Jedro

Uporaba pravila o delni oprostitvi odgovornosti objektivno odgovornega iz tretjega odstavka 153. člena OZ pride v poštev v primeru, ko oškodovanec le delno pripomore k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena zavarovalnica plačati odškodnino za škodo, izvirajočo iz poškodbe na delu 16.4.2002 pri njeni zavarovanki T., ker je presodilo, da je za škodo v celoti odgovoren sam.

2. Drugostopenjsko sodišče je sodbo prvostopenjskega potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene trditve izrednega pravnega sredstva bodo hkrati z odgovori Vrhovnega sodišča nanje predstavljene v nadaljevanju.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Med pravdnima strankama ni bilo spora, da se je tožnik poškodoval, ko so ga na delu strežnika vertikalnega tlačnega stroja za vlivanje odlitkov pod zračnim pritiskom v glavo udarila varovalna vrata, ki so se samodejno zaprla. Sporno pa je bilo, ali so se vrata, ki so se prav tako odpirala in zapirala s pomočjo stisnjenega zraka, zaprla, ko je tožnik, kot je trdil sam, zgolj preveril spojenost dovoda stisnjenega zraka s tlačnim strojem(1) (v tem primeru bi samodejno zaprtje vrat pomenilo hibo v delovanju stroja) ali je tožnik, kot je trdila tožena stranka, dovod stisnjenega zraka, ki se je snel, ponovno spojil s strojem (v tem primeru bi šlo za dejanje, ki mu je bilo prepovedano, saj so bili za to zadolženi vzdrževalci).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da se je, ker se je snela cev, ki je dovajala stisnjeni zrak, tlačni stroj ustavil, kar predstavlja napako na stroju, - da so se pri tem odprla drsna varnostna vrata, - da jih je tožnik s pritiskanjem na stikalo neuspešno (zaradi prekinjenega dotoka stisnjenega zraka, s pomočjo katerega so se odpirala in zapirala) poskušal zapreti, - da je tožnik ali odprl ventil ali z roko potisnil hitro sklopko in priključil zrak in da so se vrata takoj, ko je bil ponovno vzpostavljen dotok stisnjenega zraka, samodejno zaprla, - da stikala za vrata ne bi smel aktivirati sam, - da bi moral tožnik o ustavitvi stroja obvestiti delovodjo, ki bi popravilo stroja odredil vzdrževalcem, - da za popravila ni bil usposobljen, da ta niso bila njegova delovna obveznost, pač pa obveznost za to usposobljenih vzdrževalcev, - da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in da je bil v okviru poduka iz varstva pri delu na tlačnem stroju izrecno opozorjen, da mora v primeru okvare stroja o tem obvestiti delovodjo ter da je to opozorilo nedvomno razumel, saj je na pisnem izpitu pravilno odgovoril na prav takšno vprašanje in - da je ravnal v nasprotju z navodili za varstvo pri delu, preko svojih pooblastil in samovoljno.

7. Zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizijsko sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, povzete v prejšnji točki obrazložitve, vezano. To pomeni, da so nedovoljene vse tiste revizijske trditve, ki posegajo vanje tako, da jih spreminjajo, dopolnjujejo ali zmanjšujejo njihov pomen, na primer da stroj v času škodnega dogodka ni imel varoval, ki bi preprečila zaprtje vrat ob priključitvi stroja na stisnjeni zrak, da tožnik ni bil poučen o nevarnih točkah na konkretnem stroju, predvsem tudi ne o tem, da ne sme dovoda zraka, ko se ta samodejno sname, pripojiti k stroju, da se je cev za dovajanje zraka pogosto snela in je bila njena ponovna namestitev dostopna vsem in zlasti delavcem, ki so s strojem delali in so bili zainteresirani za kontinueto dela, da je bila reakcija tožnika pričakovana, s tem pa je bila pričakovana tudi škoda.

8. Po presoji sodišč prve in druge stopnje je stroj, ki je poškodoval tožnika, nevaren, zato njegov imetnik (oziroma zanj zavarovalnica) odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Tej presoji se revizija ne oporeka. Nasprotuje pa se nadaljnjemu pravnemu zaključku, da se je tožena stranka uspela v celoti razbremeniti svoje odgovornosti po določbi drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sicer zato, ker je škoda nastala izključno zaradi samovoljnega, nepooblaščenega in navodilom iz varstva pri delu nasprotnega dejanja tožnika samega, ki ga njegov delodajalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Vztraja tudi pri zatrjevani krivdni odgovornosti tožene stranke.

9. Tožnik izpodbija presojo o izključitvi odgovornosti tožene stranke: graja zaključek o nepričakovanosti tožnikovega ravnanja in sicer s trditvami, da bi se moral njegov delodajalec zaradi pogostih okvar stroja in pogostega snemanja cevi za dovod zraka zavedati, da bodo delavci kljub nasprotnim navodilom sneto cev v ležišče nameščali sami in da se pri tem lahko poškodujejo, upoštevati pa bi moral tudi, da je bil tožnik pred nastankom škodnega dogodka pri zavarovancu toženke zaposlen le kratek čas in da je še v tem kratkem času je najprej delal na drugem stroju.

A je odločitev o izključitvi odgovornosti obratovalca z nevarno stvarjo materialnopravno pravilna (drugi odstavek 153. člena OZ). Ob tem, ko so pravila iz varstva pri delu, s katerimi je bil seznanjen, za primer okvare oziroma zaustavitve stroja tožniku nalagala o tem obvestiti delovodjo, da bi ta odredil popravilo vzdrževalcem, ter mu prepovedovala poseganje v področje stroja, se je tožnikov delodajalec utemeljeno zanašal, da bo tožnik prepoved vsakega ukrepanja, ki presega obvestitev delovodje o okvari stroja, upošteval, in je bila kršitev prepovedi zanj nepričakovana. Test (ne)pričakovanosti oziroma (ne)odvrnljivosti ravnanja oškodovanca, ki ima za posledico izključitev odgovornosti objektivno odgovornega, je primerjava tega ravnanja z ravnanjem posebej skrbnega človeka. V situaciji, ko ni bilo niti zatrjevano, da bi lahko delodajalec glede na tehnične lastnosti stroja in z njimi pogojen način njegove uporabe še kako drugače in ne le z navodili za ukrepanje preprečil ravnanje tožnika, ki je povzročilo škodo in da bi lahko zagotovil poleg že opisanega poduka še drugačne ukrepe za varnost strežnika stroja pri delu, zavarovancu tožene stranke pomanjkanja skrbnosti te kvalitete ni mogoče očitati. Ob ugotovitvi o tožnikovi seznanjenosti s prepovedjo delavcem posegati v področje stroja je revizijska trditev (ki ne sledi ugotovitvam nižjih sodišč) o pogostosti okvare stroja in snetja cevi za dotok stisnjenega zraka, s katero tožnik argumentira stališče o pričakovanosti svojega ravnanja, nepomembna; enako velja tudi za trditev o kratkotrajnosti zaposlitve tožnika pri zavarovancu tožene zavarovalnice in o kratkotrajnosti izkušenj pri delu s strojem, ki ga je poškodoval. Le, če bi bilo ugotovljeno, da se je predhodno že dogodilo, da je kateri od delavcev sneto cev za dotok stisnjenega zraka ponovno namestil sam, bi bil utemeljen očitek toženkinemu zavarovancu, da bi moral tako ravnanje, kakršno je bilo vzrok konkretnemu škodnemu dogodku, pričakovati. Česa takega pa tožnik ni niti trdil. 10. Revizija podrejeno vztraja, da je tožena stranka za njegovo škodo odgovorna vsaj delno. Zavzema se torej za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, po kateri je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Meni, da bi bila taka odločitev o temelju skladna s pravno teorijo in sodno prakso, pri čemer v primerjavo ponudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 545/97 in II Ips 53/2005. Tudi v tem delu tožniku ni mogoče pritrditi. Uporaba pravila o delni oprostitvi odgovornosti objektivno odgovornega iz tretjega odstavka 153. člena OZ pride v poštev v primeru, ko oškodovanec le delno pripomore k nastanku škode. V konkretnem primeru je pravilno odločeno, da je vzrok izključno na tožnikovi strani, kar po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe izključuje uporabo prej navedenega materialnopravnega pravila.

Odločbi Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje revizija, zaradi od konkretne bistveno različnih dejanskih okoliščin ne nudita ustrezne primerjave. V obeh primerih je namreč do poškodbe prišlo pri opravilih, ki so, za razliko od konkretnega primera, predstavljala oškodovančevo delovno obveznost. V zadevi II Ips 545/97 je bil tožnik poškodovan, ko je z roko segel v stroj med obratovanjem, v zadevi II Ips 53/2005, v kateri so bile ugotovljene tudi opustitve objektivno odgovorne osebe, pa je bil oškodovanec vojak, ki se je porezal pri rezanju kruha s kruhoreznico.

11. Materialnopravno zmotno je tudi stališče revizije, da bi moralo biti tožbenemu zahtevku ugodeno, ker da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Res je, kot zatrjuje revizija, da se krivda domneva. Toda pogoj za krivdno odgovornost je kumulativen obstoj vseh elementov civilnega delikta, pri čemer je krivda le eden od njih. Tožnik je zatrjeval še, da je njegov delodajalec ravnal protipravno, ko ni poskrbel za brezhibno delovanje stroja in za opremljenost vrat stroja z ustreznimi varovali, ki bi preprečila samodejno odpiranje ali zapiranje vrat. Obstoj tega elementa civilnega delikta sta nižji sodišči pravilno zavrnili na podlagi ugotovitve, temelječe na mnenju izvedenca strojne stroke, da je bil, kot je zapisalo pritožbeno sodišče, »stroj izpraven in z vsemi potrebnimi varovalnimi pripravami ter ukrepi za varno delo na njem.«

12. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Izpovedal je, da se je stroj, s katerim so vlivali »komade«, ustavil, pri tem pa so se odprla zaščitna vrata. Na vratih je stikalo, ki ga je večkrat pritisnil, da bi vrata zaprl, a se vrata niso aktivirala. Počepnil je in pod vrati videl kable; malo jih je potresel, v tistem trenutku so se sunkovito zaprla in ga udarila v glavo.