Jedro

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano med upravnim sporom, na pritožbo tožeče stranke odločbo organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje, skupaj z napotki, v čem naj dejansko stanje dopolni. S tem je ravnala skladno z določbami 242. člena ZUP in 21. člena ZDavP. Davčni organ je pristojen poslovne dogodke obravnavati po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalno pravno opredelitev poslovnega dogodka s strani inšpicirane pravne osebe. Tožena stranka je zato v tem okviru upravičena presojati tudi pravno naravo poslovnih dogodkov v smislu njihovega davčnega obravnavanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožeče stranke ugodila tako, da je odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 19.7.1999, s katero je po opravljenem postopku inšpiciranja pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 1998 tožeči stranki naloženo plačilo davkov in prispevkov iz in na plače, izplačane delavcem kot avtorski honorar, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Odločitev utemeljuje z določbami 5. in 101. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradi list RS, št. 21/95 - v nadaljevanju ZASP) in ugotovitvijo, da v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje zadostne podlage za odločitev. Iz navedb pritožnika in pripomb na zapisnik izhaja, da niso vsa dela, ki so bila opravljena, oziroma za katera je bila sklenjena avtorska pogodba, taka dela, ki jih imajo posamezni zaposleni delavci navedena v pogodbi o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke se pogodbe o avtorskem delu lahko sklepajo med delodajalcem in zaposlenim le za dela, ki jih zaposleni nima navedenih v svoji pogodbi o zaposlitvi, ne glede na to za katero organizacijsko obliko ta dela opravlja. Iz odločbe prvostopnega organa in dokumentacije, ki je v spisu, ni jasno razvidno, kakšna dela so posamezni zaposleni delavci opravljali po pogodbah o avtorskem delu oziroma ali je šlo v vseh primerih opravljanja del za dela, ki so bila navedena tudi v pogodbi o zaposlitvi za posameznega zaposlenega. Prvostopni organ mora zato v ponovnem postopku ugotoviti če in v kakšnem obsegu so bila dela opravljena in ali je šlo za dela, ki so pri posameznem zaposlenem sodila med njegove delovne zadolžitve. Pri tem mora ugotoviti ali so bila opravljena dela, ki ne sodijo med dela, za katera so imeli posamezniki sklenjeno delovno razmerje, tudi dejansko avtorska dela glede na določila ZASP.

Tožeča stranka v tožbi, prvotno vloženi zaradi molka tožene stranke in z izjavo stranke z dne 5.6.2000 razširjeni na izpodbijano odločbo, izdano tekom upravnega spora, ugovarja pristojnost tožene stranke za ugotavljanje obsega avtorskega dela, saj gre za ustavno varovano pravico iz 60. člena Ustave, kot tudi za varovano pravico po mednarodnih konvencijah. Gre za premoženjsko pravico, katere vsebino lahko določa le avtor sam oz. odjemalec materialne pravice iz avtorskega dela. Tožeča stranka je na podlagi 101. člena ZASP pridobila materialne pravice iz avtorskega dela tako, da so navedene pravice odstopljene v korist delodajalca. Z vsemi svojimi delavci je sklenila pogodbo o avtorskem delu in pogodba je tista, ki izraža voljo pogodbenih strank. ZASP je v razmerju do ZDoh specialni predpis in ga je kot specialni predpis dolžna upoštevati tudi tožena stranka. Zato je nedopustno, da pooblaščene osebe tožene stranke ugotavljajo vsebino avtorskega dela in razmejujejo avtorsko stvaritev v zvezi z delovnim razmerjem ter avtorskim delom. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega organa odpravi in postopek zoper tožečo stranko ustavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije svoje udeležbe v postopku kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter po določbi 21. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP) organ druge stopnje lahko odpravi odločbo prve stopnje tudi v primeru, kadar so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena pravno pomembna dejstva in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, če hkrati spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo. Zoper novo odločbo ima stranka pravico do pritožbe. V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo, izdano med upravnim sporom, na pritožbo tožeče stranke odločbo organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje, skupaj z napotki, v čem naj dejansko stanje dopolni. S tem je ravnala skladno z navedenimi določbami ZUP in ZDavP. Sodišče se s stališčem tožene stranke, da je izplačila za avtorsko delo, ki ga delavec ustvari pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), zaradi (v obravnavanem primeru neizpodbijane) zakonske domneve o prehodu materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na delodajalca, davčno obravnavati kot izplačilo plače, strinja pa se tudi z njeno oceno, da v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja zadostne podlage za davčno opredelitev izplačil, ki je podlaga za odločitev. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pristojna ugotavljati obsega avtorskega dela po sklenjenih avtorskih pogodbah, je po presoji sodišča neutemeljen. Davčni organ je pristojen poslovne dogodke obravnavati po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalno pravno opredelitev poslovnega dogodka s strani inšpicirane pravne osebe. Tožena stranka je zato v tem okviru upravičena presojati tudi pravno naravo poslovnih dogodkov v smislu njihovega davčnega obravnavanja. Ugovor, da bi tožena stranka morala upoštevati ZASP in ne ZDoh, je neutemeljen, saj tožena stranka davčno obravnavo spornih izplačil veže prav na določbe ZASP. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).