagi določb odvetniške tarife.