Jedro

Osnova za obračun stroškov letne tarife je število prodanih potniških vozovnic, in ne število prepeljanih potnikov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javne agencije za civilno letalstvo št. 4500-1/2016/335-CAA0102 z dne 26. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določil stroške letne tarife za veljavnost spričevala letalskega prevoznika za spremenljivi del po tarifi iz sedmega in osmega odstavka 25. člena Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Tarifa), ki znaša 0,02 točke na potnika, pri čemer se v skladu z drugim odstavkom 7. člena letna tarifa obračunava in poračunava za vsako trimesečno obdobje (1. točka izreka). Odločil je, da je tožnica za del letne tarife za obdobje od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016 dolžna plačati 48.136,32 EUR najkasneje 15 dneh po prejemu sklepa (2. točka izreka). Ugotovil je še, da bo za naslednja obdobja stalnega nadzora veljavnosti dovoljenja izdan nov sklep o stroških, ki je izvršilni naslov in da je zoper ta sklep dovoljena pritožba (točke 3, 4 in 5 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da ima tožnica veljavno spričevalo letalskega prevoznika in dovoljenje za opravljanje komercialnih zračnih operacij. Tožena stranka meni, da se ob smiselni uporabi 7.a odstavka i. točke z zvezi z osmim odstavkom 25. člena Tarife upošteva dejansko število prepeljanih potnikov. Sicer se strinja, da je omenjeno število prodanih potniških vozovnic, vendar to potrjuje ugotovitev o navedenem obračunu tarife.

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil. 4. Tožnica je v tožbi navedla, da je za obračun variabilnega dela tarife, ko gre za letala zmogljivostnega razreda A z 20 potniškimi sedeži, pomemben podatek o številu prodanih vozovnic in ne o številu prepeljanih potnikov (ki jih je vedno več kot je prodanih vozovnic). Meni, da ta podatek pride v poštev le v primeru prevozov po zakupnih pogodbah. Pojasnjuje, da se spremenljivi del letne tarife v točkah izračuna kot zmnožek tarife iz stolpca 2 preglednice v osmem odstavku 25. člena Tarife in števila prodanih potniških vozovnic, v primeru zakupnih pogodb pa se namesto števila prodanih vozovnic upošteva število prepeljanih potnikov. Na enak način naj bi se izračunal tudi spremenljivi del tarife za letala zmogljivostnega razreda B in zračne ladje ter za letala z 20 potniškimi sedeži ali več. Preglednica v osmem odstavku 25. člena Tarife naj bi določala tarifo v točkah, ki se uporabljajo pri izračunu po navedeni formuli, pri čemer je v poimenovanju stolpca 2 preglednice uporabljena navedba „tarifa na potnika (v točkah)“, pod opombo pa je dodano pojasnilo „oziroma tarifa na število prepeljanih potnikov (v primeru zakupnih pogodb)“. Obračunavanje spremenljivega dela letne tarife za redni promet na podlagi števila prodanih potniških vozovnic naj bi izhajalo iz točke i) in ii) a) sedmega odstavka 25. člena Tarife. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se v 2. točki izreka vrednost 48.136,32 EUR nadomesti z vrednostjo 36.431,04 EUR, podrejeno pa njegovo odpravo in vrnitev zadeve v nov postopek, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je ob smiselni uporabi sedmega a) odstavka i. točke v zvezi z osmim odstavkom 25. člena Tarife treba upoštevati dejansko število prepeljanih potnikov, kot to izhaja iz tabele v osmem odstavku navedene tarife. Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka je tožnici obračunala stroške letne tarife za obdobje od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016. Sporno je, ali je pri tem treba upoštevati podatek o številu prepeljanih potnikov ali podatek o številu prodanih potniških vozovnic, kot meni tožnica.

