Jedro

Opustitev izdaje sklepa o dopustitvi spremembe tožbe sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta opustitev postane bistvena, če je nasprotna stranka zaradi tega prikrajšana v pravici do kontradiktornega postopka.

Sprememba tožbe je dopustna tudi še v ponovljenem postopku.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožnica uveljavlja varstvo svoje avtorske pravice. Tisti del, ki je po številnih odločbah vseh stopenj ostal še odprt za odločanje, se nanaša na denarni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja plačilo civilne kazni zaradi kršitve njene avtorske pravice v zvezi z grafičnim desingom za program A in A. Za kršitev njene avtorske pravice glede grafičnega designa „D. by B.“ in za kršitev njene avtorske pravice v zvezi z modnim designom programa A. in A..

2. Sodišče prve stopnje je glede glavne stvari z izpodbijano odločbo razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 127.836,90 EUR z obrestmi od 12. 6. 1998 dalje. Hkrati je ugodilo tudi ugotovitvenemu zahtevku glede kršitve njene avtorske pravice v zvezi z obema grafičnima designoma. V preostalem delu pa je ugotovitveni in denarni zahtevek tožeče stranke sodišče prve stopnje zavrnilo. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka. Sestavni del odločbe je tudi sklep o predlogu tožene stranke za položitev varščine namesto zavarovanja z začasno odredbo, vendar ta del odločitve ni predmet odločanja pritožbenega sodišča v tem pritožbenem postopku.

3. Proti odločitvi o glavni stvari vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Pritožba tožeče stranke:

4. Tožnica uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku tudi v zavrnilnem delu v celoti ugodi.

5. Pritožnica vztraja pri zahtevku, ki se nanaša na modni design. Sklicuje se na razloge sodbe (oziroma sklepa) višjega sodišča, kjer je v napotkih izrecno rečeno, da zahtevek glede kršitve tožničine avtorske pravice v zvezi z modnim designom še ni pravnomočno zavrnjen.

6. Pritožnica opozarja tudi na napačnost ugodenega zneska. Meni, da bi glede na razloge, v katerih je bilo pritrjeno njeni zahtevi po plačilu 200 % civilne kazni, moralo biti v izreku prisojenih 148.157,61 EUR.

7. Nazadnje pa pritožnica napada še odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke:

8. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa - ZPP) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožnik je mnenja, da je odprt le še zahtevek iz naslova grafičnega designa v višini 49.385,89 EUR. Sodišče pa je ne glede na to tožnici prisodilo 127.836,90 EUR. v zvezi s tako prisojenim zneskom pritožba tudi konkretizirano uveljavlja obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sodišču tudi očita, da se ni izjasnilo o krivdi toženke. To je pomembno v zvezi s civilno kaznijo, katere prisojo tožena stranka sicer zavrača. Tožena stranka v pritožbi tudi nasprotuje razlogom sodišča, češ da ni prerekala višine postavljenega zahtevka. To je toženka storila že v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 10. 1998. Trdi tudi, da je navedbam ugovarjala ves čas in ne šele v vlogi 21. 3. 2011. 9. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je odločalo o zahtevku po spremenjeni tožbi, čeprav pred tem o dovolitvi spremembe tožbe sploh ni odločalo. Poleg tega meni, da sprememba tožbe po razveljavitvi (se pravi v ponovljenem postopku) ni več mogoča. Sicer pa pritožba vztraja pri vseh stališčih, ki jih je zagovarjala že v dosedanjih stopnjah sojenja.

10. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Odgovor na pritožbo nasprotne stranke je podala le tožnica. V njem je predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke.

11. Pritožbi sta utemeljeni.

O obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP:

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev konkretizirano uveljavljata tudi obe pravdni stranki v svojih pritožbah. Izrek dajatvenega dela (dolžnost plačila 127.836,90 EUR) namreč v obrazložitvi po višini ni ustrezno obrazložen. Obrazložitev je v nasprotju z izrekom. To ugotavljata tudi obe pritožbi. V obrazložitvi sodišče namreč izračuna (glej točke 41 do 46 izpodbijane sodbe) kot znesek, ki ga mora plačati toženka, 98.771,74 EUR. Od kod razlika med obrazložitvijo in izrekom, ni jasno. Nerazumljiva je tudi ugotovitev v 46. točki, da znaša nadomestilo avtorskega honorarja (49.385,87 EUR), povečano za 200 %, 98.771,74 EUR. To ne drži. Znesek 49.385,87 EUR, povečan za 200 %, namreč znaša 148.157,61 EUR.

