Jedro

Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 177/2020 z dne 30. 10. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 92,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2019 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 117,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2020 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb tožeče stranke in odgovorih navedb tožene stranke ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženka dedinja po pokojnemu A. K., ki je umrl 28. 12. 2018, tožena stranka pa je stopila v pravice in obveznosti pokojnega kot njegova dedinja. Postala je njegova univerzalna pravna naslednica in zato ni podedovala le zapustnikovih premoženjskih pravic, ampak tudi obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojni imel sklenjeno pri tožeči stranki oziroma pri pravnem predniku, naročniško razmerje za fiksne storitve za paket T. Toženka je kot univerzalni pravni naslednik vstopila v to pravno razmerje, ki ga je imel pokojni kot naročnik z dne 11. 1. 2017 izbrisano družbo T. d.o.o., saj je bila pogodba s T. d.o.o. sklenjena v letu 2008. Pokojni K. A. je imel s tožečo stranko sklenjeno pogodbo št. 700005031 o sklepanju uporabniškega razmerja, ki je bilo sklenjeno dne 10. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bistvo tega pravdnega spora v tem, da toženka ugovarja, da je tožečo stranko z obvestilom dne 28. 1. 2019 obvestila o smrti naročnika, tožena stranka pa na to ni reagirala, ker nepravilno in neustrezno vodi svoje evidence in iz tega razloga naročniške pogodbe ni prekinila in je še naprej neutemeljeno zaračunavala svoje storitve. Sodišče prve stopnje pa je nato ugotavljalo, ali je takšna odpoved veljala tudi za naročniško razmerje po pogodbi, ki jo je imel sklenjeno pokojni A. K. s pravno prednico tožeče stranke za fiksne storitve, za paket T. oziroma ali je toženka s takšnim obvestilom zadostila svoji dolžnosti glede pravočasnega sporočanja sprememb podatkov, ki so vplivali na sklenitev naročniškega razmerja in ali je s tem podala tudi odpoved naročniškega razmerja za fiksne storitve. Sodišče prve stopnje je presodilo, da s tem citiranim obvestilom, toženka ni pravilno in veljavno odpovedala naročniškega razmerja. Toženka je namreč vedela, da je pokojni imel televizijo in bi se kot univerzalna pravna naslednica, ob potrebni skrbnosti morala pozanimati o morebitnih drugih naročniških razmerjih in podati odpoved tudi glede televizijskih storitev. Toženka je namreč odpovedala samo naročniško razmerje za zgolj in izključno le za telefonsko številko, zato tožeča stranka ni bila dolžna niti sklepati, da bi se odpoved nanašala tudi na katerokoli od drugih razmerij. Sodišče je zato zaključilo, da toženka, kot univerzalna pravna naslednica naročnika A. K. po njegovi smrti, tožeči stranki ni na pravilen in ustrezen način odpovedala naročniške pogodbe št. 700005031 o sklepanju uporabniškega razmerja z dne 10. 3. 2008 in je to storila šele v elektronskem sporočilu dne 24. 6. 2019. Tožeča stranka je nato šele dne 28. 6. 2019 naročniško pogodbo prekinila za obdobje od februarja do maja 2019 in je zato toženka dolžna plačati mesečno naročnino v znesku po 21,50 EUR, za mesec junij 2019 pa delno v znesku 3,59 EUR. Tožena stranka je dolžna plačati še zamudne obresti zaradi neplačila po posameznih mesecih. Po zaključku sodišča prve stopnje je tako tožena stranka dolžna tožeči plačati 92,27 EUR (89,59 EUR glavnice in 2,68 EUR zamudnih obresti), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2019 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je še odločilo o izvršilnih stroških, ki so bili naloženi v plačilo toženki s sklepom o izvršbi v znesku 117,20 EUR. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo v postopku v sporu majhne vrednosti in je zato pri odločanju uporabilo določbe členov 442 do 458 ZPP. V pravnem pouku je pravdne stranke opozorilo, da je pritožbo zoper sodbo možno vložiti samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

2. Zoper takšno odločitev s pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke že izvršilno sodišče ni pravilno odločilo o njenem ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe in bi moralo že izvršilno sodišče tožbo tožeče stranke zavreči. Nato v pritožbi navaja, da izrecno nasprotuje stališču sodišča iz 13. točke obrazložitve, da je toženka s sklepom o dedovanju postala zapustnikova dedinja oziroma njegova univerzalna pravna naslednica, ter posledično do višine vrednosti podedovanega premoženja tudi odgovarja za njegove dolgove. Pokojni A. K. je umrl dne 28. 12. 2018, tožeča stranka pa je zaračunavala storitve po datumu smrti A. K. Zato tožena stranka ne more odgovarjati za dolgove zapustnika, ki jih ni bilo v trenutku njegove smrti. Nato navaja, da izrecno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v obrazložitvi iz 17. točke sodbe, da toženka ni pravilno odpovedala naročniškega razmerja, ker je odpovedala le naročniško razmerje za telefonsko številko. Tožeča stranka bi morala smrt sklenitelja pogodbe evidentirati tudi v evidencah, ki se nanašajo na razmerje glede fiksnih storitev (televizija). Tožeča stranka bi morala sama preverjati in ažurirati vse evidence za različna naročniška razmerja in bi morala ugotoviti, da pogodba ni več veljavna, ker je bila s strani tožene stranke ustrezno odpovedana. Pokojni je bil vse do 29. 10. 2019 v evidenci in poslovnih knjigah tožeče stranke voden kot živa oseba. Tožeča stranka v svoji evidenci ni evidentirala smrti A. K. Tožena stranka pa pripominja, da je bila tožeča stranka že dne 28. 1. 2019 obveščena o smrti A. K. z elektronskim sporočilom, kateremu je bil priložen dokaz, izpisek iz matičnega registra o smrti. Sodišče prve stopnje je zato napačno tolmačilo uredbo (EU) 2016/679. Obvestilo o smrti A. K. z dne 28. 1. 2019 je imelo učinek obvestila o smrti za vse pogodbe zapustnika z upravljalcem, to je tožečo stranko in tožeča stranka je kršila to Uredbo, ker ni ustrezno uredila svojih evidenc. Tožeča stranka je kršila drugi odstavek 7. člena Obligacijskega zakonika, ker so računi kot verodostojna listina bili izdani na neobstoječo osebo, to je zapustnika. Nadalje, tožena stranka nasprotuje stališču naslovnega sodišča iz 19. točke obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njena navedba o ničnosti točke 7.6 Splošnih pogojev pavšalna. Tožena stranka je namreč v drugi pripravljalni vlogi navedla, da ima tožnik kot upravljalec zbirke osebnih podatkov zgolj eno podatkovno zbirko o uporabnikih – naročnikih T. storitve, zaporedna št. 11 na izpisku iz registra zbirk osebnih podatkov informacijskega pooblaščenca za podjetje T. d.o.o. Sredstvo obdelave predmetne zbirke pa je računalnik in gre za računalniško vodeno zbirko osebnih podatkov in ker je tožnik strokovnjak s tega področja, bi moral v zvezi z obdelavo osebnih podatkov upoštevati načela zakonitosti, poštenosti in preglednosti. Tožnik je namreč prevalil dolžnost javljanje podatkov na uporabnike. Tožeča stranka bi morala upoštevati, da je toženka tožnika dne 28. 1. 2019 obvestila o smrti naročnika A. K. z elektronskim sporočilom, kateremu je bil priložen izpisek iz matičnega registra o smrti in je s tem sporočila spremembo v vseh naročniških razmerjih med A. K. in tožečo stranko. Tožena stranka glede na obrazloženo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja tudi kršitev Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pritožbo podaja tudi zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, saj pravdni stroški ne izhajajo iz sfere tožene stranke. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sedaj izpodbijano odločitev sprejelo v postopku v sporih majhne vrednosti, zato je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kajti zoper sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbo mogoče podati le iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zapustnik naročnik storitev tožeče stranke in da je toženka zapustnikova dedinja, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo drugega odstavka 125. člena OZ, po katerem ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe. Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo pa preidejo vse premoženjske razmere zapustnika, vse podeljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti na dediča. Kot pravna naslednica je tako toženka vstopila v pogodbene obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, katero je imel pokojni K. A. s tožečo stranko sklenjeno po pogodbi št. 700005031 o sklepanju uporabniškega razmerja, ki je bila sklenjena 10. 3. 2008. Naročnik je bil s Splošnimi pogoji poslovanja za storitev T. ter s Splošnimi pogoji družbe T. d.o.o. seznanjen. Prav tako so bili slednjemu ob sklepanju pogodbe za naročniško razmerje ti pogoji izročeni. Sklenitev in obstoj samega naročniškega razmerja med tožečo stranko in naročnikom K. A. izhaja iz podpisa naročniške pogodbe, dokumentov izpolnjenih ob menjavi opreme ter iz sklenjenih aneksov, kakor tudi iz plačil, opravljenih s strani naročnika. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da se je konkretno toženka ves čas zavedala tega sklenjenega naročniškega razmerja, saj je dne 24. 6. 2019 njen pooblaščenec sporočil tožeči stranki, da so prenehala trajna naročniška razmerja pod šifro kupca 101085700, ki glasijo na naročnika A. K. in to zaradi smrti naročnika z dne 28. 12. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik pred navedenim elektronskim sporočilom ni prejel nikakršnega obvestila o smrti naročnika v zvezi s to, sklenjeno pogodbo. Pravilno sicer tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju, ko je navedlo, da dedinja kot univerzalna pravna naslednica odgovarja za dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja in je zato odgovorna za dolgove zapustnika. Vtoževani dolg je namreč nastal po smrti zapustnika, saj tožeča stranka vtožuje zneske mesečnih naročnin za obdobje februar-maj 2019, to je po dnevu smrti A. K., ki je umrl dne 28. 12. 2018. To so dolgovi, ki so nastali po smrti A. K., zato zanje ne more odgovarjati tožeča stranka neposredno na podlagi določbe člena 142 ZD. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka vstopila v pravice in obveznosti pokojnega kot njegova univerzalna pravna naslednica, po sklepu o dedovanju. Po smrti pokojnega je vstopila v pogodbeno razmerje s tožečo stranko po naročniškem razmerju iz sklenjene pogodbe o naročniškem razmerju št. pogodbe 700005031 o sklepanju uporabniškega razmerja z dne 10. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka vedela, da imata starša televizijo (toženka je odpovedala RTV naročnino) in bi se kot univerzalna pravna naslednica pokojnega, ob potrebni skrbnosti, morala pozanimati o morebitnih drugih naročniških razmerjih. To je del dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je vezano sodišče druge stopnje in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se toženka svoje obveznosti ne more ekskulpirati z zatrjevanjem, da ni mogla vedeti za naročniško razmerje, ker v nabiralniku po smrti naročnika naj ne bi prihajale položnice (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel pokojni trajnik za plačilo).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka kot univerzalna pravna naslednica naročnika A. K. po njegovi smrti, tožeči stranki ni na pravilen in ustrezen način odpovedala naročniške pogodbe št. 700005031 o sklepanju uporabniškega razmerja z dne 10. 3. 2008 in je to storila šele v elektronskem sporočilu z dne 24. 6. 2019, kjer je zapisala, da tožečo stranko obvešča, da so prenehana, če so sploh obstajala, trajna naročniška razmerja pod šifro kupca 1010857100, ki se glasijo na naročnika A. K. in sicer zaradi smrti naročnika dne 28. 12. 2018. Tožeča stranka je nato pravilno, šele po tem obvestilu, dne 28. 6. 2019 naročniško pogodbo prekinila.

7. Niso utemeljene pritožbene navedbe, češ da je tožena stranka z obvestilom iz meseca januarja 2019 pravilno odpovedala tudi to naročniško razmerje. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vprašanje ali je takšna odpoved veljala tudi za naročniško razmerje po pogodbi, ki jo je imel sklenjeno pokojni A. K. s pravno prednico tožeče stranke za fiksne storitve za paket T. in ali je toženka s takim obvestilom zadostila svoje dolžnosti glede pravočasnega sporočanja sprememb podatkov, ki so vplivali na sklenitev naročniškega razmerja (7.6. tč. Splošnih pogojev) in ali je s tem podala tudi odpoved naročniškega razmerja za fiksne storitve in ali je posledično dolžna plačati to, kar zahteva tožeča stranka. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s tem obvestilom, toženka ni pravilno in veljavno odpovedala naročniškega razmerja. Sodišče se je pravilno opredelilo do tega, da iz tega obvestila izhaja izrecna odpoved naročniškega razmerja zgolj in izključno za telefonsko številko, zato tožeča stranka ni bila dolžna niti sklepati, da bi se ta odpoved nanašala tudi na katerokoli od drugih razmerij. Res je, da je v tem sporočilu navedeno, da sta A. K. in tudi F. K. umrla. Vendar pa, ker je bilo izrecno navedeno, da se odpoveduje naročniško razmerje za telefonsko številko, se toženka zato ni mogla utemeljeno sklicevati, da je s tem, ko je sporočila tožeči stranki, da je A. K. umrl, tožeča stranka morala to evidentirati v svojih evidencah oziroma tudi v evidenci, ki se nanaša na naročniška razmerja glede fiksnih storitev (televizija). Splošno znano dejstvo je, da tožeča stranka ponuja oziroma prodaja več različnih storitev (fiksne, mobilne, internetne) in četudi bi tožeča stranka evidentirala spremembo podatkov v vseh svojih evidencah, bi morala toženka v vsakem primeru, v kolikor bi želela, da bi tožeča stranka ne dobavljala svoje storitve za fiksne storitve, to naročniško razmerje izrecno in pisno odpovedati, pa še to ne zgolj tako, da je napisala samo obvestilo o smrti, temveč jasno in izrecno zapisati, da naročniško razmerje odpoveduje, tako kot je to storila za mobilno telefonsko številko in tako kot to določa tudi točka 11.3 Splošnih pogojev. Tožeča stranka ne more vedeti, koliko ljudi živi v gospodinjstvu, na naslovu kamor dobavlja svoje fiksne storitve in bi lahko utemeljeno sklepala, da tudi po smrti naročnika njene storitve, lahko nekdo še naprej uporablja. Zato je bila na strani tožene stranke potrebna skrbnost, da taka pomembna dejstva sporoči tožeči stranki. Posamezno naročniško razmerje namreč nikakor samodejno ne preneha zaradi smrti naročnika, saj se univerzalni pravni nasledniki kot naročniki lahko odločijo ali za prenos naročništva ali za prekinitev naročniškega razmerja in je zgolj od slednjih odvisno, za katero možnost se bodo odločili, zato so o svoji izbiri univerzalni pravni nasledniki primorani to svojo odločitev sporočiti operaterju. Ker so to dolžni storiti pravni nasledniki naročnika, tožeča stranka nima obveznosti v tej smeri, da bi morala tožeča stranka le-tem ponujati ali prevzemajo naročniško razmerje ali jih opozoriti, da ga morajo prekiniti, zato pritožba v tem delu, ko očita, da bi sodišče prve stopnje moralo to obvestilo upoštevati tudi kot prenehanje razmerja za širokopasovno TV storitev, ni utemeljena. Tožena stranka neutemeljeno v pritožbi navaja, da se ne strinja s točko 17. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Takšne pritožbene navedbe so pavšalne in dejansko se z njimi prepisuje ugotovitev sodišča prve stopnje iz 17. točke obrazložitve sodbe, obrazložitev v tej zvezi pa je za sodišče druge stopnje sprejemljiva in je pravilna.

