Jedro

Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki spornega dne ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. ZDR-1 v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je tožba zavrglo (I. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep in navaja, da ga izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožbo zavrglo iz razloga, ker tožnik ni pravočasno vložil tožbe, in sicer znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic, kar določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Ta ne ureja situacije, ki je nastala v obravnavanem primeru, ampak bi moralo sodišče pri odločitvi izhajati iz 202. člena ZDR-1. Tožnikov zahtevek se nanaša na izplačilo plač, sorazmernega dela regresa za leto 2019, stroškov prehrane in prevoza na delo za obdobje od 15. 1. 2019 do 15. 4. 2019, v katerem je opravljal delo pri toženi stranki na podlagi ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče v 7. točki obrazložitve ugotovi, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali, če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe v pogodbi o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena ZDR, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi podaja predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, saj bi bil ogrožen njegov eksistencialni položaj. Navaja, da je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje oproščen plačila stroškov postopka, in mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, da je tožena stranka dolžna tožniku: - obračunati plače za obdobje od 15. 1. 2019 do 15. 4. 2019 v bruto znesku 4.120,00 EUR, od njih odvesti davke in prispevke, razliko v neto znesku pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila, - obračunati sorazmerni del regresa za leto 2019, v znesku 212,50 EUR, od njega odvesti davke, razliko v neto znesku pa izplačati tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila, - plačati stroške prehrane v znesku 292,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila, - plačati stroške prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 1.942,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila, - povrniti tožniku vse pravdne stroške postopka, v roku 8 dni, od dneva prejema pravnomočne sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči deveti dan od pravnomočnosti sodbe do plačila.

6. V sporu gre tudi za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona);

3.) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4.) da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka ni odgovorila na tožbo. Zato bi moralo sodišče šteti, da je tožena stranka priznala dejansko stanje, kot je navedeno v tožbi, torej da je šlo za ustno pogodbo o zaposlitvi. Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, ker ta sodba temelji na domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere opira svoj tožbeni zahtevek. Zato zamudne sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki 10. 1. 2019 ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, za kar je imelo podlago v 3. točki 365. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odločiti ali tožniku pripadajo vtoževani denarni zahtevki, upoštevaje pri tem navedbe v tožbi ter druge pogoje za izdajo zamudne sodbe.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.