Jedro

Višino prikrajšanja nujnega dednega deleža sodišče praviloma ugotovi v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v deveti vrstici I. točke izreka črta besedilo: „je kupna pogodba neveljavna oziroma.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kupna pogodba z dne 29.4.2008, sklenjena med zapustnikom M. K. in njegovo hčerko – toženko po svoji vsebini in naravi neodplačna pogodba in da je toženka prejela nepremičnine, ki so predmet te pogodbe, od zapustnika kot darilo, zato je kupna pogodba neveljavna oz. nima pravnih učinkov v razmerju do tožnika kot nujnega dediča, in sicer do višine prikrajšanja njegovega nujnega deleža (¼). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem M. K. nepremičnine, ki jih je prejela na podlagi sporne pogodbe, do višine prikrajšanja nujnega deleža tožnika (¼). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je prvo sodišče zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 1.024,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbo zavrže oz. zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je bilo elektronsko sporočilo predlagano kot dokaz, da izkaže dejstvo, da je bila kupnina plačana v dveh delih. Sodišče je navedeni dokaz uporabilo za dokazovanje drugih dejstev, kar je v nasprotju z razpravnim načelom. Prvo sodišče je zaključilo, da je splošno znano dejstvo, da je zapustnik prejemal dodatek za pomoč in postrežbo. To stališče ni pravilno. Prvo sodišče je napravilo napačen sklep o tem, kaj je bil razlog za sklenitev kupne pogodbe. Ta je bil v tem, da je oče ves čas finančno podpiral hčeri toženke, ne pa očetova preskrbljenost na starost. Zaključek sodišča je v nasprotju z navedbami toženke. Podano je nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kaj je sodišče navedlo v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Oče je bil sicer večino časa od prejema kupnine do njegove smrti nepokreten, ni pa bil nepokreten ves čas. Sodišče se ni opredelilo do obdobja, ko se je oče lahko še prosto gibal, to je od konca marca do konca julija 2008. Ni utemeljilo, zakaj je štelo, da oče tudi v tem obdobju ni mogel porabiti denarja. Neutemeljen je zaključek, da bi bil prejem kupnine razviden iz dvigov iz očetove hranilne knjižice. Ker se dvigi iz očetove hranilne knjižice niso zmanjšali, je povsem verjeten tudi zaključek, da je oče do takrat večino kupnine že porabil ali razdal. Toženka bi z bančnimi izpiski lahko dokazovala varčevanje le od leta 2002 dalje, ker banka hrani bančne izpiske največ do 10 let nazaj. Septembra 2003 se je upokojila in bi zato lahko izkazala varčevanje plače za manj kot leto dni, kar ne bi bistveno vplivalo na dokazovanje plačila kupnine. Priči P. G. in J. G. sta plačilo kupnine potrdili. Oče je imel denar doma zato, ker bankam ni zaupal. Zaključek sodišča, da bi se oče v tem primeru odločil za prejemanje pokojnine na dom, je neutemeljeno, saj iz izpovedbe tožeče stranke izhaja, da je oče imel denar doma. Potrebna obnova stanovanja je bila eden od dejavnikov, ki je vplival na to, da je toženka začela razmišljati o odkupu stanovanja. Sodišče ugotavlja, da ni bilo mogoče na stopnji prepričanja zaključiti, da je bil vzpostavljen denarni krog med toženko in njenim očetom v zvezi z zatrjevano kupnino, ker denar ni bil položen na hranilno knjižico, vendar je ta sklep napačen. Priči sta potrdili toženkino trditev, da je bila kupnina v njuni prisotnosti plačana očetu. Sodišče ugotavlja, da so izkazani stroški očeta 43.140,00 EUR, kar ni v skladu z njegovo trditvijo, da denarni tok ni bil vzpostavljen. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo stroške nege v višini 14.040,00 EUR. Sodišče ugotavlja, da so bili dvigi iz očetove hranilne knjižice, zlasti v višini 4.500,00 EUR, očitno namenjeni nakupu bodisi medicinskih pripomočkov bodisi plačilu nege na domu, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. J. G. je potrdil, da je oče hranil denar za črne dni, in sicer za pogreb in nagrobnik, kar je bilo po njegovi smrti realizirano, to pa kaže, da je bil dvig v višini 4.500,00 EUR namenjen prav temu plačilu. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi očetova pokojnina zadoščala za stroške medicinskih pripomočkov in obdarovanje zdravstvenega osebja. Tožnik tudi ni navedel okoliščin, ki jih dokazuje s predlaganim dokazom, konkretno s hranilno knjižico zapustnika. Sodišče je s tem, ko je uporabilo dokaz tudi za dokazovanje drugih dejstev, ne da bi jih tožnik zatrjeval, kršilo razpravno načelo. Zavajajoče je sklicevanje sodišča, da plača J. G. ter prihranki toženke in moža niso bili dovolj za nakup stanovanja, ker sta morala zaradi plačila kupnine najeti tudi kredit, saj je bilo stanovanje kupljeno že pred 36 leti. Glede prikrajšanja nujnega deleža je tožbeni zahtevek oblikovalne in dajatvene narave, ne pa tudi ugotovitvene. Sodišče bi moralo zato zavreči ugotovitveni zahtevek. V skladu z 28. členom ZD mora sodišče ugotoviti, ali gre za prikrajšanje nujnega deleža in za kakšno prikrajšanje gre. Pravdno sodišče mora ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine, saj lahko le tako izračuna velikost razpoložljivega dela zapuščine ter nato velikost nujnega deleža tožnika in na ta način ugotovi, ali je njegov delež prikrajšan, pri čemer mora upoštevati tudi 35. člen ZD. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je trdil, da je oče pravdnih strank z oporoko z dne 15.5.2002 vse premoženje zapustil toženki, zato ni bilo razlogov, da bi isto (nepremično) premoženje leto dni pred smrtjo toženki prodal; da je bila toženka seznanjena z vsebino očetove oporoke; da je kupna pogodba (priloga A4) navidezna in prikriva darilno pogodbo, kar kaže okoliščina, da ni izkazan denarni tok oz. toženkino plačilo kupnine in očetov prejem te kupnine; da kupnina ni bila položena na očetovo hranilno knjižico in je tudi ni v očetovi zapuščini; da ni izkazan izvor denarnih sredstev, s katerimi naj bi toženka plačala kupnino ter da je neresnična in neživljenjska trditev toženke, da bi očetu izročila v gotovini kupnino 106.000,00 EUR, katero naj bi oče po toženkinih navedbah v celoti porabil v 15 mesecih pred smrtjo. Predložil je kopijo očetove hranilne knjižice (da kupnina ni bila položena nanjo).

6. Tožnik je s tem prevalil trditveno in dokazno breme o plačilu kupnine na toženko, kot je pravilno štelo prvo sodišče. Iz njegovih ključnih dejanskih ugotovitev izhaja, da je oče pravdnih strank živel pri toženki vse od leta 2000 (ko je predhodno hudo zbolel in ni bil več zmožen samostojnega življenja, zato je bil v njeni oskrbi – toženkina izpoved), da je bil oče pokreten še približno 3 mesece po sklenitvi sporne pogodbe, nato pa je bil do smrti 17.8.2009 vezan na posteljo, da je oče prejemal preko 1.000,00 EUR pokojnine, da toženka ni prihranila svojih celotnih plač, da zatrjevana kupnina ni bila položena na očetovo hranilno knjižico, da toženka ni predložila dokazov o vzpostavitvi denarnega kroga med njo in očetom v zvezi s kupnino (prvo sodišče je merilo na to, da toženka ni izkazala izvora zatrjevane kupnine in njenega plačila očetu) ter da toženka ni izkazala, da bi oče zatrjevano kupnino v celoti porabil v 15 mesecih.

7. Pritožbeno sodišče sprejema te ugotovitve kot pravilne. Na tej podlagi je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je kupna pogodba navidezna in da prikriva darilno pogodbo. Toženka ni predlagala nobenih relevantnih dokazov za svoje trditve o plačilu kupnine. Njene trditve o tem, kdo je bil prisoten ob plačilu kupnine, so bile neprepričljive že zato, ker so si nasprotovale (v odgovoru na tožbo je trdila, da je očetu plačala kupnino v dveh delih v navzočnosti obeh hčera, v prvi pripravljalni vlogi pa je navedla, da je kupnino plačala očetu v navzočnosti moža in hčerke P.). Takšen potek dogodkov v zvezi z zatrjevanim plačilom kupnine, kot ga je zatrjevala toženka, je izkustveno oz. življenjsko povsem neverjeten. Da bi oče od toženke, od katere je bil zadnja leta povsem odvisen, prejel denar oz. kupnino za stanovanje, bi bilo nesmiselno. Nerazumno bi tudi bilo, da bi povprečno skrben človek tako veliko vsoto denarja, ki jo zatrjuje toženka, hranil doma (tako toženka kot njen oče), še zlasti v razmerah inflacije kot v Sloveniji. Sklicevanje na nezaupanje v banke je ob splošno znanem jamstvu države za vloge v bankah neprepričljivo. Skregano z zdravo pametjo bi bilo, če bi toženka potem, ko ji je oče v oporoki z dne 15.5.2002 zapustil vse svoje premoženje (za njeno vsebino je očitno vedela še pred njeno razglasitvijo, saj je oporoko sama predložila sodišču v odprti ovojnici na zapuščinski obravnavi – priloga A5), to isto (nepremično) premoženje od očeta kupila. Toženkine trditve, da je oče zatrjevano kupnino 106.000,00 EUR hranil doma in da jo je v celoti porabil zgolj v 15 mesecih, ne zdržijo resne presoje (ob toženkinih zelo posplošenih oz. nekonkretiziranih trditvah, za katere namene naj bi oče potrošil ta denar oz. njegov pretežni del in v kolikšni višini, saj so darila vnukinjama skupno znašala le 29.100,00 EUR – nepomembno je, kako je prvo sodišče ugotovilo stroške nege očeta v znesku 14.040,00 EUR, saj jih toženka opredeljeno sploh ni zatrjevala, pri čemer ne gre za odločilno dejstvo). Če je oče podaril vnukinjama denar, je ta sredstva očitno imel iz drugih virov, ne pa iz zatrjevane kupnine (v zvezi s tožnikovo izpovedjo, da mu je oče omenil – očitno še pred sklenitvijo sporne pogodbe – naj si s toženko razdelita stanovanje in denar, ki ga ima doma). Toženka virov denarnih sredstev za kupnino ni konkretizirala in dokazala (tudi za drugi del kupnine, ko naj bi morala zbrati manjkajoča sredstva zaradi domnevne okvare sefa).

8. Ostale dejanske ugotovitve in s tem povezani zaključki prvega sodišča ne predstavljajo odločilnih dejstev za razsojo v tej zadevi. Enako zato velja za pritožbene trditve, s katerimi toženka napada te ugotovitve in zaključke prvega sodišča. Ker niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožnik je zatrjeval, da je kupna pogodba navidezna in da prikriva darilno pogodbo, kar je uveljavljal z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom (da je kupna pogodba neodplačna pogodba in da je toženka nepremičnine, ki so bile predmet kupne pogodbe, prejela od očeta kot darilo). Tako je v prvem odstavku tožbenega zahtevka uveljavljal vmesni ugotovitveni (v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP) in oblikovalni zahtevek.

10. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnikov nujni delež zaradi sporne darilne pogodbe prikrajšan (v zapuščini so zgolj neznatna sredstva, v primerjavi s premoženjem, ki je bilo predmet sporne pogodbe). Te ugotovitve pritožba obrazloženo ne izpodbija. Višino prikrajšanja (praviloma) sodišče res ugotovi v pravdi. V obravnavani zadevi je tožnik še navajal, da sta pravdni stranki (edina) dediča po očetu, ki je z oporoko vse premoženje namenil toženki, zato je tožnik prikrajšan za nujni delež. Podal je tisti minimum trditev, da je bila tožba še sklepčna. Ker je prikrajšanje nujnega deleža tudi oz. predvsem posledica sporne pogodbe, je zahteval vrnitev nepremičnin v zapuščino, pri čemer je zavzel stališče, naj se v zapuščinskem postopku ugotavlja vrednost čiste zapuščine in izračuna njegov nujni delež (v materialnopravnem pogledu glede na 28. člen ZD, upoštevajoč tudi 35. člen tega zakona). Toženka takšnemu stališču ni nasprotovala, saj se je upirala tožbenemu zahtevku zato, ker je vztrajala, da je bila sklenjena kupna pogodba. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da se izračun tožnikovega nujnega deleža opravi v zapuščinskem postopku (s tega vidika je izrek izpodbijane sodbe v oblikovalnem in dajatvenem delu dovolj določen, upoštevajoč relativne učinke izpodbojne tožbe zaradi prikrajšanja nujnega deleža – da pravni posel izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor bo po izračunu zapuščinskega sodišča potrebno, da tožnikov nujni delež ne bo več prikrajšan oz. da bo dopolnjen).

11. Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvo sodišče napačno odločilo, ko je sporno pogodbo razveljavilo. Tožnik ni bil pogodbena stranka, zato ne more zahtevati (tudi) razveljavitve sporne pogodbe. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP).

12. Ker glede preostalega dela izpodbijane sodbe uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenemu delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka je s pritožbo uspela v zanemarljivem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).