Jedro

V predmetni zadevi gre nedvomno za stek prekrškov, zato je v primeru izreka omiljene sankcije potrebno upoštevati tudi določbo 27. člena ZP-1 v zvezi z določbo 17. člena ZP-1. Tako mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka tega člena določiti sankcijo najprej za posamezen prekršek, nato pa izreči kot enotno sankcijo vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Če to opravičujejo okoliščine iz drugega, tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, se za istovrstne prekrške v steku, za katere je izdana ena odločba o prekršku (56. člen ZP-1), lahko storilcu izreče enotna sankcija, ki ne dosega seštevka določenih sankcij ali ne presega največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se odločitev sodišča prve stopnje pod točko I/A izreka sodbe razveljavi.

II. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani točki I/B izreka razveljavi glede sankcije ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi trinajstih prekrškov po tretjem odstavku 91. člena ZVOP-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1, ki jih je storil s tem, da je kot policist v prostorih A., z uporabo osebnega gesla, v glavnem računalniku policije, vpogledoval v policijske in druge uradne evidence, do katerih ima policija dostop in v teh evidencah v osebne podatke v nadaljevanju navedenih trinajstih posameznikov, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo (točka I/A izreka), v zvezi z 48. prekrški po tretjem odstavku 91. člena ZVOP-1 je storilcu na podlagi šestega odstavka 26. člena ZP-1 za te posamezne prekrške izreklo omiljeno sankcijo - globo 50,00 EUR za vsak posamezen prekršek ter nato storilcu v skladu z drugim odstavkom 27. člena ZP-1 v povezavi z drugim, tretjim in šestim odstavkom 26. člena ZP-1 in ob upoštevanju drugega odstavka 17. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo – globo v višini 2.400,00 EUR (točka I/B izreka), zaradi 26. prekrškov po tretjem odstavku 91. člena ZVOP-1 pa je postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo (točka I/C izreka), odločilo, da storilec ne plača stroškov postopka in sodne takse ter da ti stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovorniku zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona ter zaradi odločitve o sankcijah po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in ustavitev postopka o prekršku zoper storilca oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo z dne 2. 9. 2022. Po vloženi pritožbi s strani storilca je Višje sodišče v Celju z odločbo PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023 ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti delno razveljavilo **le glede izrečene sankcije** ter zadevo **le v tem obsegu** vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje z navodili, da naj sodišče prve stopnje pri uporabi omilitvenih določb natančno upošteva tudi povzeto določbo šestega odstavka 26. člena ZP-1 ter v primeru obstoja v tej določbi navedenih posebnih olajševalnih okoliščin omili sankcije, izrečene v zvezi s posameznimi prekrški, nato pa za vse tako določene (in omiljene) sankcije izreče enotno sankcijo skladno z določbo 27. člena ZP-1, ki je ni mogoče omiliti, pri izreku slednje pa je sodišče vezano le na določbe čl. 27 ZP-1. Ob navedenem je ugotoviti, da je postopek o prekrških po točko I/A izreka izpodbijane sodbe že bil pravnomočno ustavljen s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 2. 9. 2022. Ker je v zvezi s tem že torej bilo pravnomočno odločeno, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (točka I/A izreka) materialnopravno napačna (4. točka 156. člena ZP-1). Vsled temu je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe odločitev sodišča prve stopnje pod točko I/A izreka razveljavilo (drugi odstavek 163. člena ZP-1).

5. Izpodbijani del odločitve glede na obseg razveljavitve v odločbi PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023 po nepotrebnem (znova) ugotavlja okoliščine v zvezi z obstojem odgovornosti storilca za prekršek, saj je o o obstoju objektivnih in subjektivnih znakov prekrška že bilo pravnomočno odločeno s sodbo z dne 2. 9. 2022, zato so tudi pritožbeni očitki v tej smeri vsled navedenemu neutemeljeni, saj zoper pravnomočni del sodbe ni več rednega pravnega sredstva.

6. V zvezi z izrečenimi sankcijami za posamezne prekrške iz točke I/B izreka je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku (znova) v točki 14 obrazložitve navedlo naslednje razloge: - da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer je upoštevalo število nezakonitih vpogledov, težo povzročenih prekrškov, stopnjo storilčeve odgovornosti, stopnjo odgovornosti zavarovane dobrine, delno priznanje storjenih prekrškov, storilčevo prejšnje življenje in njegove premoženjske razmere ter dejstvo, da za tovrstne prekrške še ni bil kaznovan, - da sodišče pri omilitvi globe za posamezen prekršek ni moglo prezreti dejstva, da je v času od 27. 2. 2019 do 8. 3. 2020 storilec vpogledal v osebne podatke kar 48 oseb, brez zakonske osnove oziroma privolitve vsake izmed teh oseb, zato je bil prekršek storjen zoper vsako oškodovano osebo posebej.

