Jedro

Drugo učinkovito sodno varstvo zaradi domnevno nezakonite odredbe za odvoz nepravilno parkiranega vozila je tožniku zagotovljeno tako, da domnevno nezakonitost odredbe za odvoz nepravilno parkiranega vozila izpodbija sprva z ugovorom zoper plačilni nalog in za tem z zahtevo za sodno varstvo, o kateri odloča pristojno redno sodišče po določilih Zakona o prekrških, kar vključuje tudi sodno varstvo temeljnih človekovih pravic, v katerem lahko tožnik zahteva tudi povrnitev vseh stroškov zaradi nezakonitosti izdane odredbe za odvoz njegovega vozila, v kolikor bi sodišče spoznalo izpodbijano odredbo za odvoz vozila bodisi za nezakonito ali neupravičeno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V tožbi z dne 17. 8. 2016 tožnik navaja, da je 20. 6. 2016 prejel obvestilo o prekršku iz 10. točke 4. odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPRCP), ki ga je navedenega dne ob 8.40 uri zaznalo Mestno redarstvo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana v zvezi z tožnikovim vozilom reg. št. ..., parkiranim na območju K. ulice v Ljubljani, ki je bilo, kot izhaja iz opomb v navedenem obvestilu o prekršku tudi fotografirano in zanj izdana odredba za odvoz s pajkom, za kar še isti dan plačal račun za odvoz v znesku 100,00 EUR, naknadno pa tudi globo za prekršek.

2. V nadaljevanju tožbe še navaja, da tožnik ne oporeka ugotovitvam, da je storil prekršek in zanj plačal globo ter v tem delu ni izkoristil pravnih sredstev, pač pa oporeka odredbi za odvoz njegovega vozila, češ da zoper njo ni mogel uveljavljati pravnih sredstev, ker je ni prejel in je to tudi razlog za vložitev tožbe. Prav tako naj bi bila izpodbijana odredba nezakonita in nepotrebna, navkljub ugotovljenemu prekršku, ker po stališču tožnika odstranitev nepravilno parkiranega vozila ni obligatorna, temveč zgolj iz določenih razlogov po 1. odstavku 19. člena ZPRCP v povezavi s 1., 4., 16., 17., 18. ali 19. točko 4. odstavka 65. člena istega zakona ali če predstavlja oviro na cesti v smislu Zakona o cestah (ZC). Tožnik meni, da je bil v neenakopravnem položaju, ker naj tožnikovo vozilo ne bi moglo ovirati drugih vozil, kar naj bi bilo razvidno že iz fotografije, ki jo je izdelalo Mestno redarstvo, češ da zaradi pozicije tožnikovega vozila ni šlo za oviro na cesti, niti naj ne bi tožnikovo vozilo moglo ovirati drugih vozil, sploh pa ne tistih, ki so vozila po isti ulici in ki v desno sploh ne bi smela zavijati, poleg tega pa naj ne bi bilo parkirano na prehodu za pešce, stezi za pešce, pločniku ali v območju za pešce, niti kolesarski stezi ali poti, pešpoti ali kolesarskem pasu in naj tudi ne bi onemogočalo dovoza na dvorišča stavb, do garaž, skladišč ali podobnih objektov ali zasebnih zemljišč, niti naj ne bi bilo na označenem parkirnem prostoru za invalide ali na označenih poteh, namenjenih intervencijskim vozilom ali nad priključkom za vodovodno omrežje, predvsem pa ker naj bi bilo v isti ulici parkiranih vsaj še 50 drugih vozil, na nasprotni strani ceste pa še eno, ki je bilo, tako kot tožnikovo, parkirano izven oznak za parkirišče, odpeljano pa naj bi bilo zgolj njegovo. Zaradi domnevno nezakonitega ravnanja tožene stranke tožnik zahteva tudi povrnitev materialne škode v višini 54,00 EUR za izgubljeni zaslužek v obsegu dveh delovnih ur, ki ju je izgubil za ponovni prevzem svojega vozila, ter 20,00 EUR za prevoz s taksijem do mesta prevzema in tudi 100,00 EUR za plačilo stroškov odvoza vozila, kar pogoj za prevzem odpeljanega vozila, tako da stroški v skupni višini znašajo 174,00 EUR. Sodišču tožnik predlaga, da v dokazne namene ustno zasliši tožnika ter vpogleda fotokopijo obvestila o prekršku in račun št. ... ter fotografijo tožnikovega vozila ob zaznanem prekršku ter odredbe za odvoz s pajkom, ki naj jih na poziv sodišča predloži tožena stranka.

3. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj odloči, kot sledi: „1. Ugotovi se, da je odredba za odvoz s pajkom vozila registrska številka ... z dne 20. 6. 2016 nezakonita; 2. tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške 174,00 EUR ter pravdne stroške tožeče stranke po odmeri sodišča, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne paricijskega roka do dne plačila, vse pod izvršbo“.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obstoječo sodno prakso, kot izhaja iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča št. I Up 327/2009 z dne 15. 12. 2010, ki v 8. točki obrazložitve izrecno ugotavlja, da je subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu zaradi zagotovitve sodnega varstva v prekrškovnem postopku v takem primeru izključeno, kar enako velja v konkretnem primeru glede na to, da je tožnik že dne 23. 6. 2016 poravnal globo za storjeni prekršek, zato se upoštevajoč določilo 57.b) člena Zakona o prekrških tudi šteje, da mu je bil plačilni nalog vročen, kakor tudi, da se je s tem odpovedal pravici do pravnega varstva oziroma sredstva.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2016 navaja, da ne oporeka, da storil prekršek in plačal globo, kar tudi sam navaja v tožbi, pri kateri v celoti vztraja, prereka pa navedbe odgovora na tožbo, kolikor jih izrecno ne pripoznava. Izrecno pa nasprotuje stališču tožene stranke, da je v konkretnemu primeru subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu izključeno zaradi zagotovljenega sodnega varstva v prekrškovnem postopku, ker naj bi tožena stranka spregledala, da je bil odvoz njegovega vozila s „pajkom“ nezakonit in da Zakon o prekrških ne vsebuje posebnega postopka v zvezi z upravičenostjo odvoza s „pajkom“ izven odločanja o samem prekršku. Posebej poudarja, da v konkretnem primeru tožnik ne uveljavlja pravic iz prekrškovnega postopka, češ da se sam ni odrekel sodnemu varstvu zaradi odvoza vozila s „pajkom“, četudi je poravnal globo za prekršek in tudi stroške odstranitve vozila s „pajkom“, ker je bilo to plačilo edina možnost za prevzem lastnega vozila. Toženi stranki še očita, da se v odgovoru na tožbo ni opredelila do njegovih navedb in dokazov, to pa naj bi pomenilo tudi, da jih ne prereka, zato tožnik predlaga, da naj sodišča izda zamudno sodbo na podlagi 277. in 278. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. in 38. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

6. V pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2016, ki ji dodatno prilaga še barvni fotografiji tožnikovega nepravilno parkiranega vozila (prilogi B1-B2), tožena stranka povzema ugotovitve prekrškovnega organa v konkretnem primeru, kot izhajajo iz zbranega procesnega gradiva spisu, ki ga je tožena stranka že predložila sodišču obenem z odgovorom na tožbo z dne 16. 9. 2016. Ob sklicevanju na vzpostavljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da gre v primeru odvoza nepravilno parkiranega vozila ter presoje izpolnitve znakov prekrška za enovit postopek po določilih Zakona o prekrških, ki v 8. odstavku 57. člena določa, da se bo ob pravočasnem plačilu globe štelo, da je bil plačniku izdan plačilni nalog za prekršek, ki je označen na obvestilu, in da je ta v konkretnem primeru postal pravnomočen, ker se je tožnik odpovedal ugovoru zoper plačilni nalog iz 57.b) člena Zakona o prekrških in zahtevi za sodno varstvo, tožena stranka vztraja, da je glede na to, da je tožnik globo že poravnal dne 23. 6. 2016, s tem nastopila pravna fikcija, da mu je plačilni nalog vročen in da se je s plačilom globe hkrati odpovedal pravici do pravnega sredstva. Kot zmotno označuje tožnikovo tolmačenje, da je pravno varstvo zoper odvoz nepravilno parkiranega vozila zagotovljeno skozi sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem, češ da je takšno stališče v nasprotju s sistemsko ureditvijo pravnega sistema in tudi s samim namenom hitrega postopka o prekršku, ki ga ureja Zakon o prekrških, v povezavi z določili 1., 4., 16., 17. 18. in 19. točke 4. odstavka 65. člena ZPRCP. Tožena stranka vztraja, da upravni spor skladno z določili ZUS-1 in obrazložitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 327/2009 z dne 15. 12. 2010, v predmetni zadevi ni dopusten, ker je imela tožeča stranka možnost vložiti redno pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, vključno z odredbo za odvoz vozila. Vendar pa tega ni storila, četudi ima kršitelj pravico, da v postopku s pravočasnim, dovoljenim in popolnim pravnim sredstvom ugovarja zoper odvoz nepravilno parkiranega vozila, o čemer prekrškovni organ odloči z odločbo, zoper katero lahko kršitelj vloži zahtevo za sodno varstvo, pri čemer samo po sebi dejstvo, da je že poravnal stroške odvoza in morebitne hrambe nepravilno parkiranega vozila koncesionarju, ne vpliva na pravico do morebitnega vračila že poravnanih stroškov, če se v ugovornem postopku izkaže, da je bil odvoz neupravičen. Tedaj se tudi preplačana sredstva vrnejo plačniku v celoti.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2016 izrecno vztraja pri svojih navedbah v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2016, iz previdnosti pa še dodaja, da niti iz predloženih fotografij niti iz navedb tožene stranke zaznati nujnosti in zakonitosti odvoza tožnikovega vozila, češ da njegovo vozilo ni onemogočalo drugim udeležencem prometa varnega nadaljevanja poti, niti ni ogrožalo njihove varnosti. Kot napačno označuje sklicevanje tožene stranke na odločbo Vrhovnega sodišča št. I Up 327/2009 z dne 15. 12. 2010, ker je tedaj šlo za uporabo „lisic“ v situaciji, ko naj bi stranka imela možnost ugovarjati zoper odločbo o prekršku in posledično uporabi „lisic“, tožnik pa ugovarja zgolj odvozu vozila s „pajkom“, saj če bi zoper prekršek ugovarjal in bi v prekrškovnem postopku uspel, je jasno, da bi s tem dosegel tudi povrnitev preplačanih stroškov, in torej tudi za odvoz vozila, če pa prekršek prizna, pa se zgolj odvozu s „pajkom“ ne more zoperstaviti na drug način, kot z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Slednje izhaja tudi iz njegovega tožbenega zahtevka, saj ne zahteva povračila globe.

8. V pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2016 tožena stranka prereka navedbe tožnika v njegovi pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2016, da bi naj njegovo ravnanje ne onemogočalo udeležencem cestnega prometa varnega nadaljevanja poti in naj ne bi predstavljalo druge ovire v cestnem prometu, posledično pa nezakonitost izdane odredbe za odvoz vozila. Kot napačno označuje tudi njegovo stališče, da bi naj bila tožena stranka prekludirana glede svojih navedb v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, zaradi česar bi naj bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj ZUS-1 z določili 38. člena specialno ureja postopek s tožbo tako, da ne omogoča izdaje zamudne sodbe. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot nedopustno zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne, saj tožena stranka izrecno nasprotuje tožbenemu zahtevku tako po temelju, kakor po višini, in v kolikor bi sodišče o zahtevku vsebinsko odločalo ter ugodilo tožnikovemu zahtevku pod točko 1, pa tožena stranka še navaja, da za odločanje o tožbenem zahtevku pod točko 2 sploh ni pristojno upravno sodišče v upravnem sporu, temveč redno sodišče splošne pristojnosti, ki o premoženjskih sporih odloča po določilih ZPP; če pa bi o tem zahtevku vendarle vsebinsko odločalo sodišče v upravnem sporu, pa tožena stranka poudarja, da sploh ni mogoče preveriti višine postavljenega premoženjskega zahtevka, ker tožnik ni z ničemer izkazal višine škode, saj le pavšalno oziroma pomanjkljivo navaja izgubljeni dobiček in stroške uporabe taksi storitev v skupni višini 74,00 EUR, ob odsotnosti listinskih dokazov. Zato naj tudi ne bi bilo mogoče preveriti in argumentirano prerekati njegovih navedb glede višine zatrjevane škode in bi že iz tega razloga bilo potrebno posledično tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Tožnik v danem roku niti pozneje ni vložil odgovora na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2016. K točki 1:

10. Tožba se zavrže. 11. Sodišče je moralo tožbo zavreči, ker je že ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi določil 1. in 2. odstavka 36. člena ZUS-1 ugotovilo, da niso podane vse taksativno določne procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki morajo biti za vsebinsko presojo tožbe kumulativno izpolnjene, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka v skladu z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Sodišče je namreč, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, na katerega je v upravnem sporu vezano (1. in 2. odstavek 40. člena ZUS-1), moralo najprej ugotoviti, ali je v obravnavani sporni zadevi sploh dopusten upravni spor, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-1(1). Na podlagi 4. člena ZUS-1(2) lahko sodišče v upravnem sporu odloča, seveda ob upoštevanju načela subsidiarnosti zagotavljanja sodnega varstva v upravnem sporu, izhajajočega iz 2. odstavka 157. člena Ustave(3), tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le v primeru in pod pogojem, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

