Jedro

Sodno varstvo v primeru plačila institucionalnega varstva je zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, zato je sodišče izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.

Izrek

I. Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na to sodišče vložila tožbo zoper sklep Centra za socialno delo Celje, s katerim je prvostopenjski organ odločil, da se predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrže. Odločitev se je nanašala na oprostitev plačila socialno varstvenih storitev za A.A. Pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnil drugostopenjski organ z odločbo, št. 12302-52/2014/2 z dne 19. 6. 2014 in tožečo stranko v pouku o pravnem sredstvu poučil, da je zoper to odločbo dopusten upravni spor.

2. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je izvajalka storitev institucionalnega varstva - Dom za starejše, in da je v skladu z dogovorom št. 03067/2011 z dne 9. 2. 2011, sprejela v oskrbo A.A., ki se je zavezala za plačilo stroškov storitve institucionalnega varstva. Zaradi nizkih dohodkov je bila toženi stranki podana vloga za oprostitev plačila in še pred odločitvijo tožene stranke je oskrbovanka umrla. Na podlagi določbe 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) je tožena stranka odločila, da se A.A., zaradi nezadostnih lastnih sredstev, oprosti plačila ter odločila (z odločbo 1223-44/2011-6/2 z dne 7. 12. 2012), da je B.B. v celoti oproščen plačila storitev institucionalnega varstva za mater, sin C.C. pa naj bi bil dolžan prispevati k plačilu storitev. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke je razvidno tudi, da C.C. ni želel sodelovati v postopku, tožeči stranki pa je znano, da C.C. ni bil sposoben razumeti poteka postopka. Zaradi navedenega in ker je bilo ugotovljeno, da C.C. nima premoženja s katerim bi plačal institucionalno varstvo svoje matere, je tožeča stranka podala predlog za obnovo postopka, ker ji odločba CSD št. 1223-44/2011-6/2 z dne 7. 12. 2012 ni bila vročena, kljub temu, da je za sodelovanje v postopku in vročitev obstajal njen pravni interes.

3. Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

4. Kot je razvidno iz tožbe in njenih prilog, vlaga tožeča stranka tožbo, s katero izpodbija sklep CSD Celje, s katerim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka v zadevi oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za A.A., ker tožeča stranka svoje zahteve ni utemeljila s pravnim, ampak je izkazala samo dejanski interes.

5. Določbe glede odločanja o pravicah iz javnih sredstev vsebuje Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). V 1. členu določa, da ta zakon določa vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil (v nadaljnjem besedilu pravica iz javnih sredstev), o katerih se določa po tem zakonu, meje dohodkov, ki se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki so odvisne od materialnega položaja, enoten način ugotavljanja materialnega položaja, višino določenih pravic iz javnih sredstev in postopek njihovega uveljavljanja. Skladno s 6. členom tega zakona centri za socialno delo odločajo po tem zakonu o oprostitvi plačil socialno varstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo. V 37. členu ZUPJS je določen postopek uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, v 38. členu pa je določeno, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v tretjem odstavku 38. člena pa je določeno, da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. 6. Gre za specialne določbe posebnega zakona, ki ureja vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o pravicah iz javnih sredstev, kot so opredeljene v določbi 1. člena ZUPJS, torej tudi o oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstva (5. točka 6. člena ZUPJS).

7. Ker je torej sodno varstvo v primeru kot je obravnavani zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, je sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.