7. Skladno z določbo prvega in drugega odstavka 26. člena ZP-1 sodišče storilcu prekrška **odmeri sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom** za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep. Pri tem se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti, ali je poravnal škodo.

Skladno z določbo šestega odstavka 26. člena ZP-1 sme sodišče storilcu **odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana**, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona.

Ob povzetih razlogih sodišča prve stopnje ter relevantne pravne podlage za omilitev izrečene sankcije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za odmero sankcije pod mejo, ki je predpisana, navajalo le olajševalne okoliščine, zahtevanih posebnih olajševalnih okoliščin, ki so podlaga za omilitev, pa ni ugotavljalo. Pri tem pa so nekateri razlogi tudi sami s seboj v nasprotju, saj je število nezakonitih vpogledov sodišče prve stopnje najprej upoštevalo kot olajševalno okoliščino, v naslednjem stavku pa obrazložilo, da pri omilitvi globe za posamezen prekršek ni moglo prezreti dejstva, da gre za osebne prekrške ter da je toliko prekrškov kolikor je oškodovancev (torej 48).

8. V predmetni zadevi gre nedvomno za stek prekrškov, zato je v primeru izreka omiljene sankcije potrebno upoštevati tudi določbo 27. člena ZP-1 v zvezi z določbo 17. člena ZP-1. Tako mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka tega člena določiti sankcijo najprej za posamezen prekršek, nato pa izreči kot enotno sankcijo vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Če to opravičujejo okoliščine iz drugega, tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, se za istovrstne prekrške v steku, za katere je izdana ena odločba o prekršku (56. člen ZP-1), lahko storilcu izreče enotna sankcija, ki ne dosega seštevka določenih sankcij ali ne presega največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.

Iz razlogov sodišča prve stopnje pa ne izhajajo okoliščine, ki jih za izrekanje sankcij za prekrške v steku, opredeljuje določba 27. člena ZP-1 (kolikšna je sankcija za vsak posamezen prekršek, kolikšen je seštevek sankcij za posamezen prekršek, kolikšna je največja mera posamezne vrste sankcije po tem zakonu ter kolikšen je njen dvakratnik in zaključek, da izrečena enotna sankcija ne presega dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po ZP-1 (ki jo določa 17. člen ZP-1). O slednjem je pritožbeno sodišče zapisalo pojasnila že v razveljavitvenem sklepu z dne 13. 1. 2023, ko je podalo napotke sodišču prve stopnje glede ponovnega odločanja.

9. Ob zgoraj navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje obremenjen s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede izrečene sankcije) niti v zvezi z določitvijo omiljene sankcije za posamezen prekršek (tako glede posebnih olajševalnih okoliščin kot glede višine določene sankcije), niti razlogov v zvezi z določitvijo enotne sankcije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje **glede izrečene sankcije v točki I/B izreka** razveljavilo ter zadevo **v tem obsegu** vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

Pri ponovljenem odločanju le glede **sankcije** za prekrške, za katere je storilec že doslej spoznan za odgovornega, naj sodišče prve stopnje navede vse v obrazložitvi te odločbe izpostavljene relevantne okoliščine, da bo odločitev zagotavljala možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva oziroma možnost pritožbenega preizkusa v primeru vložitve pravnega sredstva. Pri tem naj bo v primeru omilitve sankcije pozorno na ugotovitev posebnih olajševalnih okoliščin, ki morajo imeti posebno veliko težo in se morajo po kakovosti in količini razlikovati od olajševalnih okoliščin iz drugega odstavka 26. člena ZP-1, ki sicer vplivajo na odmero sankcije. Poleg tega pa pritožbeno sodišče glede na vsebino izpodbijane sodbe izpostavlja in opozarja, da zastaranje pregona za prekršek preneha teči z dnem pravnomočnosti odločbe o prekršku in v postopku nove razsoje zastaranje pregona ne „oživi“. V postopku ponovnega odločanja v postopku o prekršku po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku z zahtevo za varstvo zakonitosti mora sodišče o prekršku in storilčevi odgovornosti zanj odločiti v razumnem roku ob upoštevanju zapletenosti zadeve, ravnanja državnih organov, ravnanja vložnika pravnega sredstva in vprašanja, za kaj v pravnem sredstvu gre1. 10. V preostalem delu pa je pritožba storilčevega zagovornika neutemeljena. V odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v še izpodbijanem delu potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

1 Glej: VSRS IV Ips 81/2015, načelno pravno mnenje VSRS z dne 16. 6. 1999.