10. 10. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Genshipping Corporation, Liberija, ki jo zastopa mag. Gregor Velkaverh, odvetnik v Kopru, na seji 10. oktobra 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke prvega odstavka 5. člena, prvega odstavka 49. člena in prvega odstavka 80. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04, 70/04 – popr., 139/04 in 108/05) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija 2. točko prvega odstavka 5. člena, prvi odstavek 49. člena in prvi odstavek 80. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1). Navaja, da je ladjarsko podjetje s sedežem v Liberiji in v 100 % lasti domače pravne osebe. Kot tuja pravna oseba oziroma kot tuj rezident do začetka uporabe ZDDPO-1, to je do 1. 1. 2005, ni bila obdavčena po slovenskih davčnih predpisih. Ker ima upravo družbe v Sloveniji, je po 2. točki prvega odstavka 5. člena ZDDPO-1 pridobila status rezidenta Slovenije. S tem je postala zavezanka za obračun davka po ZDDPO-1 od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji oziroma izven nje. Ker pa so na podlagi prvega odstavka 49. člena ZDDPO-1 olajšave za investicije v opremo omejene samo na investicije v Sloveniji in ker naj zaradi narave svoje dejavnosti ne bi imela izbire glede kraja investicij, meni, da je izpodbijana ureditev protiustavno posegla v pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave). Meni tudi, da je bila izpodbijana ureditev v nasprotju z načelom pravne varnosti kot enim od načel pravne države (2. člen Ustave), uvedena brez prehodnega prilagoditvenega obdobja.

2.Državni zbor v svojem odgovoru zavrača očitke v pobudi. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 58/04 in št. 61/04 – popr. ter OdlUS XIII, 33) ter na razloge, ki jih je v svojem mnenju k pobudi navedla Vlada. Ta se v odgovoru sklicuje na svoja stališča, ki ji je Ustavnemu sodišču posredovala že v odgovoru na pobudo v zadevi št. U-I-59/03 ter opozarja na dejstvo, da je bilo omejevanje priznavanja investicijskih olajšav na investicije v Sloveniji uveljavljeno že z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 108/02 – ZDDPO-C), ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2003. V odgovoru navaja tudi razloge za uvedbo kriterija sedeža dejanske uprave pri določanju rezidentskega statusa ter pojasnjuje, zakaj meni, da izpodbijane določbe ZDDPO-1 niso v neskladju z Ustavo.

B.

3.Z uveljavitvijo Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDDPO-2) je ZDDPO-1 prenehal veljati. V primerih, ko izpodbijani zakon med postopkom pred Ustavnim sodiščem preneha veljati, morajo biti za njegovo presojo izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Na podlagi 47. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče ugotovi, da takšen zakon ni bil v skladu z Ustavo, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti tega zakona. Takšne posledice bi bilo mogoče odpraviti le v odprtih postopkih v zvezi z ureditvijo, ki ne velja več. V takih primerih pa mora pobudnik izkazati, kako bi se z morebitno zanj ugodno odločitvijo Ustavnega sodišča izboljšal njegov pravni položaj. Ustavno sodišče je pobudnico zato pozvalo, naj sporoči, ali še vztraja pri vloženi pobudi za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZDDPO-1, in če vztraja, naj izkaže pravovarstveno potrebo za njihovo oceno ustavnosti.

4.Pobudnica v svojem odgovoru vztraja pri vloženi pobudi. Izboljšanje svojega pravnega položaja, ki naj bi bilo posledica ugotovitve neskladja izpodbijane ureditve z Ustavo, utemeljuje s sklicevanjem na določbo 77. člena ZDDPO-2, ki ohranja v veljavi tek rokov iz 49. člena ZDDPO-1, in na posledice, vezane na te roke. Pri tem pa ne izkaže obstoja okoliščin, ki bi na podlagi prehodne določbe 77. člena ZDDPO-2 omogočale uporabo 49. člena ZDDPO-1. Določba 49. člena ZDDPO-1 v sedmem, osmem in devetem odstavku sicer omogoča uveljavljanje neizkoriščenega dela davčne olajšave za vlaganja v opremo tudi v prihodnjih davčnih obdobjih, tj. po davčnem obdobju, ko je bila izvršena investicija, vendar le v primeru, ko je davčna olajšava za vlaganja v opremo presegla davčno osnovo davčnega obdobja, v katerem je bila investicija realizirana. Določba 49. člena ZDDPO-1 v povezavi z določbo 77. člena prehodnih določb ZDDPO-2, pa ne daje podlage za naknadno uveljavljanje davčne olajšave iz 49. člena ZDDPO-1 v primerih, ko zavezanec te olajšave ne uveljavlja v davčnem obdobju realizirane investicije. Naknadno uveljavljanje davčnih olajšav je glede na določbo 359. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) mogoče le do poteka roka za predložitev davčnega obračuna oziroma do izdaje odmerne odločbe v postopku davčnega nadzora. Tudi s trditvijo, da ima pobudnica, skladno z določbami ZDavP-2, do poteka zastaralnih rokov še vedno pravico zahtevati vračilo plačanega davka, pravovarstvene potrebe ne izkaže. Vračilo izkazanega preplačila davka je namreč na podlagi 97. člena ZDavP-2 mogoče le v primeru, da je preplačilo ugotovljeno s predloženim davčnim obračunom oziroma z odločbo, ki je v primeru samoobdavčitve lahko izdana le v postopku preverjanja pravilnosti določenega davčnega obračuna.

5.Odmera davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 je bila v obravnavani zadevi opravljena na podlagi samoobdavčitve oziroma davčnega obračuna pobudnice, ki je izvršilni naslov. Ker ima ugotovitev neskladja izpodbijane zakonske ureditve, ki ne velja več, učinek le na postopke, ki so v teku oziroma o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, pobudnica pa v zvezi z odmero davka o dohodkov pravnih oseb za leto 2005 nima odprtega postopka, morebitna ugotovitev neskladja izpodbijanih določb ZDDPO-1 z Ustavo ne bi izboljšala njenega pravnega položaja. Ker pobudnica tudi ni izkazala, da bi v letu 2006, ko je še veljala izpodbijana zakonska ureditev, investirala v nakup novih ladij, za presojo izpodbijane ureditve ne izkazuje pravovarstvene potrebe. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj