Jedro

Za avtorsko delo se po 3. členu zakona o avtorski pravici ne zahteva posebna oblika. Toda knjiženje poslovnega dogodka mora temeljiti na verodostojni knjigovodski listini, se pravi listini, ki ima med drugim materialno in s tem pravno podlago. Če delavci niso predložili nobenega poročila o opravljenem delu, ki mu je tožeča stranka priznala avtorstvo, potem bi bila morala tožeča stranka pribaviti kakršenkoli drug materialni dokaz o avtorskem delu, s čimer bi se opravičilo sporno knjiženje. Ker temu niso zadostili, se na izplačila v zvezi s temi deli obračunajo normalni davki in prispevki.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožena stranka je po podružnici v Ljubljani opravila inšpiciranje finančnega materialnega poslovanja tožeče stranke v letih 1991 in 1992 ter je nato izdala zaradi odprave ugotovljenih nezakonitosti in nepravilnosti dne 28.9.1994 odločbo, s katero je naložila tožeči stranki, da mora v svojem poslovanju: pod tč. I/1: povečati razne kratkoročne terjatve in zmanjšati nadomestila stroškov delavcem in prebivalstvu za 12.410.000,00 SIT in posledično za isti znesek povečati bruto dobiček, pod tč. I/2: povečati razne kratkoročne terjatve in zmanjšati nadomestila stroškov delavcem in prebivalstvu za 3.104.004,00 SIT in posledično za isti znesek povečati bruto dobiček, pod tč. I/3: povečati obveznosti za davke in prispevke in nadomestila stroškov delavcem za 135.887,00 SIT in posledično za enak znesek zmanjšati bruto dobiček, pod tč. I/4: zmanjšati druge proizvodne storitve in druge kratkoročne obveznosti iz poslovanja za 33.049.400,00 SIT in posledično za enak znesek povečati bruto dobiček, pod tč. I/5: zmanjšati stroške obdelavnih, dodelavnih in drugih storitev in druge pasivne časovne razmejitve za 36.000.000,00 SIT ter posledično za enak znesek povečati bruto dobiček, pod tč. I/6: razporediti dobiček na davke iz rezultata in obveznosti za davke iz rezultata v znesku 7.176.000,00 SIT, pod tč. I/7: plačati davek od dobička pravnih oseb v znesku 7.176.000,00 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dne 21.03.1993 do plačila, pod tč. I/8: plačati prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za invalidnost in telesno okvaro v znesku 62.424,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila, pod tč. I/9: plačati prispevek za zdravstveno varstvo v znesku 5.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila in pod tč. I/10: plačati prometni davek po tarifni št. I tarife davkov od prometa storitev v znesku 68.462,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila.

Tožena stranka je z odločbo z dne 19.6.1995 pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi zavrnila kot neutemeljeno.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo zaradi kršitve materialnega prava in predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka meni glede tč. I/1. prvostopne odločbe, ki se nanaša na stroške za prehrano za delavce podjetja I. p.o., da so izdatki utemeljeni, ker je z navedenim podjetjem sklenila dne 30.6.1991 pogodbo o poslovanju za dosego skupnih ciljev. Takšen zaključek tožeče stranke ni sprejemljiv, kajti do stroškov za prehrano bi imeli delavci pravico po 39. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90) le, če bi bilo z njimi sklenjeno delovno razmerje, poleg tega pa z delavci tudi niso bile sklenjene pogodbe o delu, ki bi vsebovale določila o stroških prehrane. Sporno knjiženje stroškov je torej temeljilo na knjigovodski listini, ki ni imela pravne osnove, se pravi, da ni bila verodostojna, kot se je to zahtevalo po 14. členu takrat veljavnega zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89 do 61/90).

Nezakonitost pod točko I/2. prvostopenske odločbe se nanaša na izplačilo avtorskih honorarjev določenemu številu delavcev, pri čemer je tožena stranka ugotovila, da ne obstoja nobena dokumentacija, na podlagi katere bi bilo sploh mogoče ugotoviti, ali opravljeno delo navedenih delavcev predstavlja avtorsko delo. Po določilu 3. člena zakona o avtorski pravici, ki je veljal v obravnavanem času (Uradni list SFRJ, št. 19/78 do 21/90) se za avtorsko delo zahteva stvaritev na področjih ustvarjalnosti. Res je sicer, da se za avtorsko delo po citiranem določilu ne zahteva posebna oblika. Toda knjiženje poslovnega dogodka mora temeljiti na verodostojni knjigovodski listini, se pravi listini, ki ima med drugim materialno in s tem pravno podlago. Če delavci niso predložili nobenega poročila o opravljenem delu, ki mu je tožeča stranka priznala avtorstvo, potem bi bila morala tožeča stranka pribaviti kakršenkoli drug materialni dokaz o avtorskem delu, s čimer bi se opravičilo sporno knjiženje. Že glede na to je očitana nezakonitost podana. Poleg tega pa tožeča stranka z nekaterimi delavci, ki jim je priznala avtorstvo za opravljeno delo, ni imela sklenjenih pismenih pogodb. Tožeča stranka meni, da to ni pomembno, ker je prišlo do dejanske realizacije pogodb. Toda po načelu realizacije pogodba, ki ji manjka pisna oblika, iz 73. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ne pride v poštev, saj avtorska pogodba, ki ni sklenjena v pismeni obliki, nima pravnega učinka, kot to določa 2. odstavek 56. člena zakona o avtorski pravici.

Podobno velja tudi za nezakonitosti, zajete pod točkami I/3., 8., 9. in 10. prvostopenske odločbe, kar se prav tako nanaša na izplačane avtorske honorarje za delo, za katero ne obstojijo ustrezni materialni izkazi. Tudi v teh primerih delavci niso predložili poročila o opravljenem delu, niti tožeča stranka v teku postopka ni predložila ustrezne materialne dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti avtorsko stvaritev. Napačno meni tožeča stranka, da se lahko že na podlagi sklenjenih avtorskih pogodb ugotovi avtorski značaj dela. Namreč, avtorska ustvarjalnost se lahko ugotavlja le na podlagi strokovne ocene opravljenega dela, ne pa pogodbe, kajti avtorska pogodba se nanaša le na prenos pravice do izkoriščanja dela.

Sicer pa tudi za te poslovne dogodke dodatno velja, da z nekaterimi delavci sploh ni bila sklenjena pismena avtorska pogodba. Nekatere pogodbe pa se sploh ne nanašajo na avtorsko delo kot stvaritev na področjih ustvarjalnosti, temveč na tehniške dosežke, kot na primer na projekt rele trk, razvoj subminiaturnega releja, na izdelavo orodja za štancanje lamele itd. Za te tehnične izdelke bi eventuelno lahko prišel v poštev le takrat veljaven zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 34/81 - 20/90), ne pa zakon o avtorski pravici. To pomeni, da je že načelno bilo sporno delo napačno opredeljeno in zato napačno knjigovodsko izkazano. Očitno je povsem pravilen zaključek tožene stranke, da je šlo pri obravnavani nezakonitosti za običajna strokovna dela, za katera so bila tudi sicer hkrati z "avtorskimi pogodbami" v nekaterih primerih sklenjene še običajne pogodbe o delu. Tožba se dotika še nezakonitosti pod točkama I/4. in 5. prvostopenjske odločbe, ki se nanašajo na očitek knjiženja poslovnih dogodkov brez verodostojnih knjigovodskih listin, ki bi materialno opravičevale opravljeno knjiženje. Tudi za pasivne časovne razmejitve velja, da se lahko izkažejo kot strošek le, če obstoji določena vsebinska dokumentacija o tem, da je strošek res nastal; temeljnica te ne more nadomestiti, saj se lahko izda šele na njeni podlagi. V tožbi sicer tožeča stranka opravičuje sporna knjiženja z že omenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju z I. p.o., toda pogodba je le okvirna podlaga za izvajanje dela, ne more pa predstavljati listine o opravljenem delu, o porabljenih urah itd. Prav ima tudi tožena stranka, da se naknadno izdani račun za opravljena dela za dne 18.8.1994 ne more upoštevati kot podlaga za sporno knjiženje v letu 1992 tudi zato, ker so bili sporni stroški razmejeni kratkoročno.

Glede na tako stanje stvari in ko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve, ki se po določilu 2. odstavka 40. člena zakona o upravnih sporih upošteva po uradni dolžnosti, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.