8. Tarifa je v sedmem odstavku 25. člena v času izdaje obeh odločb določala, da morajo imetniki AOC plačati spremenljivi del tarife, kot je določeno v točkah a) in b) tega odstavka. Prevoz potnikov ureja točka a) navedene določbe, in sicer pod točko i) določa, da je za letala zmogljivostnega razreda A pod 20 potniških sedežev in helikopterjev osnova za obračun število prodanih potniških vozovnic oziroma prepeljanih potnikov (v primeru zakupnih pogodb). Pod točko ii) pa Tarifa določa, da se način izračuna iz prejšnje točke smiselno uporablja za letala zmogljivostnega razreda B in zračne ladje ter za letala z 20 potniškimi sedeži ali več, torej tudi v obravnavani zadevi.

9. Iz navedenega besedila je po presoji sodišča razvidno, da je osnova za obračun obravnavane tarife število prodanih potniških vozovnic, in ne, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, število prepeljanih potnikov. Iz citiranega besedila sedmega odstavka 25. člena Tarife namreč izhaja, da je število prepeljanih potnikov osnova za izračun obravnavane tarife le v primeru zakupnih pogodb. Enako izhaja iz nadaljevanja besedila navedene določbe, ko je določena formula za izračun spremenljivega dela letne tarife, in sicer a x b, pri čemer je z "a" mišljena tarifa iz stolpca 2 preglednice v osmem odstavku tega člena, z "b" pa število prodanih potniških vozovnic.

10. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti to, da je v razpredelnici v osmem odstavku 25. člena Tarife v drugem stolpcu označeno, da gre za „tarifo za potnika (v točkah)“. Navedeno besedilo je označeno z znakom "*", pod tabelo pa je ob znaku "*" besedilo „oziroma tarifa na število prepeljanih potnikov (v primeru zakupnih pogodb)“. To po presoji sodišča pomeni, da tudi osmi odstavek 25. člena Tarife razlikuje med situacijo, ko gre za zakupno pogodbo, in situacijo, ko za tako pogodbo ne gre. Število prepeljanih potnikov je torej osnova za tarifo le, ko gre za zakupno pogodbo.

11. Če bi bilo pravilno stališče tožene stranke, da iz navedene tabele izhaja, da je v vseh primerih (tudi v primeru zakupne pogodbe) osnova za izračun število prepeljanih potnikov, opomba pod znakom "*" sploh ne bi bila potrebna, poleg tega pa bi bil osmi odstavek 25. člena Tarife v nasprotju z sedmim odstavkom navedene določbe.

12. Če bi zakonodajalec hotel določiti, da je v vseh primerih osnova za obračun tarife na navedeni pravni podlagi število prepeljanih potnikov, bi to tudi zapisal, in ne bi razlikoval med primeri, ko gre za zakupne pogodbe, in ostalimi primeri, kot je to razvidno iz danes veljavne tarife (točka a) sedmega odstavka 25. člena Tarife za izvajanje storitev javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije, (Uradni list RS št. 38/2017). Iz besedila v času odločanja veljavne tarife jasno izhaja, da takega namena ni imel. 13. Povsem enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v zadevi št. I U 346/2017, ko je šlo za upravni spor med istima strankama za enako zadevo, le da se je obračun nanašal na trimesečno obdobje od 1. 7. 2016 do 30. 9. 2016, torej na obdobje neposredno pred obdobjem, ki je predmet obravnavane zadeve.

14. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V njem bo prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Kljub tožničinemu zahtevku sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za določitev obravnavanih stroškov letne tarife.

16. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da med strankama ni sporno dejansko stanje (podatki o številu potnikov in prodanih vozovnic), ampak uporaba materialnega prava (Tarife). V takih primerih pa ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena daje sodišču izrecno pooblastilo, da sme odločiti tudi brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je ob vložitvi tožbe zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Po presoji sodišča tožnica ni upravičena do višjega pavšalnega zneska po 4. členu Pravilnika, ki določa, da se tožniku priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami. Stroški prve in druge vloge za upravni spor namreč niso bili potrebni, saj tožnica s ponavljanjem tožbenih stališč ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča. Vračilo sodne takse pa odredi sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah).