Jedro

Tožnik je popravke oblikoval iz razlogov, ki bodo (če bodo) nastali v prihodnosti. Navedene okoliščine pa so tudi po presoji sodišča razlogi za oblikovanje rezervacij, ki se bankam po 23. členu ZDDPO priznajo v obračunanih zneskih, vendar največ do višine, ki jo predpiše Banka Slovenije v skladu z 29. členom ZBH, ne pa za oblikovanje popravkov vrednosti dolgoročnih finančnih naložb, saj je tožeča stranka obveznice izkazovala kot investicijske vrednostne papirje, ki so, kot poudarjata že oba davčna organa, dolgoročni in kratkoročni vrednostni papirji, ki se kupujejo in hranijo zaradi zaslužka ali povečanja kapitala in se navadno hranijo do zapadlosti in jih torej tožeča stranka v kratkem ni nameravala prodati.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Ministrstva za finance št. ... z dne 1. 12. 2003 se v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravi. Začasna odločba Posebnega davčnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. ... z dne 15. 12. 1998 se v izreku pod točkami I/1, 2 in 3 glede obračuna v plačilo naloženih zamudnih obresti odpravi in v tem delu odloči tako, da zamudne obresti tečejo od izvršljivosti te odločbe do plačila.

V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper začasno odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada št. ... z dne 15. 12. 1998, s katero je v postopku inšpiciranja davkov in prispevkov od plač in drugih osebnih prejemkov ter davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 tožeči stranki naloženo, da plača: pod I/1 - davek od drugih osebnih prejemkov v znesku 809.285,62 SIT, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod I/2 - davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 344.590.226,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod I/3 – mesečne akontacije davka od dobička za obdobje od 1. 1. 1998 do 30. 9. 1998 v skupnem znesku 258.442.662,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožena stranka odločbo prvostopnega organa potrjuje kot pravilno in zakonito. Strinja se in zato sklicuje na razloge, s katerimi odločitev utemeljuje že davčni organ prve stopnje. Nepravilnosti, na katere v pritožbenem postopku pazi uradoma, ni našla. Pritožbene ugovore tožeče stranke pa v celoti zavrača kot neutemeljene. Prvostopna odločba je bila po presoji tožene stranke pravilno in skladno z 18. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 87/97, v nadaljevanju: ZDavP) izdana kot začasna. Pravilna je ugotovitev, da je tožeča stranka popravek vrednosti dolgoročnih finančnih naložb za obveznice Slovenskih železnic, obveznice RS za neizplačane DHV – RS04, obveznice RS za izplačane DHV-RS06 in za TOM obveznice RS10 v višini 939.917.047,90 SIT obračunala v nasprotju s SRS 3.6, 3.10, 3.23 in MRS. Tožeča stranka je obveznice izkazovala kot investicijske vrednostne papirje, ki so v skladu z določili SRS 31.86 dolgoročni in kratkoročni vrednostni papirji, ki se kupujejo zaradi zaslužka ali povečanja kapitala in se navadno hranijo do zapadlosti. Državni vrednostni papirji so vrednostni papirji z nižjo donosnostjo, ki pa je posledica dejstva, da predstavljajo najbolj varno finančno naložbo, saj so tveganja pri tovrstnih vrednostnih papirjih najmanjša. Kot neutemeljeno ocenjuje sklicevanje (pri)tožnika na MRS 25.24, po katerem podjetja v primeru, če v vrednosti dolgoročne finančne naložbe pride do padca, ki ni zgolj začasen, knjigovodsko vrednost zmanjšajo in tako priznajo padec. Kazalnike vrednosti finančne naložbe je v tem primeru moč opirati na tržno vrednost sredstev podjetja, v katero se vlaga ter na poslovni izid in pričakovane denarne tokove iz finančne naložbe. Zaslužki (obresti), ki jih prinašajo državni vrednostni papirji so namreč zanesljiv vir prihodkov banke. Prav tako ne more biti razlog za odpisovanje dolgoročnih finančnih naložb nižja donosnost, saj je ta bila znana že ob njihovi izdaji oziroma je bila določena z Zakonom o poravnavanju obveznosti do bank iz izplačanih deviznih vlog (Uradni list RS, št. 20/95). Tudi Banka Slovenije je v Sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 55/93) določila, da se terjatve do Banke Slovenije ter terjatve do Republike Slovenije, vladnih agencij in skladov, katerih plačilo je zagotovljeno iz proračuna Republike Slovenije in so pod nadzorstvom Ministrstva za finance, štejejo za netvegane, banke pa jih razvrstijo v skupino A. V Sklepu o višini in načinu oblikovanja rezervacij za zavarovanje pred potencialnimi izgubami bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 66/93) pa je med drugim pri določanju splošnih rezervacij za terjatve, razvrščene v skupino A, izrecno izvzela terjatve do Banke Slovenije in Republike Slovenije, kar vse kaže na to, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o izpostavljenosti tržnemu tveganju. Pritožbene navedbe o omejeni možnosti trgovanja na OTC trgu, zavrača kot neutemeljene, ker gre za naložbene vrednostne papirje, pa tudi likvidnostno stanje (pri)tožnika v času popravkov ni terjalo prodaje obveznic zaradi zagotavljanja likvidnosti. – Tožniku po presoji tožene stranke utemeljeno tudi ni bilo priznano zmanjšanje davčne osnove po določbi 65. c člena ZDDPO v višini 261.536.790,88 SIT iz naslova prejetih obresti od obveznic Republike Slovenije RS 04. Po navedeni določbi se zmanjšanje prizna le za vrednostne papirje, ki so bili izdani do 8. 4. 1995. Obveznice, na katere se odločitev nanaša, do tega datuma niso bile izdane. Sporazum o ugotovitvi višine dolga Republike Slovenije iz naslova neizplačanih deviznih vlog, sklenjen 1. 6. 1993, pa neizdanih obveznic ne more nadomestiti.

Tožeča stranka odločbo izpodbija v upravnem sporu iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe predpisov. Računovodski standardi, tako slovenski kot mednarodni, zahtevajo razvrednotenje premoženja takoj, ko se v tej zvezi pojavijo zadostni razlogi. Ker so se ti v obravnavanem primeru pojavili, je bilo razvrednotenje premoženja nujno. Poslovodstvo banke je bilo skladno z računovodskimi standardi v svojih poročilih in računovodskih izkazih dolžno razkriti slabosti premoženja, kar je bilo z vrednotenjem vrednostnih papirjev tudi storjeno. Vsote izdanih vrednostnih papirjev v Sloveniji, ki so predmet presoje, so daleč nad evropskimi povprečji in so kot papirji neunovčljivi, kar predstavlja veliko tveganje za banko in pričakovano nižjo ceno v primeru prodaje. Oblikovanje popravkov vrednosti vrednostnih papirjev je priprava banke z namenom, da ne bi nastopili pogoji za veliko nestabilnost, kar bi povzročilo banki veliko škodo, v skrajnem primeru pa lahko celo stečaj. Izdelan je bil elaborat o vrednotenju vrednostnih papirjev, ki ni bil nikoli ovržen, davčni organi so vse skupaj presojali zgolj s stališča davka, niso pa upoštevali potrebe po varnosti poslovanja in korektnem izkazovanju rezultatov banke. Na tej podlagi tožeča stranka meni, da je ugotovitev odhodkov iz naslova vrednotenja vrednostnih papirjev povsem v skladu z 11. členom ZDDPO. Ker za vrednotenje vrednostnih papirjev v ZDDPO ni določb o drugačnem načinu ugotavljanja odhodkov, so določila SRS 3 in MRS 25 in 32 ter v letu 2000 spremenjenega MRS, katerih vsebino v tožbi povzema, zadostna pravna podlaga za ugotovitev upravičenosti odhodkov iz naslova vrednotenja vrednostnih papirjev v davčnem izkazu. Odločitev, da se izkazani odhodki vrednotenja obveznic Slovenskih železnic, RS 04, RS 06 in RS 10 v višini 939.979.262 SIT ne priznajo kot odhodek v davčnem izkazu, je zato neutemeljena. Utemeljena tudi ni ugotovitev neupravičenega zmanjšanja davčne osnove iz naslova prejetih obresti. Zadostno podlago za zmanjšanje davčne osnove predstavljajo Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Uradni list RS, št. 7/93, v nadaljevanju ZPONDV), Sporazum o ugotovitvi višine dolga Republike Slovenije do banke iz naslova neizplačanih deviznih vlog z dne 14. 6. 1993, Navodilo za izvajanje zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog Ministrstva za finance št. 421-5/92-TJ z dne 7. 7. 1993, poimenovanje postavk v vsakoletnih proračunih (v katerih so se vodile obveznosti za izplačilo obresti iz naslova obveznic), priznavanje zniževanja davčne osnove ne glede na fizično izdajo obveznic v inšpekcijskih pregledih za leta 1993, 1994 in 1995. Razlago, da podpis sporazuma še ne pomeni izdajo obveznic, je Ministrstvo sprejelo po tem, ko je že nekaj let izplačevalo obresti za obveznice, ki naj po sedanji razlagi sploh ne bi bile izdane. S plačilom je priznalo, da obveznice so bile izdane. Po 234. členu ZOR je vrednostni papir pismena listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil v njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu zastopniku. Podpisani sporazum nesporno določa višino obveznosti in pravico do obresti. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, v odločbi Posebnega davčnega urada naloženo dodatno davčno obveznost za davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 zmanjša za znesek 300.363.460,00 SIT, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in Posebnemu davčnemu uradu naloži vračilo preveč odmerjenega davka in zamudnih obresti, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do vračila, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je svojo udeležbo v postopku kot zastopnik javnega interesa prijavilo z vlogo št. ... z dne 16. 1. 2004. Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na zamudne obresti.

V tem delu je sodišče na podlagi 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo ter odločbo prve stopnje glede odločitve o obrestih odpravilo in odločilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, po kateri zamudne obresti od davčnih obveznosti, ki so stranki naložene z odločbo davčnega organa, v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04), torej tudi v obravnavani zadevi, tečejo šele od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe.

V ostalem je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljujeta davčni organ prve stopnje in tožena stranka. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi zavračata pripombe na zapisnik in pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Sicer pa glede popravka vrednosti dolgoročnih finančnih naložb med strankama ni spora o tem, da je tožnik popravke oblikoval iz razlogov, ki bodo (če bodo) nastali v prihodnosti. V davčnem postopku in upravnem sporu namreč oblikovanje popravkov utemeljuje z nizkim donosom obveznic, predvsem pa z veliko potencialno izpostavljenostjo tržnemu tveganju. Navedene okoliščine pa so tudi po presoji sodišča razlogi za oblikovanje rezervacij, ki se bankam po 23. členu ZDDPO priznajo v obračunanih zneskih, vendar največ do višine, ki jo predpiše Banka Slovenije v skladu z 29. členom Zakona o bankah in hranilnicah. Da tožeča stranka davčno priznanih rezervacij po določbah 23. člena ZDDPO ni bila upravičena oblikovati, ker gre za terjatve, za katere se potencialne izgube skladno s Sklepom Banke Slovenije ne ugotavljajo, pa tudi ni sporno. Sporno ostaja, ali je po določbah SRS in MRS iz razlogov, ki jih navaja tožeča stranka, dopustno oblikovanje popravkov vrednosti dolgoročnih finančnih naložb. Odgovor je tudi po presoji sodišča, ob ugotovljenem dejanskem stanju, negativen. V postopku je namreč bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka obveznice izkazovala kot investicijske vrednostne papirje, ki so, kot poudarjata že oba davčna organa, dolgoročni in kratkoročni vrednostni papirji, ki se kupujejo in hranijo zaradi zaslužka ali povečanja kapitala in se navadno hranijo do zapadlosti in jih torej tožeča stranka v kratkem ni nameravala prodati. Tej ugotovitvi tožeča stranka v pritožbi ni ugovarjala. Svoje stališče je utemeljevala z izpostavljenostjo tržnemu tveganju, če

bi zaradi nezmožnosti pridobitve zadostnih finančnih sredstev, morala prodati večjo količino vrednostnih papirjev. Tožbena trditev, da je tožeča stranka obravnavane vrednostne papirje skladno z MRS 39 in ob upoštevanju Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice, izdane zaradi sanacije Slovenskih železarn (Uradni list RS, št. 17/00), razvrstila med finančna sredstva razpoložljiva za prodajo, je na eni strani neskladna s podatki upravnih spisov, obenem pa tudi nelogična, saj pravne podlage, ki jo navaja, v kontroliranem obdobju še ni bilo. Morebitno kasnejše drugačno razvrščanje vrednostnih papirjev pa na odločitev, ki temelji na dejanskem stanju, ki je obstajalo in materialnem pravu, ki je veljalo v kontroliranem obdobju, ne more vplivati.

Po določbi 65.c člena ZDDPO se davčna osnova zmanjšuje za obračunane obresti od dolgoročnih in kratkoročnih vrednostnih papirjev, ki so jih do 8. 4. 1995 izdale Republika Slovenija, občine in javna podjetja, ki so jih ustanovile Republika Slovenija oziroma občine, vendar največ v višini davčne osnove. V postopku je nesporno ugotovljeno, da so bile obveznice Republike Slovenije za prevzete obveznosti do bank iz naslova neizplačanih deviznih vlog na podlagi ZPONDV izdane z Uredbo o izdaji obveznic RS za prevzete obveznosti od bank iz neizplačanih deviznih vlog (Uradni list RS, št. 68/96) v letu 1996. Obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala na podlagi Sporazuma o ugotovitvi višine dolga Republike Slovenije do banke iz naslova neizplačanih deviznih vlog, sklenjenega med Republiko Slovenijo in tožečo stranko z dne 14. 6. 1993 in ne na podlagi vrednostnih papirjev, izdanih do 8. 4. 1995, ni mogoče upoštevati kot davčno olajšavo po določbi 65.c člena ZDDPO. Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev utemeljeno oprla na navedeno določbo ZDDPO in jo tudi pravilno uporabila. Tožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoje stališče, da bi bilo obresti, obračunane na podlagi sporazuma potrebno tudi v davčnem postopku obravnavati enako kot obresti od vrednostnih papirjev so, glede na jasnost in nedvoumnost določbe 65.c člena zakona, neutemeljene. Pri tem je potrebno poudariti, da je po ZPONDV Republika Slovenija dolžna bankam plačevati obresti že pred izdajo obveznic, te pa je po zakonu dolžna izdati v roku treh let od uveljavitve zakona. Odločitev tožene stranke v tem delu je skladna s stališčem, ki sta ga o uporabi 65.c člena ZDDPO že zavzela Upravno in Vrhovno sodišče. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v preostalem zavrnilo skladno s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).