13. Nadaljnje nasprotje se nanaša na zakonske zamudne obresti. V 46. točki obrazložitve je rečeno, da tožeči stranki te pripadajo od 17. 2. 2011, v 45. točki pa je rečeno, da je zamuda nastopila 12. 6. 1998. V izreku so bile obresti priznane od 12. 6. 1998 dalje.

14. Vse te napake (ki niso zgolj očitne računske ali pisne pomote, kar priznava inplicitno tudi sodišče prve stopnje, ko ni hotelo izdati sklepa o popravi sodbe) so takšne narave, da jih pritožbeno sodišče ne more vsebinsko razčleniti. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kajti iz nje ni mogoče ugotoviti, kaj je resnična odločitev sodišča prve stopnje. Ta položaj ustreza bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede tega, da sodišče ni izdalo sklepa o dopustitvi spremembe tožbe ter da tega tudi ne bi smelo storiti:

15. V zvezi z vprašanjem spremembe tožbe bo pritožbeno sodišče najprej povzelo procesna dejstva, kakor izhajajo iz samega spisa.

16. S sodbo I P 1087/95-164 z dne 12. 9. 2008 je bilo odločeno o avtorskem honorarju glede grafičnega designa (tako A. in A. kot D. by B.); zahtevek je bil brez navedbe zahtevka zavrnjen. Odločeno je bilo nadalje s to isto sodbo tudi o zahtevku v višini 60.634.834,50 SIT (253.024,68 EUR), ki se sestoji iz zneska 30.000.000,00 SIT (125.187,78 EUR) in iz zneska 30.634.834,50 SIT (127.836,90 EUR).

17. Ta sodba je bila potrjena.

18. V revizijski stopnji je bil razveljavljen tisti del, „v katerem se odločitve nanašajo na obdobje od 8. 6. 1995 do 10. 6. 1998“(1).

19. Od tu dalje v resnici ni moglo biti nedvoumno, kaj je še predmet odločanja.

20. S pripravljalno vlogo 25. 10. 2010 je tožnica pojasnila, da zahteva plačilo 127.836,88 EUR (list.št. 600).

21. S pripravljalno vlogo dne 17. 2. 2011 pa je tožnica postavila poleg že prej opisanega zahtevka (127.836,88 EUR) še dodatek v višini 255.673,76 EUR (glej list.št. 659F).

22. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. P 2063/2010-I z dne 5. 5. 2011 je bil zavrnjen denarni zahtevek v višini 127.836,88 EUR.

23. V pritožbi je tožnica predlagala izdajo dopolnilne sodbe (ter s tem zavarovala pravico do odločanja o tej terjatvi - 325. člen ZPP).

24. Sodba je bila s strani pritožbenega sodišča razveljavljena.

25. O spremembi tožbe res ni bilo odločeno s sklepom.

26. To kršitev uveljavlja sicer tožena stranka v svoji pritožbi. Glede na njene pritožbene navedbe podaja pritožbeno sodišče zaradi nadaljnjega dela naslednja pravna stališča: a/ Opustitev izdaje sklepa o dopustitvi spremembe tožbe (185. člen ZPP) sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta opustitev postane bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je nasprotna stranka zaradi tega prikrajšana v pravici do kontradiktornega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Da do tega ne pride, je nujno, da je brez sence dvoma jasno, kaj je tisto, kar je predmet odločanja. To mora torej sodišče strankam nedvoumno pojasniti.

b/ Sprememba tožbe je dopustna tudi še v ponovljenem postopku. Zoper takšno razlago 184. člena ZPP ni resnega protiargumenta. Bistvo določbe 184. člena ZPP je v tem, da tožbe ni mogoče spreminjati, ko je o zahtevku enkrat odločeno (tožbe torej ni mogoče spreminjati v postopku s pravnimi sredstvi). Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da takšno stališče ne pomeni, da sodišče mora dopustiti spremembo tožbe. Nasprotno, sredstvo, ki ga ima sodišče prve stopnje zoper morebitne zlorabe instituta spremembe tožbe ali nasploh zaradi uresničevanja načela 11. člena ZPP, je ravno to, da spremembe tožbe, če tako presodi, ne dopusti.

Glede pravnomočno zavrnjenega ugotovitvenega zahtevka glede modnega designa (točka 47 izpodbijane sodbe):

27. Ugotovitev sodišča, da je bilo že pravnomočno razsojeno, da tožničina avtorska pravica za modni design ni bila kršena, je pravilna. Res je, da je prav to pritožbeno sodišče v 21. točki sklepa, opr.št. I Cp 2900/2011 z dne 9. novembra 2011, navedlo drugače. Do te napake je prišlo, ker se v tem izrazito nepreglednem spisu (s številnimi spremembami tožbe, ki so pogosto tudi nejasne, s številnimi prvostopenjskimi odločbami: vmesnimi, delnimi, dopolnilnimi in ki so hkrati večkrat tudi opisne, dalje številnimi odločitvami pritožbenega sodišča: spremenilnimi, potrdilnimi in razveljavitvenimi, ki so prav tako pogosto opisne ter nazadnje tudi še dvema odločbama revizijskega sodišča) v resnici nahaja tudi sklep o zavrženju ugotovitvenega zahtevka glede kršitve avtorske pravice v zvezi z modnim designom, na katerega se je v prej navedeni odločbi sklicevalo pritožbeno sodišče. A ta sklep je v resnici irelevantnen. Tisto, kar je bistveno, je to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v 47. točki izpodbijane sodbe. To pa je, da je bila zavrnilna sodba o ugotovitvenem zahtevku (točka II. sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. I P 1087/95-122 z dne 24. 6. 2004 – list. št. 363) potrjena s strani VSL s 1. točko izreka sodbe I Cp 674/2006 z dne 17. 5. 2006 (glej list. št. 445). Ta odločitev je revizijski preizkus (II Ips 764/2006) prestala. Tega kasnejše zavrženje podobnega ugotovitvenega zahtevka ne more spremeniti.

O odločanju glede višine odškodnine:

28. S tem, ko je tožeča stranka svoj zahtevek po višini oprla na tarifo grafičnega oblikovanja Društva oblikovalcev Slovenije, je ravnala v skladu z normativnim napotilom iz drugega odstavka 168. člena ZASP(2).

29. Tisto, kar je z vidika obrambe tožene stranke bistveno, je to, da ni nikdar nasprotovala temu, da ta tarifa ne predstavlja merila za ugotavljanje običajnega honorarja ali nadomestila. Vsaj v pritožbi ne trdi, da bi kdaj to storila. Sodišče prve stopnje se je v 44. točki razlogov zato pravilno in utemeljeno oprlo na procesno pravilo iz 214. člena ZPP.

Sklep pritožbenega sodišča ter napotki za nadaljnje delo:

30. Pritožbeno sodišče je zaradi uvodoma obrazloženega obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo. Tako je storilo ob vloženih pritožbah dveh pravdnih strank in na podlagi pooblastila iz 354. člena ZPP.

31. Ker pa je ta pravdna zadeva ustavnopravno nevzdržno stara, se je vendarle opredelilo tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb in stališč pravdnih strank. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je telo same odločitve v materialnopravnem smislu (torej uporaba 168. člena ZASP) v izpodbijani sodbi pravilno. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na to, da bi bilo sodišče dolžno obrazložiti, na podlagi katerih prvin pravila iz 168. člena ZASP, je v celoti (torej do 200 %) ugodilo zahtevku tožnice po tej pravni podlagi. V nadaljevanju sojenja oziroma v njegovi ponovitvi naj torej sodišče prve stopnje najprej s sklepom odloči o tem, ali se sprememba tožbe dopustiti ali ne. Potem pa naj ponovno odloči o še odprtem tožbenem zahtevku ter upošteva napotila tega razveljavitvenega sklepa.

(1) glej odločbo VS RS, opr.št. II Ips 2/2010 z dne 3. junij 2010

(2) Ta se glasi: „Kršilec je dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste.“