13. Akt oziroma dejanje, ki ga s tožbo v konkretnem primeru izpodbija tožnik, je odredba z dne 20. 6. 2016 za odvoz njegovega tedaj nepravilno parkiranega vozila, za kar mu je bila izrečena tudi globa za storjeni prekršek iz 10. točke 1. odstavka 65. člena ZPRCP, kar med strankama ni sporno in je razvidno že iz navedb v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnik globo že poravnal (dne 23. 6. 2016) in da tožnik v prekrškovnem postopku ni izkoristil z Zakonom o prekrških predpisanih pravnih sredstev, pač pa v šele upravnem sporu s svojim tožbenim predlogom izrecno zahteva od sodišča v upravnem sporu, da naj izreče za nezakonito zgolj odredbo o odvozu nepravilno parkiranega vozila in hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka in materialnih stroškov odvoza njegovega nepravilno parkiranega vozila, razen plačane globe za prekršek.

14. Čeprav tožnik v tožbi ne navaja, da tožnik ne bi imel na voljo drugega sodnega varstva zoper sedaj izpodbijano odredbo za odvoz nepravilno parkiranega vozila, temveč kot razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu izrecno navaja, da navedene odredbe ni prejel in ni mogel uveljavljati pravnih sredstev, pa sodišče v tej zvezi ne more prezreti, na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka, da je tožniku na voljo drugo sodno varstvo, ki je predvideno z določili 57.b) člena Zakona o prekrških (ZP-1), po katerem zoper plačilni nalog iz 57. člena tega zakona zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu sicer ni dovoljena (neposredno) zahteva za sodno varstvo, vendar pa ima kršitelj pravico do ugovora v 8-ih dneh od vročitve plačilnega naloga, na podlagi katerega prekrškovni organ bodisi plačilni nalog odpravi in o ugovoru odloči z odločbo o prekršku ali pa postopek o prekršku ustavi, pri čemer se ugovor šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku. Zakon o prekrških v 59. členu pa še določa, da lahko kršitelj zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji po hitrem postopku izdal prekrškovni organ, vloži zahtevo za sodno varstvo, o kateri odloča pristojno okrajno sodišče v okviru sodnega postopka. Na navedeni način, torej najprej z ugovorom zoper plačilni nalog, nato pa z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo, izdano s strani prekrškovnega organa o vloženem ugovoru, bi bilo torej mogoče priti do drugega učinkovitega sodnega varstva na podlagi določil Zakona o prekrških v prekrškovnem postopku pred pristojnim okrajnim sodiščem in zatem po izčrpanju vseh v (nacionalnem) pravnem redu predpisanih pravnih sredstev, vključno z vložitvijo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, pa v primeru kršitve temeljnih človekovih pravic tudi z vložitvijo pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je drugo učinkovito sodno varstvo zaradi domnevno nezakonite odredbe za odvoz nepravilno parkiranega vozila tožniku zagotovljeno na opisani način tako, da domnevno nezakonitost odredbe za odvoz nepravilno parkiranega vozila izpodbija sprva z ugovorom zoper plačilni nalog in za tem z zahtevo za sodno varstvo, o kateri odloča pristojno redno sodišče po določilih Zakona o prekrških, kar vključuje tudi sodno varstvo temeljnih človekovih pravic, v katerem lahko tožnik zahteva tudi povrnitev vseh stroškov zaradi nezakonitosti izdane odredbe za odvoz njegovega vozila, v kolikor bi sodišče spoznalo izpodbijano odredbo za odvoz vozila bodisi za nezakonito ali neupravičeno. Sodišče iz navedenih razlogov ne more pritrditi stališču tožnika, da mu v konkretnem primeru ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, saj mu je le-to bilo na razpolago, vendar ga po lastnih navedbah tožnik ni uveljavljal, ampak je plačal globo za storjeni prekršek iz 10. točke 1. odstavka 65. člena ZprCP.

15. Sodišče je tožbo zoper uvodoma navedeno odredbo o odvozu nepravilno parkiranega vozila tožnika zavrglo, ker izpodbijani akt oziroma dejanje ni akt oziroma dejanje, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanj predvideno drugo učinkovito sodno varstvo pred pristojnim Okrajnim sodiščem v rednem sodnem postopku, in ne v subsidiarnem upravnem sporu po določilih 1. in 2. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave, kar je razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

K točki 2:

16. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.

opomba (1) : Določba 1. odstavka 4. člena ZUS-1 se glasi: “V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“.

opomba (2) : Drugi odstavek 4. člena ZUS-1 se glasi: „Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta“.

opomba (3) : Določba 2. odstavka 157. člena Ustave se glasi: „Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika“.