Jedro

Naročnik prevoza ni dolžan izplačati plačila prevozniku, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. Enak mehanizem sta določili pogodbeni stranki v prevozni pogodbi - s potrditvijo potnih nalogov. Ker je tožeča stranka toženi stranki plačala prevoze na podlagi potrjenih potnih nalogov in obračunov cen brez ugovorov, nima pravice zahtevati nazaj.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.335.979,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1996 do plačila zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti na 224.400,00 SIT odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2003 do plačila, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 2.335.979,00 SIT glavnice in zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.7.1996 do plačila ter toženo stranko obsodilo še na 329.354,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V drugem odstavku izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 342.805,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1996 do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in navedbe tožene stranke prerekala ter predlagala, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe do plačila.

Ker ima tožena stranka interes izpodbijati sodbo sodišča prve stopnje le v tistem delu, v katerem je obsojena, je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo le zoper prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe (prvi odstavek 350. člena ZPP). V drugem odstavku izreka je namreč že sodišče prve stopnje deloma tožbeni zahtevek zavrnilo in zoper ta del se tožeča stranka ni pritožila.

Uvodoma je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra zaradi vpisa pripojitve k družbi X d.d. dne 3.1.2001, ki je s tem postala pravna naslednica tožeče stranke. S tem so bili podani pogoji za prekinitev pravdnega postopka po tretji točki prvega odstavka 205. člena ZPP. Ker pa je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (drugi odstavek 207. člena ZPP) in po odgovoru tožeče stranke na pritožbo, prekinitev postopka ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča. Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne presoje izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se tožena stranka s tožečo stranko ni dogovorila za drugačno ceno prevozov, kot je bila dogovorjena s prevozno pogodbo z dne 6.8.1993 (A1). Zato so neutemeljene tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na dogovor o zvišanju cene na račun večjega števila prevoženih kilometrov. Pravno pomembna pa je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka toženi stranki ni zavrnila izplačil na podlagi potnih nalogov, pač pa je te potrjevala in izstavljene račune plačala. V 3. členu pogodbe (A1) sta se pogodbeni stranki dogovorili, da naročnik plača prevozniku opravljene prevoze po "dejansko opravljenih prevoženih km v eno smer a 109,00 SIT, za prevoz kruha in peciva". S takim pogodbenim določilom cena prevozov ni bila določena, je pa določljiva glede na dejansko opravljene prevožene kilometre. Sodišče prve stopnje je dogovor o ceni pravilno ugotovilo in nadalje, da je tožeča stranka zaračunala preveč prevoženih kilometrov, kot jih je na opravljenih relacijah smela zaračunati tožeči stranki. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da je bila tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa oškodovana, ker ji je za leta 1994, 1995 in za leto 1996 plačala več kot bi bila dolžna po pogodbi. Glede plačila za prevoz se uporablja določilo tretjega odstavka 651. člena ZOR, po katerem se pri prevozni pogodbi uporabljajo določbe o plačilu iz poglavja istega zakona o pogodbi o delu. ZOR v 623. členu, ki ureja določitev plačila po pogodbi o delu določa, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. Enak mehanizem potrditve kot je določen v zakonu (in ne drugače) sta pogodbeni stranki določili tudi v prevozni pogodbi s potrditvijo potnih nalogov (10. točka 1. člena prevozne pogodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki plačala izstavljene račune za opravljene prevoze na podlagi potrjenih potnih nalogov in da je delavec tožeče stranke vedel, da število prevoženih kilometrov ne ustreza dejanski dolžini relacij, na katerih je moral toženec opraviti prevoz. Ugotovilo je tudi, da je naročnik prevoza zavrnil plačilo računov za februar in marec 1996; po oceni pritožbenega sodišča pa zmotno ni upoštevalo dejstva, da naročnik računov za predhodna obdobja ni zavrnil pač pa jih je potrdil in tudi plačal. S tem pa je vedel, da plačuje nekaj kar ni dolžan, saj je sam v tožbi navedel, da je toženec za isto relacijo sprva zaračunaval manj potem pa vpisoval čedalje daljše relacije in da naj bi tožeča stranka to okoliščino prezrla zaradi malomarnega dela delavca tožeče stranke. Ob takih trditvah tožeče stranke pa bi sodišče prve stopnje, ki je ocenilo, da je tožena stranka neupravičeno in brez pravne podlage pridobila koristi na račun tožeče stranke, moralo upoštevati določilo 211. člena ZOR, ki določa, da tisti, ki plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka skupaj plačala toženi stranki za preveč prevožene kilometre 2.335.979,00 SIT in upoštevaje ugotovljeno dejstvo, da so bila izplačila izvršena na podlagi izstavljenih računov, potrjenih potnih nalogov ter vračunane cene prevoza in brez ugovorov naročnika (tožeča stranka pa ni zatrjevala, da naj bi si pravico zahtevati del plačila nazaj, pridržala niti, da je plačala, da bi se izognila sili), je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (211. člen ZOR) pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. in 4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka v sporu v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v odmerjeni višini 224.400,00 SIT (2040 točk po OT, ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT; glede plačila sodnih taks pa tožena stranka ni izkazala, da jih je v tem postopku že plačala), v roku 8 dni in v primeru zamude še zakonske zamudne obresti za čas od izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila.