Jedro

Nedopustno grožnjo naj bi predstavljale besede "ali podpišeš ali pa se bomo kje drugje pogovarjali", vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik navedenih besed sploh ni dokazal, da pa tudi v primeru, ko bi bile take besede izrečene, ne predstavljajo pravno nedopustne grožnje. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da grožnja s podajo izredne odpovedi ali z uvedbo kazenskega postopka ne predstavlja nedopustne grožnje po 45. členu OZ, zaradi katere bi bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja neveljaven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za: - ugotovitev nezakonitosti sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2017 in ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med pogodbenima strankama ni več mogoče; - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sporazuma o povrnitvi materialne škode z dne 27. 3. 2017; - priznanje delovne dobe tožniku za obdobje od 22. 4. 2017 do 3. 8. 2017, obračun bruto plače v višini 745,91 EUR (mesečno), plačilo ustreznih davkov in prispevkov ter izplačilo posameznih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih plač do plačila; - obračun denarnega povračila namesto reintegracije v znesku 3.349,29 EUR bruto, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo pripadajočega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se je glasil: - tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sporazuma in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; - tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 4. 8. 2017 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pred odpovedjo ter ga sprejeti nazaj na odgovarjajoče delovno mesto; - tožena stranka je dolžna tožniku priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna razmerja tudi za čas od 4. 8. 2017 dalje ter mu od 4. 8. 2017 do ponovnega nastopa dela obračunati bruto plače v višini 745,91 EUR (mesečno) in mu po plačilu ustreznih davkov, predpisanih dajatev in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila.

Odločilo je še, da mora tožnik povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 797,42 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da je ostalo dejansko stanje v zadevi nerazčiščeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kje in kdaj je bila napisana ročno zapisana izjava tožnika o povrnitvi zneska 6.334,00 EUR v 24 obrokih in kje je sporazum, ki ga je tožnik podpisal in v katerem je bil znesek domnevne škode vpisan na roko, ne pa tipkano, kot je bil vročen pooblaščenki tožnika. Sodišče se neutemeljeno ni spuščalo v vsebino sporazuma o povrnitvi materialne škode, pa bi se moralo, saj je nejasno, kako je tožena stranka prišla do zneska 6.334,00 EUR, ki ga je moral tožnik po nareku vpisati v sporazum, zato je tudi v tem delu ostalo dejansko stanje nerazčiščeno.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja, da sta sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2018 in sporazum o povrnitvi materialne škode z istega dne nezakonita, saj je bil tožnik pred in ob podpisu izpodbijanih sporazumov pod vplivom nedopustne grožnje po 45. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), zato njegov podpis izpodbijanih sporazumov ni odražal njegove resnične pravno poslovne volje.

7. Bistvena v tem sporu je ugotovitev, ali je bil tožnik z nedopustno grožnjo prisiljen v podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in sporazuma o povrnitvi materialne škode. Nedopustno grožnjo naj bi predstavljale besede "ali podpišeš ali pa se bomo kje drugje pogovarjali", vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik navedenih besed sploh ni dokazal, da pa tudi v primeru, ko bi bile take besede izrečene, ne predstavljajo pravno nedopustne grožnje. Vrhovno sodišče RS1 je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da grožnja s podajo izredne odpovedi ali z uvedbo kazenskega postopka ne predstavlja nedopustne grožnje po 45. členu OZ, zaradi katere bi bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja neveljaven. V obravnavani zadevi pa ni bilo niti izrecno zagroženo z izredno odpovedjo ali s kazenskim postopkom, zato je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nedopustna grožnja ni bila dokazana.

8. Sklicevanje na ročno zapisano listino o povrnitvi zneska 6.334,00 EUR v 24 obrokih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bistveno. Navedbe tožnika, da sporazum o povrnitvi materialne škode ni tisti, ki ga je podpisal, so nedokazane in jim sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je tožnik predhodno tudi priznal svoj podpis na sporazumu. Navedba, da tožnik ne more vedeti, ali je vsebina sporazuma (po razumevanju pritožbenega sodišča gre za sporazum o povrnitvi materialne škode), ki ga je podpisal, enaka vsebini vročenega sporazuma, pa je protislovna njegovi predhodni navedbi, da naj bi bil prisiljen vpisati povrnitveni znesek 6.334,00 EUR v sporazum. Zato so pritožbene navedbe o nerazčiščenem dejanskem stanju v tem delu neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da presoja zneska 6.334,00 EUR v sporu ni bistvena in se pravilno ni spuščalo v presojo zneska. Tožnik ni dokazal nedopustne grožnje pred podpisom sporazuma o povrnitvi materialne škode, ni dokazal, da je moral ročno vpisati znesek v sporazum, priznal pa je svoj podpis na predočenem sporazumu z navedenim zneskom, zato je nepotrebno ugotavljanje, kako je tožena stranka prišla do tega zneska, ko pa ga je tožnik s podpisom sporazuma sprejel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo le, ali je bil v podpis sporazuma prisiljen, glede tega pa je pravilno ugotovilo, da ni bil, zato je pritožbena navedba o nerazčiščenem dejanskem stanju v zvezi z zneskom 6.334,00 EUR neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je presodilo tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154. člen, 155. člen, 165. člen ZPP).

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 113/2017 z dne 21. 11. 2017.