Jedro

Moti se revizija v stališču, da za priposestvovanje ni dovolj posredna posest. Zakon namreč ne nudi opore za takšno stališče. Ko obravnava priposestvovanje kot enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice po samem zakonu (prvi odstavek 20. člena ZTLR), določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem (četrti odstavek 28. člena ZTLR), definicijo posesti in s tem posestnika, ki izvaja posest, pa podaja v 70. členu ZTLR, ki določa, da ima posest stvari tako tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest - prvi odstavek) kakor tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest - drugi odstavek). V obeh primerih gre za posest in v obeh primerih so z njima povezani enaki pravni učinki. Tako tudi zakonska določba o dobroverni posesti ne razlikuje med eno in drugo vrsto posesti (drugi odstavek 72. člena ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Ko je sodišče prve stopnje tretjič izdalo sodbo, je z njo ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica pravice uporabe na parcelah 493/1 in 493/2, vpisanih v vl. št. 225 k.o. G. pri tožencu do 3/20-ink solastnih parcelah; tožencu naložilo, naj v 15 dneh izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino za odpis obeh parcel od navedenega vložka in v novem vložku vknjižbo pri toženčevih 3/20-inkah pravice uporabe za tožečo stranko in le-tej povrne pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da je imela tožeča stranka obravnavano nepremičnino v dobroverni posesti od leta 1949 naprej in od leta 1965 tudi v zakoniti posesti, ker je toženčeva mati zastopala toženca pri sklenitvi prodajne pogodbe v tem letu. Do leta 1978 je imela parcelo v neposredni posesti, potem pa posredni.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je kot pravilno ugotovitev prvega sodišča, da je bila tožeča stranka dobroverni posestnik od prodajne pogodbe, ki jo je leta 1965 sklenila s toženčevo materjo, kot posredni posestnik pa tudi po letu 1978. Priposestvovalna 20-letna doba je potekla leta 1985. Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v ponovno obravnavo. Tako drugemu kot prvemu sodišču očita bistveno kršitev določb ZPP, ker sta ugotavljali priposestvovanje na strani tožeče stranke, čeprav se je tožba sklicevala na sklenjeno prodajno pogodbo. Sodišči sta sami spremenili tožbeni temelj, kar pomeni, da sta prekoračili tožbeni zahtevek.

Sodišči sta tudi nepravilno uporabili določbe zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR), saj posredna posest ni dovolj za priposestvovanje. Izkazana mora biti dejanska posest. Ker gre za pravno osebo, dobrovernosti ni mogoče povezovati le s pravnim poslom in že samo zaslišanje priče C. omaja dobrovernost. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je revizija zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka dopustna samo, če je bila kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 385. člena). Revizija pa očita to kršitev že sodišču prve stopnje. Te kršitve, ki je sicer absolutne narave, vendar pa se upošteva v pritožbenem postopku le na zahtevo stranke (tretji odstavek 365. člena ZPP), revident v pritožbi ni uveljavljal. Le če bi to storil in bi bil zaradi odločitve pritožbenega sodišča v tem neuspešen, bi lahko vložil revizijo iz tega razloga, ker pač v takšnem primeru pritožbeno sodišče "prevzame nase" takšno kršitev. Tako revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP). Le navrženo naj bo, da se je tožeča stranka sklicevala na priposestvovanje v svojih vlogah od tožbe naprej (navedbe pod II., V. in VII.) in še izrecno poudarjeno ob spremembi tožbe (navedba pod XIII.) kar pomeni, da sploh ni šlo za sojenje extra petitum. Torej na očitano procesno kršitev se revident sploh ne more sklicevati oziroma ni podana.

Moti se revizija v stališču, da za priposestvovanje ni dovolj posredna posest. Zakon namreč ne nudi opore za takšno stališče. Ko obravnava priposestvovanje kot enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice po samem zakonu (prvi odstavek 20. člena ZTLR), določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem (četrti odstavek 28. člena ZTLR), definicijo posesti in s tem posestnika, ki izvaja posest, pa podaja v 70. členu ZTLR, ki določa, da ima posest stvari tako tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest - prvi odstavek) kakor tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest - drugi odstavek). V obeh primerih gre za posest in v obeh primerih so z njima povezani enaki pravni učinki. Tako tudi zakonska določba o dobroverni posesti ne razlikuje med eno in drugo vrsto posesti (drugi odstavek 72. člena ZTLR).

Ko revizija načenja vprašanje pravilnosti ugotovitve dobrovernosti tožeče stranke, se spušča na področje dejanskih ugotovitev, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa morda meri na to, da je bil pri ugotovitvi dejanskih okoliščin in pravnem sklepanju o dobrovernosti kršen postopek, bi morala tožena stranka ne le opredeljeno navesti, za kakšno kršitev gre (386. člen ZPP), marveč takšno kršitev, če je relativne narave, uveljavljati že v pritožbi, da bi jo lahko uveljavila v reviziji, torej podobno kot je bilo že poprej razloženo v zvezi s prekoračitvijo tožbenega zahtevka (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP).

Uveljavljana revizijska razloga torej nista dovoljena oziroma podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).