30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 95/2003 z dne 14. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 354/2001 z dne 2. 10. 2001 in s sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju št. K 3/2001 z dne 12. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen ter v plačilo naloženi stroški postopka. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila njegova zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje predvsem nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijanimi sodbami naj bi mu bili kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da je bil spoznan za krivega na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. H. Njegova mnenja naj bi temeljila na izpovedbah oškodovancev in domnevah, ki so jih zabeležili zdravniki na temelju izpovedb oškodovancev, ne pa na dejansko ugotovljenih poškodbah in posledicah. Potem, ko je bilo pridobljeno drugo izvedensko mnenje, naj bi se cela vrsta kazenskih postopkov ustavila, saj naj bi se ugotovilo, da mnenja izvedenca dr. A. H. niso strokovna. Pritožnik navaja, da ne bi mogel biti spoznan za krivega, če bi mu bilo omogočeno, da bi v kazenskem postopku uporabil izvedensko mnenje drugega izvedenca. Po oceni pritožnika pravica do enakega varstva pravic vsebuje tudi pravico, da "se telesne poškodbe za vse obdolžence v kazenskih postopkih merijo z istim metrom", zato bi moralo Vrhovno sodišče zaradi enotne sodne prakse zagotoviti vsakomur enako varstvo pravic pred sodnimi organi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja zgolj navedbe, s katerimi je že v kazenskem postopku oporekal le napačno uporabo prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in z dokazno oceno sodišča Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, na podlagi katerih odločilnih dejstev in dokazov je štelo, da je pritožnik storilec kaznivega dejanja. Po presoji drugostopenjskega sodišča je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo prepričljive razloge. Prav tako je obrazložilo, zakaj sprejema izvedensko mnenje izvedenca dr. A. H. Takšna presoja in razlogovanje sodišč po oceni Ustavnega sodišča zadostijo kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitnih kršitev ustavnih pravic.

5.Pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave ni utemeljen. Ustava v 22. členu med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugim državnim organom. Eden od vidikov navedene pravice je tudi ta, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v posameznikovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko enakih primerih. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o ustavitvi cele vrste kazenskih postopkov ter s predložitvijo različnih izvedenskih mnenj Inštituta za sodno medicino pritožnik ne izkazuje zatrjevane neenakopravne obravnave s strani Vrhovnega sodišča.

6.Očitek kršitve 23. člena Ustave Ustavno sodišče ni moglo presojati, saj pritožnik domnevno kršitev utemeljuje le s pavšalnimi navedbami. To, s čimer pritožnik utemeljuje navedeno kršitev ustavnih pravic, je le nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, kar pa, kot že rečeno, ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Zgolj to, da je bil izid kazenskega postopka zanj neugoden ter da mu je bila izrečena obsodilna sodba, za ugotovitev kršitve človekovih pravic še ne zadošča.

7.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer