Jedro

Zavezanec za dohodnino od dobička iz kapitala je odsvojitelj kapitala.

Po določbi 94. člena ZDoh-2 podleže obdavčitvi vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, razen v tistih primerih, ki so z zakonom izrecno izvzeti, med temi pa razdružitev skupnega premoženja ni navedena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 27 534,93 EUR po stopnji 20% v znesku 5 506,99 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ odločil na podlagi napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala, ki jo je vložila tožeča stranka ter na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na odmero oziroma na plačilo navedenega davka in ki jih citira v nadaljevanju. Pri tem ugotavlja, da gre za odsvojitev nepremičnin parc. št. 220/5 (1/1) in parc. št. 222/3 (½), k.o. A., da je pridobitni naslov nakup, da je datum pridobitve nepremičnine 14. 9. 2010, datum odsvojitve 25. 10. 2010 ter čas posedovanja nepremičnine do 5 let. Vrednost nepremičnin ob pridobitvi znaša 16 846,60 EUR in vrednost ob odsvojitvi 45 000,00 SIT, tako da znaša davčna osnova, ob upoštevanju stroškov ob pridobitvi (168,46 EUR) in odsvojitvi (450 EUR), 27 534,93 EUR ter da se posledično (po stopnji 20%) odmeri in naloži v plačilo dohodnina od dobička iz kapitala v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je po sporazumu o razdružitvi skupnega premoženja za plačilo davka zavezana bivša izvenzakonska partnerka, pa pojasni, da je po določbah ZDoh-2 zavezanec za odmero davka tožnik kot tista fizična oseba, ki je odsvojila nepremičnino in pri tem dosegla dobiček. Kolikor se je tožnik z bivšo partnerko dogovoril, da bo ona poravnala odmerjene davčne obveznosti, gre za dogovor zasebne narave, ki kot takšen na odmero davčnih obveznosti nima nobenega vpliva.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi se sklicuje na vsebino sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, iz katerega po navedbah tožbe izhaja, da tožnik ni odsvojil lastne nepremičnine, temveč da se je razdružilo skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, ter da tožnik ni prejel na podlagi sporazuma nobenega denarja, temveč je bil s sklenitvijo sporazuma dejansko prikrajšan. Predvsem pa z razdružitvijo premoženja ni ustvaril nobenega dobička, temveč je bil na izgubi, saj so mu s prenosom solastnega dela nepremičnine na bivšo partnerko ostali dolgovi v približni višini 16 000,00 EUR. Ker z omenjeno pogodbo ni dosegel dobička, meni, da mu davek ne bi smel biti odmerjen. Navaja še, da je bil v poplačilo kreditov z doseženo kupnino prisiljen, ker brez tega, da se krediti odplačajo, ni bil sposoben vzeti drugega kredita, ki ga je potreboval za nakup stanovanja in za preselitev ob prekinitvi zunajzakonske zveze. Krediti, ki so se poplačali s kupnino, so bili namenjeni za nakup iste nepremičnine kot tudi za njeno razširitev. Zato tožnik z razdružitvijo premoženja ni ustvaril nobenega dobička, saj sta z bivšo partnerko v nepremičnino veliko vložila. Nenazadnje pa meni, da ni zavezanec za plačilo davka tudi na podlagi določb sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, saj iz 4. točke sporazuma, ki ima moč izvršljive pravnomočne sodne odločbe, jasno izhaja, da je morebitni davek od prometa z nepremičnino ali davek na dobiček zavezana plačati bivša izvenzakonska partnerka B.B. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

B.B. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da gre v konkretnem primeru za delitev skupnega premoženja ter da tožnik ni ustvaril nobenega dobička. Sama pa da je v celoti izpolnila svojo obveznost po notarskem zapisu, saj je storila vse, da je bila oproščena plačila davka na promet nepremičnin, medtem ko druga alternativna obveznost (plačilo dohodnine od dobička iz kapitala) po sporazumu pripada tožeči stranki.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZDoh-2, na katere se pravilno sklicujeta že oba davčna organa, je zavezanec za dohodnino od dobička iz kapitala nedvomno njegov odsvojitelj. Sklicevanje tožnika na določbe sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev zato iz razlogov, ki jih obširno navaja že drugostopni davčni organ v svoji odločbi, zato ni pravno pomembno in mu tudi sodišče, tako kot že oba davčna organa, ne more slediti.

Da gre v konkretnem primeru za odsvojitev nepremičnin in s tem kapitala, ki podleže obdavčitvi, pa po presoji sodišča prav tako ni nobenega dvoma. Iz določb sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja namreč dovolj jasno sledi, da se z njim (med drugim) prenaša lastninska pravica na nepremičninah s tožnika na bivšo izvenzakonsko partnerko B.B. Razlogi za odsvojitev pri tem niso pomembni, saj po določbah 94. člena ZDoh-2 podleže obdavčitvi vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, razen v tistih primerih, ki so z zakonom izrecno izvzeti in med katerimi razdružitev skupnega premoženja ni navedena. Zato tudi tožbeni ugovori v tej smeri niso pravno pomembni in jih sodišče kot takšne zavrača. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker okoliščine relevantne za odločitev niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.