Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga, češ da se je sodišče že prepričalo o nasprotnem, predstavlja nedovoljen utemeljitveni razlog v dokazni oceni.

V posebnih primerih je sodišče zaradi zagotovitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave dolžna stranko (v okviru materialnega pravdnega vodstva) pozvati k drugačnemu oblikovanju tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal neveljavnost oporoke. Nato je odločilo še o stroških postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe. Pritožnik sprva uveljavlja kršitev povzemanja tožbenih navedb. Dalje napada verodostojnost izpovedbe priče P. O.. Tako torej vztraja pri zatrjevanju obličnih pomanjkljivosti oporoke.

3. Vztraja pa tudi pri drugem razlogu za neveljavnost oporoke, to je, da je zapustnik oporoko napravil zaradi grožnje oziroma zvijače. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče F. R., ki bi vedela izpovedati, da F. R. pri sestavi oporoke ni imel svobodne volje. Dalje pritožnik vztraja še pri drugih stališčih, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje. V zaključku pritožbe pa napada tudi razloge sodišče, češ da bi moral postaviti razveljavitveni in ne ugotovitveni zahtevek glede neveljavnosti oporoke. Če pa bi sodišče že štelo, da je pravilen zahtevek razveljavitveni, pa bi ga moralo k popravi pozvati v okviru materialnega pravdnega vodstva.

4. Pritožba je bila vročena tožencem, ki pa nanjo niso odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1) utemeljen, to je kršitve, ki jo pritožba izrecno uveljavlja ter je nanjo tudi opozorila že ob zaključku dokazovanja pred sodiščem prve stopnje (primerjaj 286.b člen ZPP).

7. Tožnik svoj zahtevek namreč med drugim gradi tudi na dejanski tezi, da oporoka ni plod zapustnikove svobodne volje, ker naj bi bil v sestavo oporoke prisiljen (prvi odstavek 60. člena ZD (2).

8. Tožnik je osrednje dejstvo želel dokazovati (tudi) s pričo F. R.. Dokazni predlog je podal v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2011 (glej list. št. 63) ter ga substanciral na naroku 9. 2. 2012 (hrbtna stran list. št. 100). Šlo je torej za substanciran dokazni predlog o pravno pomembnem dejstvu.

9. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo, ker naj bi se na podlagi zaslišanja priče P.O. že prepričalo o nasprotnem.

10. Gre za nedopusten utemeljitveni razlog v dokaznem sklepu (za t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno). Ta predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (konkretno pravice do dokaza) ter s tem tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Ker je tako, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Druga možnost ob utemeljeni pritožbi bi bila razpis pritožbene obravnave, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom iz 11. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo postopek namreč zgolj dopolnilo, pritožbeno sodišče pa bi ga moralo v celoti ponoviti.

12. Prav pa ima pritožnik tudi v sklepnem delu pritožbe, ko pravi, da sodna praksa dopušča ugotovitvene zahtevke v primeru neveljavnosti oporoke, čeprav bi moral biti zahtevek po teoretični koncepciji najbrž res razveljavitveni. Prav tako ima prav glede tega, da bi bilo sodišče, če bi štelo, da o takem zahtevku ne more vsebinsko soditi, v okviru materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) dolžno tožnika pozvati, naj zahtevek popravi.

13. Aktivnost sodišča pri oblikovanju pravilnega tožbenega zahtevka je dopustna le v izjemnih primerih. Pogoj npr. je, da stranka s trditveno podlago jasno opredeli predmet pravde, napačen zahtevek pa ni posledica njene malomarnosti (ali očitno napačnega pravnega izhodišča), marveč bodisi tega, da je pravna konstrukcija, iz katere izvira zahtevek (rešitev njenega pravnega razmerja) izrazito kompleksna bodisi tega, da je bila s prehodnim ravnanjem sodišča zavedena bodisi tega, da je postavila zahtevek, ki ga je sodna praksa dotlej daljši čas dopuščala. Merilo pri tem mora biti, ali bi bila brez posredovanja sodišča stranka prikrajšana v učinkoviti pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave) (3). Poseg sodišča v oblikovanje tožbenih zahtevkov v okviru materialnega pravdnega vodstva dopušča oziroma utemeljuje tudi novejša teorija (4) in tudi najnovejša sodna praksa Vrhovnega sodišča (5).

14. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz gornje obrazložitve.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter še poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/1976 ter poznejše spremembe)

(3) Povzeto po: T. Pavčnik, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi, gradivo za odvetniške šole 2012, stran 30. (4) Primerjaj Mateja Končina Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov – Stvarno pravo, Pravosodni bilten št. 2/2011, stran 73 in Nina Betteto, Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, 7/2008. Nina Betteto se na področju stvarnih predlogov (se pravi tožbenih zahtevkov) zavzema za merilo, povzeto po nemški teoriji, da se zaradi pobude sodišča ne sme spremeniti cilj pravde.

(5) Odločba II Ips 1213/2008