Jedro

Za določitev stvarne pristojnosti je bistveno, da zahtevani zneski izvirajo iz delovnega razmerja med pravdnima strankama (toženec je s svojim protipravnim ravnanjem sebi in toženki pridobil premoženjsko korist, do katere bi bila sicer upravičena tožeča stranka) in pri tem ni bistveno, da toženec ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki in da se je toženka upokojila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec Š.C. dolžan tožeči stranki plačati 6.413,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka) ter da sta toženca Š.C. in B.B. solidarno dolžna plačati 6.877,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2008 dalje do plačila (2. točka izreka) ter da sta toženca solidarno dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 596,52 EUR, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 4. in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo pa zavrže, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navajata, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, do pravnomočnega zaključka sodnega postopka, prepoved toženima strankama sprejeti, izterjati ali razpolagati z zavarovalno vsoto, obenem pa naj bi sodišče tretjemu, t.j. M.Z. d.d., na naslovu ..., ki ga ni označila kot pravdno stranko, prepovedalo toženima strankama izplačati kakršenkoli znesek po teh policah, torej pogodbah. Toženi stranki menita, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno za razsojo v tej pravdi, saj prvotožena stranka, od vključno 5. 10. 2009 dalje, ni več v delovnem razmerju pri tožeči stranki, drugotožena stranka pa prav tako ni v delovnem razmerju pri tožeči stranki, ker se je upokojila. V zadevi gre za pogodbo, med tožečo stranko kot gospodarsko družbo na eni strani in M.Z. d.d., kot gospodarsko družbo na drugi strani, torej sklenitev zavarovalnih polic in svojstvo takih zavarovalnih pogodb ostaja tudi vnaprej, saj je prišlo le do spremembe upravičencev, na podlagi soglasja o spremembi pogodbe. Zavarovalne pogodbe po spremembi upravičencev konec leta 2008, ko sta veljavno postali upravičenca iz pogodbe toženi stranki, tožeča stranka ni izpodbijala. Navedba tožeče stranke, da meni, da gre za storitev kaznivega dejanja, ne pomeni avtomatizma razveljavitve spremembe obeh zavarovalnih pogodb. Res toženi stranki nista vložili odgovora na tožbo, ki sta jo prejeli, niti se nista izrekli glede predlagane začasne odredbe, vendar sta ne glede na to dejstvo, utemeljeno pričakovali izdajo zavrnilne zamudne sodbe, še posebej glede na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče je izdalo zamudno sodbo šele dne 9. novembra 2010 in do takrat M.Z. d.d. drugotoženi stranki izplačila zavarovalne vsote še ni izvedla, prvotožena stranka pa je šele pred kratkim prejela, kot upravičenec po zavarovalni pogodbi, del zneska ne pa celotnega, glede na to, da je šlo za predčasni odkup. Sodišče bi moralo sodbo zavreči, ker ni dopustno vtoževati terjatev na način, kot jo je vtoževala tožeča stranka. Če je prvostopenjsko sodišče menilo, da je podana njegova stvarna pristojnost, bi moralo pred izdajo zamudne sodbe opraviti določene poizvedbe, s čimer bi razčistilo dvome, ki jih navaja v obrazložitvi zavrnitve predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Vendar po mnenju toženih strank niti poizvedbe ne bi utemeljevale izdajo zamudne sodbe. Sodišče ni moglo izdati zamudne sodbe že zato, ker toženi stranki, iz naslova zavarovalnih pogodb, nista še ničesar prejeli. V kolikor bi tožeča stranka vložila tožbo na razveljavitev zavarovalnih pogodb oziroma spremembe zavarovalnih pogodb, seveda pred pristojnim sodiščem, bi postopek lahko stekel. Po prepričanju toženih strank gre tudi za nesklepčnost tožbe, ki je ni mogoče odpraviti niti s poizvedbami sodišča. Toženi stranki sta prepričani, da v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Priglasili sta stroške pritožbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve toženih strank in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne in jima naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z zakonom. Te bistvene kršitve določb postopka (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pravilno je ugotovilo, da toženki na tožbo nista odgovorili. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka (4. točka 318. člena ZPP). Za sklepčnost tožbe zadostujejo navedbe o odločilnih dejstvih in ustrezni dokazni predlogi. Sklepčnost tožbe je podana, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja, da je tožbeni zahtevek, ki ga vtožuje tožeča stranka, utemeljen. Dokazni predlogi ne vplivajo na sklepčnost; nasprotje med dejstvi in dokazi se presoja v okviru 4. točke člena 318/1 ZPP. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožba sklepčna.

Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka. To je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru. V tožbi so bila navedena vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka in ta dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Ta dejstva pa so taka, kot jih pravilno povzema sodba sodišča prve stopnje, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo zamudne sodbe opraviti določene poizvedbe, s čimer bi razčistilo dvome, ki jih navaja v obrazložitvi zavrnitve predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Pasivnost tožene stranke, ki je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (prvi odstavek 318. člena ZPP) se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje, kot priznanje dejanskih navedb, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek.

