Jedro

Ker je državni tožilec v obtožnem aktu in tudi tekom celotnega postopka zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ zatrjeval, da je obtoženec deloval v smeri, da bi ohranil premoženje družbi P., je prvostopenjsko sodišče bistveno poseglo v opis kaznivega dejanja glede na obtožbo, saj je v celoti spremenilo bistven zakoniti znak kaznivega dejanja, ker je obtoženca spoznalo za krivega, da je deloval v smeri pridobitve koristi popolnoma drugi pravni osebi. S tako odločitvijo je prekoračilo obtožbo.

Zahteva za dopustno spremembo opisa dejanja v sodbi (ohranitev identitete med obtožbo in sodbo) je, da je dejanje sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo. Če pa bi bilo to v škodo obtožencu, dejanje ne sme biti niti drugačno.

Izrek

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil obdolženi M.T. spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 244. člena KZ ter mu je bila izrečena denarna kazen 400.000 SIT. Pritožbi obdolženčevega zagovornika je Višje sodišče v Ljubljani z uvodoma navedeno sodbo ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega M.T. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 12.5.2004 je vrhovni državni tožilec A.P. predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila z navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani na način, določen v 9. točki 1. odstavka 371. člena, kršena določba 1. odstavka 354. člena ZKP. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot okoriščenca v izreku sodbe navedlo I.A. d.d. in ne P. p.o., kot je bilo napačno navedeno v izreku obtožnice. Identiteta obtožbe in sodbe oziroma vezanost sodbe na opis dejanja iz obtožnice po mnenju državnega tožilca ne pomeni, da je sodišče do podrobnosti vezano na opis dejanja. Tako naj bi okoliščina, kdo je bil v tristranskem odnosu med TP C.B., I.A. in P. okoriščen, ne bila odločilna. Identiteta okoriščenca naj ne bi bila znak kaznivega dejanja. Če je bila obtožba prekoračena in je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ga ni bil obtožen, bi bil po logiki izpodbijane sodbe dovoljen nov postopek za dejanje po spremenjenem opisu, tako stališče pa je po mnenju državnega tožilca absurdno.

Vnašanje akuzatornih elementov v slovenski kazenski postopek pomeni tudi odstop od stroge vezanosti sodbe na opis, enak tistemu v obtožbi, ker je stroga vezanost namreč nujna v inkvizitornem postopku. Po mnenju državnega tožilca je bistveno, da je M.T. izrabil svoj položaj ter drugemu pridobil premoženjsko korist, kateri od obeh možnih pa je ta drugi, pa za vsebino očitka in za obsodbo ne bi smelo biti bistveno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani kazenski zadevi je bil obdolženi M.T. s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega, "da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi drugemu pridobil premoženjsko korist, izrabil svoj položaj s tem, da je kot v.d. direktorja TP C.B. d.o.o. v prvi polovici aprila 1996 na B. z namenom ohranitve premoženja I.A. d.d. v zatečenem obsegu v nasprotju s 5. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je vedel, da je zoper P. p.o. začet stečajni postopek, podpisal aneks k pogodbi o vlaganju, sklenjeni dne 27.5.1993 med TP C. d.o.o., gospodarsko enoto P. ter I.A. d.d., pri čemer je bil aneks take vsebine, da je bila terjatev TP C.B. d.o.o. do I.A. d.d. iz naslova preveč plačanega dobička v višini 2.456.090 SIT konvertirana v vložek TP C.B. v P. p.o. po pogodbi o vlaganju, s čimer je bil v stečajni masi stečajnega dolžnika zajet tudi navedeni znesek, TP C.B. d.o.o. pa je kot stečajni upnik dobil poplačanih le 11,25% predmetnega vložka". Iz obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje izhaja, da je spremenilo opis kaznivega dejanja v obtožnici s tem, da je kot okoriščenca namesto P. p.o., ki je bil naveden v tenorju obtožbe, navedlo I.A. d.d., ker je ugotovljeno dejansko stanje pokazalo, da se je ohranilo premoženje te gospodarske družbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi na 5. strani sodbe to pojasnjuje s tem, da je opis prilagodilo dejanskemu stanju, dejanje samo pa bolj natančno označilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženca oprostilo obtožbe z opisom, kot je naveden v tenorju obtožbe in sicer na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, da je prvostopenjsko sodišče s spremembo konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe glede na opis iz obtožnega akta prekoračilo obtožbo in torej zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da se z ravnanjem obdolženca ni prav v ničemer spremenilo premoženje P., niti ni bil to obtoženčev namen, temveč se je ohranilo premoženje A., ki bi bil sicer dolžan povrniti preveč izplačani dobiček TP C. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe še izhaja, da je bil obtoženčev naklep posebej motiviran in je njegovo delovanje bilo usmerjeno v pridobitev premoženjske koristi določeni osebi. Ker je državni tožilec v obtožnem aktu in tudi tekom celotnega postopka zatrjeval, da je obtoženec deloval v smeri, da bi ohranil premoženje družbi P., je prvostopenjsko sodišče bistveno poseglo v opis kaznivega dejanja glede na obtožbo, saj je v celoti spremenilo bistven zakoniti znak kaznivega dejanja, ker je obtoženca spoznalo za krivega, da je deloval v smeri pridobitve koristi popolnoma drugi pravni osebi, kot pa je to zatrjeval državni tožilec. S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo.

V zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti se torej zastavlja vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je s spremembo opisa dejanja iz tenorja obtožbe sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo. Temeljna določba, ki vodi sodišče pri odločitvi o dopustni spremembi obtožbe, je vsebovana v 1. odstavku 354. člena ZKP. Sodba se namreč sme nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. To pomeni zahtevo po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo. Sodba je tako vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi in ne na historični dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma kot ga je ugotovilo sodišče. V teoriji in v sodni praksi so bila že sprejeta določena stališča, kdaj lahko še štejemo za dopustno spremembo opisa dejanja v sodbi, da je ohranjena identiteta med obtožbo in sodbo. Poenoteno stališče poudarja, da je dejanje, opisano v sodbi, sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo. Dejanje pa ne sme biti niti drugačno, če bi bilo to v škodo obtožencu. Kdaj je spremenjen opis kaznivega dejanja v škodo obtoženca, je seveda odvisno od vsakega posameznega primera posebej.

V obravnavani kazenski zadevi je zastavljeno vprašanje, ali je sprememba gospodarske družbe v opisu dejanja kot okoriščenca dovoljena sodišču. Položaj sodišča je v tem primeru drugačen kot pri spremembi in razširitvi obtožbe s strani državnega tožilca, kar je urejeno v 344. členu ZKP. V takšnem primeru je namreč spremenjena obtožnica predočena obtožencu in glede na spremembo sme sodišče po 2. odstavku 344. člena ZKP prekiniti glavno obravnavo za pripravo obrambe. Možnosti za pripravo obrambe ni v primeru, ko opis dejanja spremeni sodišče ob izrekanju sodbe, takšna sprememba za obrambo predstavlja presenečenje. Že iz te primerjave izhaja, da sodišče ne more spremeniti opisa dejanja tako, kot ga lahko državni tožilec, ko bi sprememba terjala čas za pripravo obrambe. Sodišče bi s takšnim posegom v opis dejanja namreč kršilo pravico do obrambe.

Iz izhodišča, da mora biti podana identiteta obtožbe in sodbe, lahko na načelni ravni ugotovimo, da tudi sprememba imen, na primer pri oškodovancih in okoriščencih, ne predstavlja vedno kršitve navedene identitete, če ni napravljena v škodo obtoženca. V obravnavani kazenski zadevi pa gre za konkretno kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen M.T. in se zastavlja vprašanje, ali je sprememba imena okoriščene družbe takšna, da ni bila v škodo obtožencu. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena določa, da se lahko stori le naklepno in sicer z obarvanim naklepom ("z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist"). Ta oblika naklepa mora biti vsebovana v opisu kaznivega dejanja ter predstavlja znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ.

Načeloma ne moremo izključiti primera, ko bi zamenjava okoriščenca v opisu dejanja bila povsem indiferentna do obstoja kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi pa gre za drugačen, povsem specifičen primer. Okoriščena gospodarska družba, ki naj bi bila okoriščenec, je zaradi izrabe položaja s strani storilca bistven sestavni del kaznivega dejanja. Gospodarska družba P. p.o., ki je navedena v obtožbi, je bilo namreč podjetje v stečaju, I.A. d.d. pa dejanski okoriščenec. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje ne bi smelo samo poseči v opis dejanja in spremeniti ime oškodovanega podjetja, saj je s tem spremenilo znak kaznivega dejanja, ki je bil bistven v zvezi z izrabo položaja, hkrati pa obtožencu in njegovemu zagovorniku vzelo pravico do obrambe. Slednje izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Kranju dne 7.11.2002, ko je bila na vrsti beseda strank. Državni tožilec je v zaključni besedi tako kot v obtožnici uveljavljal, da je bil zaradi ravnanja obtoženca P. protipravno okoriščen, medtem ko je zagovornik posebej uveljavil, da pri obtožencu ni izkazan namen, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist P.. Z zamenjavo imena okoriščenega podjetja je bil torej obtoženec postavljen v položaj, ko se o spremembi opisa dejanja ni mogel izjasniti oziroma pripraviti obrambe. Sprememba opisa dejanja s strani sodišča prve stopnje je bila zato napravljena v škodo obtoženca in kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, je prvostopenjsko sodišče s tem prekoračilo obtožbo, tako da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Spričo omenjene odločitve in pravnega naziranja v sodbi sodišča druge stopnje se pokaže, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Res sodišče do podrobnosti ni vezano na opis dejanja, kot uveljavlja vrhovni državni tožilec, prezre pa specifičnost obravnavanega primera. Le državni tožilec bi v obravnavani zadevi lahko napravil omenjeno spremembo opisa dejanja. Prav tako ni utemeljena trditev vrhovnega državnega tožilca, da okoliščina, kdo je bil v tristranskem odnosu med tremi podjetji okoriščen, ni odločilna. Prav opis izvršitvenega dejanja je namreč takšen, da je bilo v tej konkretni zadevi odločilno, ali je okoriščenec I.A., ali podjetje P. v stečaju. Prav navedba okoriščenca, podjetja P., je bila bistven znak pri obarvanem naklepu, od katerega je bila odvisna tudi dokazanost kaznivega dejanja.

Pri oceni spremembe opisa dejanja seveda ne gre za takšno spremembo, ki bi dovoljevala nov kazenski postopek za dejanje po spremenjenem opisu dejanja, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje. Ta sprememba je namreč predstavljala le drugačno dejanje, kot je bilo opisano v tenorju obtožbe, ne pa drugo dejanje. V primeru tako spremenjenega opisa dejanja torej ni možno začeti novega kazenskega postopka s spremenjenim tenorjem obtožbe.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo ni kršilo določb 1. odstavka 354. člena ZKP na način, določen v 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kot je uveljavil vrhovni državni tožilec in predlagal sprejem ugotovitvene sodbe. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.