Jedro

4. tč. razlage 40. čl. KPNd (Ur.l. RS, št. 81/00) je potrebno razumeti tako, da je nastanek zamude za izplačilo solidarnostne pomoči še vedno vezan na zahtevek upravičenca, res pa delodajalec lahko izplača solidarnostno pomoč ne glede na zahtevek upravičenca takoj, ko se stečejo pogoji zanjo (npr. na pobudo sindikata ali delavcev).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. tč. izreka spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 35.180,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.5.2001 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 19.500,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sodbo na podlagi pripoznave dosodilo tožniku in naslova solidarnostne pomoči 81.573,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1999 dalje do plačila, ko je tožnik pri toženi stranki uveljavljal izplačilo te pomoči. Hkrati pa je s sodbo zavrnilo višji obrestni zahtevek od gornje glavnice, to je zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 1.6.1997, ko naj bi se sicer stekli pogoji za nastanek pravice do solidarnostne pomoči, do 8.11.1999 ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter v tem delu predlaga njeno razveljavitev oziroma spremembo v smeri ugoditve zahtevku. Pri tem opozarja na domnevno zmotno razlago pomena razlage kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki jo je sprejela pristojna komisija za razlago te kolektivne pogodbe (Ur. l. RS št. 81/2000).

Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče v prvi vrsti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe glede zavrnitve obrestnega zahtevka za čas pred 9.11.1999, ko je tožnik izrecno uveljavljal plačilo predmetne solidarnostne pomoči na podlagi določb Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPNd - Ur. l. RS št. 18/91, 24/92 in 15/94). Tako, kot razume tožnik razlago 40. čl. KPNd, ki jo je podala pristojna komisija dne 26.6.2000, bi gotovo šlo za vsebinsko dopolnitev KP, ki ne more veljati za nazaj. Seveda pa se hkrati postavlja vprašanje pristojnosti komisije za razlago KP za takšne vsebinske dopolnitve KP. Zato se pritožbenemu sodišču postavlja vprašanje, ali ne bi bilo potrebno razumeti 4. tč. navedene razlage 40. čl. KPNd v tem smislu, da je nastanek zamude za izplačilo solidarnostne pomoči še vedno vezan na zahtevek upravičenca (uveljavljanje pravic na podlagi zahtevka je pravilo pri uveljavljanju vseh socialnovarstvenih pravic), res pa delodajalec lahko legalno izplača solidarnostno pomoč tudi ne glede na zahtevek upravičenca takoj, ko se stečejo pogoji zanjo (na primer na pobudo sindikata ali sodelavcev).

Glede na povedano v tem delu pritožbeni razlogi niso bili podani. Pritožba pa upravičeno graja odločitev o stroških postopka, ki so tožniku nastali do delne pripoznave zahtevka, s katerim je uspel. Gre za stroške v zvezi s sestavo in vložitvijo tožbe v znesku 35.180,00 SIT (odvetniška nagrada z DDV v znesku 26.180,00 SIT in taksa za tožbo v znesku 9.000,00 SIT). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožniku priznalo iz naslova stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje povračilo gornjega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zaključka obravnave na prvi stopnji dalje do plačila. Glede na delni uspeh pritožbe je dolžna tožena stranka tožniku povrniti tudi stroške za sestavo pritožbe po najnižji tarifi (skupaj z DDV 15.000,00 SIT) in stroške za plačilo sodne takse (4.500,00 SIT), to je skupaj 19.500,00 SIT.