Neutemeljeno pa se pritožba tudi sklicuje, da so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, katere je tožeča stranka predložila (med drugim dejstvo, da je vtoževala sicer nezapadle terjatve kot zapadle, vtoževala zneske, ki po zavarovalni pogodbi gredo tožencema kot upravičencema). Tožeča stranka je v tožbi navedla, da sta toženca Š.C. in B.B. zakonca ter da je bil toženec Š.C. do odpoklica dne 16. 2. 2009 direktor tožene stranke, toženka B.B. pa je bila pri tožeči stranki zaposlena do upokojitve dne 10. 12. 2008. Tožeča stranka je dne 1. 12. 2000 za oba toženca sklenila življenjsko zavarovanje pri M.Z, d.d., (polica št. ... in ...) ter v polici je bilo dogovorjeno, da je upravičenec v primeru smrti in doživetja po obeh policah tožeča stranka, ki je ves čas tudi plačevala premijo. Toženec Š.C. je tik pred upokojitvijo B,.B., ko je izvedel, da ne bo več direktor, saj je 1. 12. 2008 podal pisno zahtevo za odpoklic, spremenil zavarovalca na obeh zavarovalnih pogodbah in sicer, da je plačnik premij in upravičenec v primeru smrti in doživetja on, po polici ... in toženka B.B. po polici .... Tožeča stranka je osem let plačevala premije in s takim ravnanjem sta toženca vstopila v zavarovalno razmerje in sta na koncu, kljub kratkemu času plačevanja premij, prejela izplačano oziroma sta bila upravičena do celotne zavarovalne vsote (toženec 6.813,40 EUR in toženka 6.928,00 EUR) in še pripadajoč dobiček, ki se pripisuje vsako leto. Toženec Š.C. je s svojim ravnanjem zlorabil položaj in storil tudi kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in s tem sebi ter toženki pridobil premoženjsko korist, na dan 30. 11. 2008 v višini 13.291,04 EUR in sicer 6.413,68 EUR za toženčevo polico št. ... in 6.877,36 EUR za toženkino polico št. .... Tožeča stranka je trdila, da je odkupna vrednost polic na dan 30. 11. 2008 znašala skupaj 13.291,04 EUR in da gre za znesek, ki bi ga toženi stranki prejeli izplačanega dne 30. 11. 2008, če bi tega dne razdrli polici. V ta namen je predložila tudi izračun odkupne vrednosti, ki ga je podala M.Z. d.d.. Tožeča stranka je predložila tudi obrazec spremembe zavarovalca na življenjski pogodbi (priloga A5 in A6), iz katerega izhaja, da sta novi zavarovalec po pogodbah št. ... in ..., namesto obstoječega zavarovalca T.-K. d.o.o., toženca. Ob upoštevanju že omenjenega načela afirmativne litiskontestacije je torej potrebno ta dejstva in navedbe tožeče stranke šteti kot resnične.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev toženih strank, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno za razsojo v tej pravdi v skladu s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ker toženec, od vključno 5. 10. 2009 dalje ni v delovnem razmerju pri tožeči stranki, toženka pa se je upokojila in ker gre za pogodbo med tožečo stranko kot gospodarsko družbo in gospodarsko družbo M.Z. d.d.. Za določitev stvarne pristojnosti je bistveno, da zahtevani zneski izvirajo iz delovnega razmerja med pravdnima strankama in pri tem ni bistveno, da toženec od vključno 5. 10. 2009 dalje ni v delovnem razmerju pri toženi stranki in da se je toženka upokojila 10. 12. 2008. Tožeča stranka je dne 1. 12. 2000 (torej ko sta bila oba toženca v delovnem razmerju pri toženi stranki), za oba toženca sklenila življenjsko zavarovanje pri M.Z. d.d. (polica št. ... in ...). Tožeča stranka je tudi ves čas plačevala premije in sicer vse do decembra 2008. Glede na to se vsi s tožbo zahtevani zneski nanašajo na pravice pravdnih strank, ki so nastale v času delovnega razmerja toženih strank pri tožeči stranki in izvirajo iz tega delovnega razmerja (toženec je s svojim protipravnim ravnanjem sebi in toženki pridobil premoženjsko korist, do katere bi bila sicer upravičena tožeča stranka), zato je za odločanje o sporih in pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pristojno delovno sodišče (točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1).

Poudariti je potrebno, da zamudne sodbe zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Zato v okviru reševanja pritožbe zoper zamudno sodbo ni mogoče ugotoviti ali je dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Presoja je omejena le na preizkus ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi. Zatrjevano dejstvo, da je toženec s podpisom obrazca „Sprememba zavarovalca na življenjski pogodbi“ (polici št. ... in ...) pridobil sebi kot tudi toženki premoženjsko korist, ki je v tem, da sta lahko oba toženca, ob izteku zavarovalnega obdobja, prejela izplačano celotno zavarovalno vsoto in pripadajoč dobiček, čeprav sta le kratek čas plačevala premijo in je tožeča stranka zavarovalno premijo plačevala osem let. Odkupna vrednost polic je na dan 30. 11. 2008 znašala 13.291,04 EUR in ta znesek bi toženi stranki prejeli izplačanega tega dne, če bi razdrli polici (upoštevaje tudi dobiček). Zatrjevano dejstvo tako ni v nasprotju z dokazom (informativna višina odkupne vrednosti, ki jo je posredovala M.Z. d.d.).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe in je zato pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženki s pritožbo nista uspeli, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krijeta pritožbene stroške sami. Tožeča stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker navedeni stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka.