Jedro

Nasprotna tožba ima pravno naravo samostojne tožbe. Ker pa se vlaga v postopku, ki že teče med istima strankama v nasprotnih vlogah, določa ZPP zanjo nekatere dodatne pogoje (189. člen ZPP), kar pa na njeno pravno naravo ne vpliva. Zato mora imeti tudi nasprotna tožba vse elemente, ki so potrebni za dovoljenost revizije.

Z odhodom v Dom za starejše občane stanovanjsko razmerje Z.M. po 58. členu ZSR ni prenehalo.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže. 2) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec R. M. izprazniti enosobno stanovanje št... v pritličju stanovanjske hiše K. v L. in ga praznega izročiti tožniku N. M. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek N. M., s katerim je zahteval, da mora R. M. z njim skleniti trajno najemno pogodbo za uporabo navedenega stanovanja. R. M. je še naložilo, da mora povrniti pravdne stroške N. M. v znesku 34.070,00 SIT z zakonitimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo R. M. in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo R. M. kot toženec oziroma nasprotni tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in drugostopnega postopka, da je živel v spornem stanovanju z Z. M. v skupnem gospodinjstvu že od leta 1987 dalje. N. M. nikoli ni uporabljal navedenega stanovanja, zato ni bil imetnik stanovanjske pravice in tudi ne ožji družinski član. To pa pomeni, da je kupoprodajna pogodba, ki jo je N. M. sklenil z nekdanjo Občino L.- Š., po 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih nična. Sodišče bi moralo na ničnost paziti po uradni dolžnosti in zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker je bil sam uporabnik stanovanja, bi moralo sodišče ugoditi njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. V reviziji še trdi, da bi sodišče moralo onemogočati nezakonite posle in pridobivanje koristi mimo Stanovanjskega zakona. Trdi še, da je v zvezi s kupoprodajno pogodbo med Občino L. Š. in N. M. vložil kazensko ovadbo na sodišče. Ne strinja se tudi z izrekom o pravdnih stroških ter predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek ali pa razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1) Revizija ni dovoljena.

Tožena stranka R. M. je na naroku dne 29.6.1995 vložil v spis nasprotno tožbo, s katero je zahteval sklenitev najemne pogodbe z nasprotno toženo stranko N. M. Ne v vlogi, v kateri je postavil nasprotni tožbeni zahtevek, ne na naroku samem, nasprotni tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta. Tudi iz izreka nasprotne tožbe oz. tožbenega predloga ne izhajajo podatki, ki bi bili lahko podlaga za določitev vrednosti spornega predmeta po 38. členu ZPP. V 8. členu namreč nasprotni tožnik govori o neprofitni najemnini, ne da bi navedel njeno višino.

Nasprotna tožba ima pravno naravo samostojne tožbe. Ker pa se vlaga v postopku, ki že teče med istima strankama v nasprotnih vlogah, določa ZPP zanjo nekatere dodatne pogoje (189. člen ZPP), kar pa na njeno pravno naravo ne vpliva. Zato mora imeti tudi nasprotna tožba vse elemente, ki so potrebni za dovoljenost revizije.

Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je premoženjskopravni zahtevek, ki pa se ne nanaša na denarno terjatev. Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska. Vrednost spornega predmeta mora tožeča stranka navesti v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Tega nasprotna tožeča stranka v svoji nasprotni tožbi ni storila. Ker nasprotna tožena stranka ni ugovarjala tej opustitvi ali sama zahtevala ugotovitve vrednosti spornega predmeta, do ugotovitve vrednosti pa tudi ni prišlo v okviru postopka po 40. členu ZPP, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP revizijo zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku moralo zavreči. To pa pomeni, da se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati s pravilnostjo odločitve o tem, ali je nasprotni tožnik upravičeno zahteval sklenitev najemne pogodbe z nasprotno toženo stranko ali ne.

Ad 2) Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju o tožbenem zahtevku ni podan.

Po 58. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91 - 23/96) uporablja oseba, ki z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, stanovanje nezakonito. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.

Prav to je storila tožeča stranka. Da tožena stranka s tožečo stranko najemne pogodbe ni sklenila, med postopkom ni bilo sporno. Sporno je bilo le, ali je tožena stranka pridobila stanovanjsko pravico še po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84). Če bi bil odgovor na to predhodno vprašanje pritrdilen, tožeča stranka po uveljavitvi SZ ne bi smela zahtevati toženčeve izselitve (2. odstavek 159. člena SZ).

Sodišči prve in druge stopnje sta navedeno predhodno vprašanje pravilno rešili. Pravilno sta ugotovili, da z odhodom v Dom za starejše občane stanovanjsko razmerje Z. M. po 58. členu ZSR ni prenehalo ter da tudi nobenih drugih razlogov za njegovo prenehanje ni bilo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem še pravilno poudarilo, da bi za prenehanje stanovanjske pravice morali biti izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZSR, ki pa jih tožena stranka ni uspela dokazati. Med razloge, ki bi imeli za posledico prenehanje stanovanjskega razmerja, tudi ne sodi zatrjevano dejstvo, da je Z. M., ko je odšla v Dom starejših občanov, tožencu prodala svoje pohištvo.

Vse ostale trditve v reviziji, ki jih je toženec uveljavljal že v prvostopnem in drugostopnem postopku, za odločitev niso pomembne. Pravilna je materialnopravna ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je stanovanjska pravica Z. M. prenehala šele z njeno smrtjo 29.6.1994. Vse dotlej je sicer toženec stanovanje uporabljal na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil z Z. M. dne 14.11.1989, po njeni smrti pa je prenehala pravna podlaga za njegovo bivanje v spornem stanovanju. Če pa je tako, v času uveljavitve SZ (19.10.1991) toženec ni bil imetnik stanovanjske pravice in je zato lastnik (sedaj tožeča stranka, pred tem pa Občina L. - Š.) smel zahtevati njegovo izselitev.

Kar zadeva ničnost pogodbe in opozorilo tožene stranke, da bi moralo sodišče paziti na nezakonito razpolaganje s stanovanji v družbeni lastnini, pa revizijsko sodišče v odgovor na revizijske trditve dodaja še naslednje: Zavezanec je po 117. členu SZ dolžan prodati stanovanje res samo tistemu, ki je po tej določbi upravičenec, in sicer v roku dveh let po uveljavitvi zakona (123. člen). Če zavezanec sklenitev pogodbe odkloni, jo lahko upravičenec iztoži (128. člen SZ). Zavezanec vsebinsko odkloni zahtevo za sklenitev pogodbe tudi tedaj, če sklene pogodbo z osebo, ki ni upravičenec po 117. členu SZ. Zato ima upravičenec tudi v tem primeru pravico sklenitev izsiliti s tožbo. To stori tako, da toži na razveljavitev pogodbe, ki jo je zavezanec že sklenil s tretjo osebo (tako kot predkupni upravičenec po 20. členu SZ) in nato na sklenitev pogodbe z njim. Pogodbo lahko izpodbija vse dotlej, dokler ima sam pravico zahtevati odkup stanovanja (glej pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23.6.1993, Poročilo o sodni praksi št. 1/93, str. 28). Kot je iz navedenega pravnega mnenja razvidno, je sodna praksa posegla v nezakonito razpolaganje s stanovanji v družbeni lastnini, in sicer tako, da je zavarovala upravičence iz 117. člena SZ. Navedeno pravno mnenje pa obenem odgovarja tudi na vprašanje, ali je pogodba, s katero zavezanec proda stanovanje nekomu, ki ni upravičenec po 117. členu SZ, nična ali zgolj izpodbojna. Izpodbojna je zato, ker je po SZ promet s stanovanji, če niso prizadete pravice upravičencev po 117. členu, prost (16. člen SZ). Ugotovljeno je bilo, da toženec ni upravičenec po 117. členu SZ. Zato sodišče v tem postopku ni smelo obravnavati pravnega razmerja glede spornega stanovanja, ki je nastalo med prodajalcem in kupcem (tožnikom).

Ker torej sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene procesne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izreka o pravdnih stroških revizijsko sodišče ni presojalo, ker odločitev o stroških postopka ne sodi med sklepe po 400. členu ZPP, zoper katere je revizija dovoljena.