8. Tožena stranka tudi izrecno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje iz 18. točke obrazložitve sodbe, češ da bi bil ugovor tožene stranke uspešen le, če bi ta sporočila, da odpoveduje tudi fiksno storitev za paket T., ker je naročnik umrl. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vsebine Splošnih pogojev, kjer je posebej določeno, da mora naročnik izvajalcu najkasneje v 8 dneh sporočiti kakršnokoli spremembo podatkov, ki so vplivali na sklenitev naročniškega razmerja, točka 7.6. Splošnih pogojev in da mora sporočiti ali odstopa od pogodbe s podajo pisne izjave o odpovedi (točka 11.3 Splošnih pogojev). Tožeča stranka tako ni dolžna sama preverjati ali ažurirati vseh evidenc za različna naročniška razmerja in je vezana na ustrezno obvestilo nasprotne pogodbene stranke.

9. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo določbe Uredbe EU št. 2016/679 z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) ter da je kršila njene določbe. Sodišče prve stopnje se je v točki 18. obrazložitve pravilno opredelilo do teh navedb in je ugotovilo, da ta določila ne pomenijo, da v kolikor upravljalec podatkov vodi več evidenc za svoje naročnike, in ima poleg tega v svojih Splošnih pogojih posebej določeno, da mora naročnik izvajalcu najkasneje v 8 dneh sporočiti kakršnokoli spremembo podatkov, ki so vplivali na sklenitev naročniškega razmerja (točka 7.6. Splošnih pogojev) in da lahko odstopi od pogodbe s podajo pisne izjave o odpovedi pogodbe (točka 11.3. Splošnih pogojev), da mora upravljalec sam preverjati in ažurirati vse evidence za različna naročniška razmerja. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se v tem primeru obravnava naročniško razmerje za fiksne storitve tožeče stranke in ne mobilne storitve, glede katerih pa je toženka pravočasno in ustrezno odpovedala naročniško razmerje po pokojnem naročniku kot univerzalna pravna naslednica.

10. Tožena stranka podaja pritožbo glede ugotovitve sodišča prve stopnje iz točke 19. obrazložitve, da so njene navedbe o ničnosti točke 7.6. Splošnih pogojev pavšalne in da sodišče ni našlo razlogov, ki bi kazali na ničnost tega določila, to je nasprotovanju Ustavi in prisilnim predpisom. Sodišču prve stopnje v tej zvezi očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila podana protispisnost, ker je tožena stranka to konkretno obrazložila v vlogah in na katere se v izogib ponavljanju sklicuje v pritožbi. Ta pritožbeni razlog ni podan, kajti sodišče prve stopnje stori takšno kršitev v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka v pritožbi ne pove glede katerih odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe v točki 19. obrazložitve, med vsebino listin in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena tudi ne pojasni, katere so te listine ali zapisniki. Takšno kršitev bi sodišče prve stopnje lahko storilo v primeru, če bi prišlo pri pisanju sodbe do tehničnih napak pri prepisovanju vsebine listin v sodbo. Ta pritožbeni razlog tako ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so bile navedbe o ničnosti pavšalne in da sodišče, pravilno ni našlo razlogov, ki bi kazali na ničnost tega določila.

11. Toženka v pritožbi navaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da verodostojne listine ne glasijo na toženo stranko, to je D. J., temveč na A. K. in da je zato izvršilno sodišče sklep o dovolitvi izvršbe razveljavilo in da bi iz istih razlogov zato moralo tudi sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavreči. Računi kot verodostojne listine res glasijo na pokojnega A. K., verodostojna listina je podlaga za vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po tistem pa, ko je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe je odločilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdi (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V pravdi pa je tožeča stranka uspela dokazati, da je tožena stranka univerzalni pravni naslednik pokojnega kot naročnika TV storitev, in ker ni pravočasno in pravilno odstopila od pogodbe je dolžna plačati, s strani tožeče stranke izvedene storitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zaračunala le sorazmerno mesečno naročnino ter stroške blokade storitev zaradi neplačevanja računov. Tožena stranka je tako na podlagi pogodbe, v katero je vstopila, dolžna plačati tisto kar ni plačala in kar je zaračunala tožeča stranka. Sama verodostojna listina, to je račun tako ni bila edina podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot univerzalni pravni naslednik dolžna plačati tisto, kar mora plačati zato, ker je vstopila v pogodbeno razmerje po univerzalnem pravnem nasledstvu, pa naročniškega razmerja ni pravočasno in pravilno odpovedala. Sama višina prisojene terjatve, pritožbeno ni sporna. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je toženka kot univerzalna pravna naslednica dolžna plačati mesečno naročnino za obdobje od februarja do maja 2019 v zneskih po 21,50 EUR za posamezni mesec, za mesec junij pa delno znesek 3,59 EUR in pa še zakonske zamudne obresti (glej izračun v točki 27. obrazložitve sodbe).

12. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožena stranka vidi v kršitvi postopka po 6., 14., in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi ne pove, v katerem delu je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljeno razpolaganje strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je glede na določilo tretjega odstavka 457. člena ZPP ustrezno obrazložena. V sodbi so zapisani in obrazloženi razlogi o odločilnih dejstvih in sodbo je bilo mogoče pritožbeno preizkusiti. Prav tako ni podan pritožbeni očitek protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče stori takšno kršitev le v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnega nasprotja pa tožeča stranka ni dokazala in sodišče prve stopnje ni storilo te očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Pravilno je tudi razlagalo 5. člen Uredbe (EU) 2016/679, tožena stranka pa v pritožbi izrecno ne pove, kako je sodišče prve stopnje kršilo 23. člen ZVPot. Sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo do zatrjevanja ničnosti določbe 7.6. točke Splošnih pogojev. Sodišče ni kršilo nobene ustavne pravice toženke in tudi ne pravic iz Konvencije o človekovih pravicah. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, in je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Tožena stranka podaja pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V pritožbi samo navaja, da je skladno s pritožbenimi navedbami glede glavne stvari sporen tudi izrek o stroških. Sodišče je o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji odločilo na podlagi določil člena 442 ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 155. členom ZPP, in ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela, je zato dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so izvršilni stroški postali del pravdnih stroškov in je o njihovem povračilu odločalo na podlagi 442. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je v zvezi s pravdnimi stroški, nastalimi na prvi stopnji pravilna in pritožba v tem delu ni utemeljena.

14. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).