Jedro

Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri je dolžnik dolžan odstraniti plakatnike in vrniti upniku posest nad 78 plakatnimi mesti, navedenimi v predlogu.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Stališče sklepa, da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zgolj ob izpolnjenosti predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ni obrazloženo. Po zakonu gre za enega od alternativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev. Reklamiranje na panojih je po naravi stvari vezano na časovno omejene dogodke, tako da so tudi pogodbe, ki jih je sklenil tožnik, praviloma časovno omejene. S potekom časa reklame postanejo obledele in obsoletne in le še zasedajo prostor. Za zelo restriktiven pristop sodne prakse v zakonu ni podlage. V obravnavanem primeru je možna vrnitev v prejšnje stanje (kar se zahteva po stališču sklepa VSL I Cp 2168/2015). Mogoče jih je nalepiti ali odlepiti, vprašljivo pa je, koliko jih bo že samo propadlo zaradi narave stvari, koliko pa bi jih moral dolžnik zaradi poteka pogodbeno dogovorjenega časa že sam odstraniti. Teh podatkov upnik nima, zato naj sodišče naloži dolžniku, naj predloži pogodbe, naročila in druge podlage za namestitev plakatov na plakatna mesta.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pravdni stranki sta leta 2014 sklenili pogodbo o izvajanju oglaševanja na drogovih za čezcestne transparente in s plakatniki na drogovih javne razsvetljave za dobo pet let, ki še ni iztekla, niti niso podani za tožničin odstop od pogodbe. S svojimi naročniki ima sklenjene pogodbe. Absurdne so navedbe o obsoletnih, obledelih in zastarelih plakatnikih. Že iz fotografij, ki jih je predložil tožnik, je vidno, da gre večinoma za usmerjanje potencialnih strank naročnikov v njihove poslovne prostore. Zahtevane pogodbe niso pomembne za ta postopek, a jih nekaj izmed njih predlaga. Vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, ker z odstranitvijo oglasov ne bi dobil pomembnega dela prihodkov in ne bi mogel več sprejemati novih naročil. Dodatna škoda bi mu nastala zaradi zmanjšanja ugleda.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je iz razlogov na toženčevi strani odstopila od pogodbe o najemu plakatnih mest na drogovih javne razsvetljave, tako z zahtevkom kot s predlagano začasno odredbo pa zahteva vrnitev plakatnih mest v posest. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljevala s tem, da bo lahko vsak čas potrebovala plakatna mesta zaradi javnega obveščanja, h kateremu je zavezana po predpisih, tožencu pa ne bo nastala večja škoda, ker le ne odstrani plakatov, ki so vsak mesec bolj obledeli in manj smiselni.

6. Navedbe o vsebini pogodbenih razmerij med tožencem in tretjimi je tožnica prvič podala v pritožbi. Ker ni navedla razlogov, zaradi katerih jih ni mogla navesti v predlogu za izdajo začasne odredbe, jih v pritožbenem postopku ni dovoljeno upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

7. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora biti poleg verjetno izkazanega obstoja terjatve verjetno izkazana tudi ena od naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (prvi in drugi odstavek 272. člena ZIZ).

8. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je v njej poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja nenadomestljiva škoda. Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je zato dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.

9. S predlagano začasno odredbo želi pritožnica doseči vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred sklenitvijo najemne pogodbe – in ne stanja, kakršno je obstajalo neposredno pred nastankom spora, katerega posledica je bila vložitev tožbe. V obravnavani zadevi torej ne gre za položaj, ko bi bila izvršitev sodbe ogrožena zaradi toženčevega ravnanja. Pritožnica pa tudi ni verjetno izkazala, da je takojšnja (začasna) ureditev spornega razmerja nujna zaradi učinkovitega varstva njene pravice do sodnega varstva.

10. Tožnica ne izpodbija ugotovitve izpodbijanega sklepa, da ima kot lokalna skupnost na razpolago še druge načine obveščanja volivcev oziroma javnosti. Ker niti ni izkazan verjeten nastanek pomembnejše škode, je pravilen zaključek sklepa, da ni podlage za izdajo začasne odredbe, s katero bi še pred izdajo sodbe o zahtevku dosegla vzpostavitev enakega stanja, kot ga bo dosegla v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ni namreč izkazala, da bi se s potekom časa, potrebnega za odločitev o zahtevku, njena pravica do sodnega varstva izjalovila.

11. Ker ni verjetno izkazan niti nastanek pomembnejše škode, se ni treba izreči o njenih navedbah o možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru zavrnitve zahtevka.

12. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.